»Živim v hiši, ki je bila postavljena okoli leta 1920. Tu sem bil tudi rojen. Dostop nikoli ni bil problem, a pred nekaj leti, ko so sosedi postavili hišo in ugotovili, da je cesta, ki vodi do moje hiše pa tudi travnikov in gozdov pod nami, njihova last, se je zapletlo. Najprej so zaprli dvorišče in mi še dovolili, da sem do svoje hiše prihajal po stezi mimo njih, potem pa smo se sprli in po tistem so mi prepovedali uporabo tega dostopa,« pojasni gospod sredi 60 let, ki je tistega dne, ko smo se ustavili pri njem, ravno trgal grozdje. Omenil je, da so si morali lastniki travnikov in gozda urediti svoje poti. Paskvalis je skromen mož, ki sicer nima avtomobila in je večino življenja preživel v rojstni hiši, nekaj let pa je bil tudi na Gorenjskem, kjer je dobil službo. Ko se je vrnil, se je poročil, imel družino. Otroci so odšli, žena mu je umrla, ostal je sam. Omeni, da ga hčerki obiskujeta in pomagata po svojih močeh, v gospodinjstvu mu na pomoč priskoči tudi prijateljica iz vasi, ki ga občasno obišče.
POŠTAR NE PRIHAJA VEČ
Je invalid prve kategorije, saj ima težave z nogami, s kolkom, poleg tega ima eno nogo za 4,5 centimetra krajšo od druge. Težko hodi, in kadar mora kam po opravkih, je odvisen od drugih. Čeprav tudi do zdaj njegova situacija ni bila rožnata, se ni pritoževal; sprijaznil se je s tem, da mora do makadamske ceste, ki pripelje v zaselek, okoli 50 metrov peš po stezi mimo sosedov, a zdaj, ko tiste poti ne sme več uporabljati, je obupan. »Veste, poštar danes ni prinesel časopisa. Je rekel, da ne more do mene,« je bil razburjen.
»DO MENE NE BI MOGLI«
Zastavlja se več čisto praktičnih vprašanj. Kaj bi se zgodilo, če bi Paskvalis potreboval zdravniško pomoč, saj tudi reševalno vozilo ne more do njegove hiše? Kaj če bi zagorelo pri njem? »Ne vem, ali bi mi lahko pomagali,« razmišlja sogovornik. Strah ga je zime, ker se zaveda, da bo težko prišel do ceste, ki pripelje v zaselek. »Najboljše, da si že zdaj nabavim hrano in druge stvari pa jih okrog pripeljem s samokolnico. Ne vem, kako bo šlo.«
MAVER: SITUACIJO DOBRO POZNAMO
Seveda smo se obrnili na župana Antona Mavra, ki je na začetku pojasnil, da na občini zadevo zelo dobro poznajo. »Od ustanovitve občine in že prej v krajevni skupnosti smo se ukvarjali s potjo do zaselka, v katerem živi Paskvalis. Naj povem, da uradna pot do Suhega Brezja poteka na relaciji od vasi v smeri Vrha pri Trebelnem, a je zadnjih nekaj sto metrov že vrsto let opuščenih in jih nihče ne vzdržuje. Prebivalci so v dogovoru z lastniki gozdnih parcel uredili drugo dostopno cesto, ki je ravna, a sploh še ni v občinski lasti,« je dejal.
Občina jo je odmerila in jo tudi vzdržuje, hkrati pa se z lastnikom dogovarja o odkupu. »Res sem obljubil Paskvalisu, da bomo uredili del ceste do njegovih parcel, a to bo na vrsto prišlo šele naslednje leto v sklopu razpisa za obnovo javnih cest. Dogovor je tak, da mora on poskrbeti za zemeljska dela, občina pa bo poskrbela za asfalt in odvodnjavanje. Ne moremo samo mi vlagati v njegovo cesto, tudi on sam mora pokazati, da je zainteresiran,« je dodal in omenil, da gre za dolžino okoli 80 metrov. Ko smo tudi župana vprašali, kaj če bi omenjeni gospod potreboval pomoč gasilcev ali reševalcev, je ta odgovoril: »Ko gre za nujne primere, tudi zasebna lastnina ni svetinja.« Sicer imamo v naši državi precej težav tudi na račun javnih cest, ki potekajo po zasebnih zemljiščih. Po nekaterih podatkih je teh kar 23.000 kilometrov.
