Že poet Alojz Gradnik ni našel besed, ki bi opisale lepote Goriških brd. »Najslajša mi beseda je pretrda, živ jezik je ne more raztopiti,« je opisal revščino izraznih možnosti, ko je poskušal v nekaj besedah povzeti lepoto svoje rojstne vasi Medana v Goriških brdih.

movia
Luka Tetičkovič
Kristančičeva graščina Movia daje vedeti, kdo je gospodar Goriških brd.

simčič
Luka Tetičkovič
V zadnjih letih je Simčič po dohodku Kristančiča pustil daleč za seboj.

A bolj kot po svojih naravnih lepotah so Goriška brda danes znana po svojem pridelku. Po vinih, ki so našla mesto na mizah globalnega trga, ter dveh velikih imenih, ki sta jih tja spravili – Kristančič in Simčič.

Vinogradništvo zgodovinsko gledano ni bila nič kaj romantična panoga. Brajde so obdelovali revni zakupniki, ki so se na zahodu države imenovali kolonati. To družbeno razmerje je preživelo celo razpad fevdalne pogodbe in na smetišču zgodovine končalo šele leta 1947. Gospodar zemljišča je zakupniku prepustil nekaj zemlje, pri čemer si je pridržal pravico načrtovanja pridelovanja. Odločal je o tem, kaj bo obdelovano, na kakšen način in kakšen delež pridelanega pripada njemu – bo pobral četrtino, polovico, nemara kar tri četrtine pridelanega, je bilo vprašanje, pri katerem zakupnik ni imel veliko besede. Največ kolonov je bilo prav v Goriških brdih, a tudi tukaj so se pojavljale socialne razlike. Najvišji status so imeli tako imenovani svojaki – kmetje, ki so bili lastniki hiše in zemljišč. Stopničko nižje so bili kešonarji, ki so imeli le hišo in so se preživljali z dnino. Koloni so kmetovali na tuji zemlji, po pogodbi. Niže od njih so bili le še ničarji, kar je bil lokalen izraz za reveže, ki so komaj posedovali cape na sebi, sledi iz znanstvenega članka zgodovinarja Sergija Vilfana. 

Movia – družina Kristančič

Največja in z najdaljšo tradicijo med vinarji v Goriških brdih je zagotovo znamka Movia. Družina Kristančič, ki je buteljke za protokolarne potrebe nekdanje skupne države polnila že leta 1958. Sledil je še pohod na mednarodne trge – na severni polobli tako le stežka najdemo državo, kamor Kristančiči ne bi izvažali. Na njihove buteljke je mogoče naleteti od ZDA in Kanade, prek zahodne Evrope in Ruske federacije ter vse do Kitajske, Japonske, Malezije in Tajske na Daljnem vzhodu.

Vinska klet Movia se že od leta 2007 redno pojavlja na seznamu sto najboljših vinskih kleti, ki ga pripravlja ameriška revija Wine & Spirits. Za buteljko najcenejšega izdelka izpod rok Kristančičevih boste tako v maloprodaji odšteli 19 evrov.

Ta poslovni uspeh na mednarodni ravni se mora gotovo kje poznati. In res, že samo pogled na rezidenco Kristančičevih, ki je bolj kot zidanici podobna kar dvorcu, ali bolje rečeno utrjeni graščini, ti da vedeti, kakšna tradicija je pred teboj. Geodetska uprava RS (Gurs) je vrednost poslopja Kristančičevih ocenila na zavidljivih 388 tisočakov. Pravo vrednost njihove graščine lahko zaslutimo, ko pomislimo, da so Gursove ocene praviloma precej konservativne in da dvorec Kristančičevih leži ob sami italijanski meji, kjer je regija cestno bolje povezana z Italijo kakor s Slovenijo, kar nepremičnini, v očeh cenilcev, seveda zbije vrednost.

Nič manj impresivni niso poslovni izkazi pravne osebe Movia. Samostojno podjetje je lani ustvarilo 409 tisočakov prihodkov, ob tem pa prijavilo 23 tisočakov izgube.

Simčič – simbol uspeha

Zadnji čas so Kristančiči kar malce zasenčeni z uspehom Marjana Simčiča, katerega rezidenca in vinska klet se nahajata na drugi strani griča. Simčičeve buteljke dandanes odpirajo v hotelih in restavracijah z Michelinovimi zvezdicami. Njegovo klet so pri ugledni reviji Decanter izpostavili kot eno od petih sredozemskih kleti, vrednih obiska, kar se je kmalu začelo poznati tudi na poslovnih rezultatih. Dohodki Simčiča so se strmo vzpenjali in leta 2014 prvič presegli milijon. Lani je Simčič beležil 1,2 milijona dohodkov, dacarjem pa v namen obdavčitve dobička prijavil le bornih 200 evrov.

Simčič pri svoji domačiji prisega na estetiko utrdbe, saj si je gospodarsko poslopje ozaljšal z utrjenim stolpom. V čem je skrivnost tega javnega razkazovanja materialne moči, ki je med uspešnimi primorskimi vinarji postalo kar nekakšen standard, nam ni uspelo izvedeti. Nemara so nekoč revni viničarji oziroma koloni, kot so jih imenovali v brdih, v 21. stoletju končno obogateli in na ta nečimrn način izpolnili sanje preteklih generacij – da bi živeli na dvoru, kamor so nekoč tovorili sladko vino, medtem ko so zase lahko iztiskali le tropine.

movia2
Luka Tetičkovič
Movia - poslopje družine Kristančič

Simčičeva utrdba je po oceni Gursa vredna borih 55 tisočakov, vrednost njegovega domovanja pa se giblje okoli 105 tisočakov. Za buteljko sorte chardonnay iz njegovega vinograda boste po maloprodajni ceni odšteli nekaj več kot deset evrov.

kristančič1
STA
Aleš Kristančič v svojem arhivu.

kristančič2
STA
Kristančičevi vina izvažajo po celotnem svetu. Kot protokolarno darilo so bila cenjena že v nekdanji državi.

Skrivnost uspeha Goriških brd

»Glavni gostje tukaj so Italijani, ki so za dobro storitev pripravljeni globoko seči v žep,« smo izvedeli od enega manjših vinarjev, ki lahko o uspehu Kristančičev in Simčiča za zdaj le sanja, kar pa nikakor ne pomeni, da mu gre v poslu slabo.

»Videm je močno industrializiran, to so sami bogataši in Italijani se radi vračajo, če so zadovoljni,« slišimo. Zemlja v teh brdih navsezadnje le ni tako trda, kot so je vajeni v drugih vinorodnih okoliših. Tudi brentar je tukaj malone tujka, saj vinskih jagod do zidanic ni treba nositi, ponje je mogoče priti kar s traktorjem.

V devetdesetih jih je našla tranzicija

Prav posebna mistika pa se Goriških brd drži še iz časa tranzicije, ko je bil ta odročen okoliš s kvalitetnim vinom priljubljeno mesto za sestankovanje opozicije znotraj stranke Liberalna demokracija Slovenije. Slednja je bila vselej precej razcepljena, videz njene enotnosti pa ji je dajal predvsem njen prvak Janez Drnovšek – a ravno zoper njega naj bi se tukaj kovali lobistični načrti, kako (včasih proti njegovi volji) prek LDS uveljaviti svoje osebne interese.

marjan in valerija simčič
Mediaspeed
Marjan Simčič z ženo Valerijo.

Tedaj še preprosti vinarji niso bili cenjeni le zaradi svojega kvalitetnega vina, ampak tudi zaradi svoje diskretnosti. A tudi molku poteče rok trajanja. Tako smo med brajdami slišali, da je eno od zidanic še tri leta nazaj obiskoval nekdanji prvi gradbenik Ivan Zidar, ki je s svojim spremstvom tam popival prav na dan, ko je bil s sojenja opravičeno odsoten iz zdravstvenih razlogov.