Andrej Šiško je rojen v Kopru 24. aprila 1969, a se kaj kmalu priseli v Maribor. Po osnovni šoli obiskuje srednjo gostinsko šolo, kjer leta 1985 najde prve somišljenike, s katerimi pri rosnih šestnajstih ustanovi ilegalno organizacijo Anti komunistična organizacija Slovenije. V nekdanji socialistični državi gre za protidržavno organizacijo, vendar se ta najstniški klub še ne znajde na radarju tedanjih obveščevalnih struktur.

»V bistvu delam samo to, kar me veseli, nočem nobene socialne podpore, ker je ne rabim,« nam je Šiško zaupal svoj življenjski slog.

Šiškovo protidržavno nastrojenost v SFRJ prvič zaznajo, ko služi vojaški rok v kosovskem mestu Đakovica. Z nadrejenimi se zaplete v spor zaradi zahteve, da bi se morala po ustavi SFRJ v JLA kot uradni jezik uporabljati tudi slovenščina in da bi morali Slovenci vojaški rok opravljati v Sloveniji. Vojaško sodišče ne prisluhne njegovim argumentom, kaznuje ga z mescem dni vojaškega zapora, sledi iz informativnega materiala, ki ga je Šiško objavil med kandidaturo za predsednika republike.

Po vrnitvi v rodno deželo nadaljuje ustanavljanje nelegalnih organizacij. Ko pride do osamosvojitve, se znajde med 200 lokalnimi fanti, rezervisti JNA, ki so jim za potrebe Teritorialne obrambe (TO) zamenjali kape in jih imenovali za 711. odred TO. »Fantom se je mešalo, saj smo imeli samo deset pušk. Da bi jim odvrnil misli, sem jih občasno poslal okopavat Agrokombinatove sadovnjake,« se je tega obdobja za medije spominjal Stojan Ledinek, upokojen stotnik Slovenske vojske, ki mu je bilo tedaj zaupano poveljstvo te formacije.

Med vojno ni okopaval sadovnjakov

711. odred se kasneje izkaže v spopadih za mejni prehod Šentilj. Šiško trdi, da je tedaj poveljeval posebnemu vodu v sestavu tega odreda, ki že tedaj nosi neuradno ime Slovenska garda. Na ministrstvu za obrambo so nam potrdili, da je Šiško sodeloval v osamosvojitveni vojni vseh devet dni, »nikjer pa ni zabeleženo, da bi bil kakšen poveljnik v kakšni enoti. Zabeležena je le šifra, iz katere pa ni razvidno, v kateri enoti je deloval.«

Šiško je po telefonu vztrajal, da je poveljeval svoji posebni enoti, pri čemer postavlja pod vprašaj Ledinekove trditve: »Mi smo vsi imeli svoje puške in nikoli nismo okopavali kakšnih sadovnjakov.«

sisko - specialac
ZES
Šiško (drugi iz leve), kot »specialec« vojne za Slovenijo.

Poskušal umoriti poslovnega partnerja

V prvih letih samostojne države se Šiško poskuša politično udejstvovati v vrstah Slovenske nacionalne stranke. Razočaran nad njenim prvakom Zmagom Jelinčičem se od nje distancira, a ne dokler ne pride skupaj z Jelinčičem navzkriž z zakonom.

Sodišče ga (po sojenju, trajajočem poldrugo desetletje) namreč leta 2006 spozna za krivega, da je leta 1992 v avtomobil svojega poslovnega partnerja Milana Klementa, s katerim je bil solastnik diskoteke v Slovenskih Konjicah, nastavil eksplozivno telo. Šiško tega ne zanika, vendar trdi, da »zadeva v Klementovem avtomobilu ni bila nastavljena zato, da bi eksplodirala, temveč (…) zato, da bi jo oškodovanec zagotovo našel,« se spominja na spletni strani Hervardov.

Soobtožen je tudi Jelinčič, ki da naj bi Šišku priskrbel eksplozivno telo in plinsko jeklenko, vendar sodišče za obtožbe ne najde dokazov, potem ko Šiško spremeni svojo izjavo. Šiško se zagovarja, da Klementa ni želel ubiti, njegov namen je bil ga le ustrahovati; kot dokaz navaja, da je bila bomba v avtomobil »stoenka« nastavljena amatersko, zaradi česar jo je Klement tudi pravočasno opazil.

Prvi med navijači Viol

Šiško se po tem umakne iz političnega življenja in se javno udejstvuje le še kot navijač Viol, ki jih vodi celo desetletje. Leta 2004 celo pride do stolčka v upravnem odboru Nogometnega kluba Maribor, vendar se zaplete v spor in ostale člane obtoži, da so ga poskušali podkupiti. Klub in navijaško skupino zapusti, a ga je po naših informacijah še danes mogoče videti na tribunah.

»Med Violami danes velja bolj za pajaca, tudi pri njegovem društvu Hervardi gre za povsem drug krog ljudi, kot se giblje med navijači. Bi se pa med Violami še danes našel kak njegov simpatizer,« nam je zaupal vir, ki je želel ostati neimenovan. »Vem, da so ga pred leti vrgli s tribune na neki tekmi, ker je hotel vpisovati ljudi v Hervarde,« dodaja drug vir. Viole na naše poizvedbe glede tega sicer niso odgovorile.

sisko
gt
Hiša Šiškove mame, kjer z družino živi v mansardi in delu pritličja.

Po navijaški etapi – Hervardi

»Kar se tiče službe, imam več dela kot nekateri v službi,« pravi Šiško.

Po zaključeni navijaški karieri začne Šiško temeljito delati na svoji različici skrajno desne ideologije. Kot osnovna simbola uporabi knežji kamen in tako imenovanega karantanskega panterja, vendar se odločno distancira od arijske ideologije tedaj še aktualne lokalne izpostave nemških neonacistov Blood & Honour, ki so aktivni predvsem na območju osrednje Slovenije, kjer služijo s koncertnim turizmom za svoje nemške somišljenike.

Šiško temelje svoje različice nacionalizma poišče v teoriji o venetskem izvoru slovenstva in kovanju novih, on trdi, da tradicionalnih besed. To je tudi osnova, s katero vstopi v sodobni čas in se kot predsednik stranke Gibanje Zedinjena Slovenija poteguje za predsednika republike, kjer zbere dobra dva odstotka glasov. S to popotnico s stranko kandidira tudi na državnozborskih volitvah, vendar ima manj uspeha. Uspe mu zbrati le dobrega pol odstotka glasov.

Kaj počne, kadar ne lomasti po gozdu?

Mariborčani, s katerimi smo govorili, se sprašujejo, od kod Šišku denar, saj da živi pri mami, ne hodi na šiht, pri tem pa niti ne vleče socialne podpore. Šiško nam je potrdil, da z družino živi v hiši, ki je v lasti njegove mame, vendar ima od nje ločeno stanovanje. Sosedje, s katerimi je govoril naš novinar, izjav niso želeli podajati, pri tem smo dobili vtis, da se svojega politično aktivnega soseda kar malce bojijo.