Pritrkovanje

Brez turna ni življenja

Jelka Sežun/Revija Zarja
19. 8. 2018, 21.38
Deli članek:

Stopnic kar ni hotelo zmanjkati. No, kamnitih je, a so jih zamenjale zelo strme lesene, tako rekoč lestve, nazadnje pa je, hvalabogu, zmanjkalo tudi teh in sem se znašla na vrhu zvonika. Pod štirimi zvonovi. Nimaš prave predstave, kako veliki so v resnici, dokler ne splezaš v kakšen zvonik. Vsaj dva zvona sta bila krepko večja od mene.

Jaka Koren
Veliki zvon je leta 1980 kupil neki vaščan, da izpolni zaobljubo. Danes bi stal – preračunano – 110.000 evrov.

Prizor potrebuje malo predzgodbe: pošteno priznam, nisem oboževalka cerkvenega zvonjenja. Cerkev v moji bližini ob cerkvenih praznikih neusmiljeno nabija, tolče, razgraja po petnajst minut skupaj. Brez občutka, brez obzira, brez poezije, brez smisla. Tisto je čisto navadno onesnaževanje s hrupom.

Potem je pa tako naneslo, da sem nedavno nekje na podeželju slišala pritrkavanje, pravi mali koncert, z ritmom, melodijo, zdaj glasneje, zdaj milo in nežno. Je bilo tako lepo, da so se mi hotele dlake postavljati pokonci in v oči je silila rosa. In sem si rekla, tole bomo raziskali, o tem hočem vedeti več!

V nekaj dneh sem šla od nič do sto, prebrala vse članke, ki sem jih našla, preposlušala številne slovenske pritrkovalce iz vse dežele na YouTubu (in nekaj tujih), pogledala nekaj dokumentarcev, se pogovarjala z žensko, ki se poklicno ukvarja s preučevanjem pritrkovanja, in našla skupino pritrkovalcev, ki so mi bili pripravljeni odpreti srce in pokazati zvonove. Le zvoniti samo zame, tega pa ne.

Jaka Koren
Glušniki so pomemben del opreme pritrkovalcev, preprečujejo namreč, da bi fantje »v turnu pustili ušesa«.

Način življenja

Tako, vidite, sem se znašla na zvoniku cerkve sv. Marjete v Vodicah pri Ljubljani s petimi pritrkovalci. David Bider, Davor Žebovec, Peter Skubic in Filip Pirc imajo od dvajset do triintrideset let in zvonijo že od otroštva. Peti, tisti, ki se ni hotel fotografirati, je bil Janko Lužar, ki pritrkuje že skoraj štiri desetletja. Da je začel hoditi v »turn« zato, da mu ne bi bilo treba biti pri maši, je priznal, »potem je pa to postalo način življenja«. V sv. Marjeti ne zvoni več – iz protesta, ker so v zvonik namestili bazno postajo –, še vedno pa pritrkuje po drugih cerkvah, ker, kot je rekel, »brez turna ne bi mogel živeti«.

Bila sem zadihana in kruto razočarana, ko so rekli, da ne bodo zares zvonili. Res sem se veselila, da bom poskusila, kako je, če ti zvok nekajtonskega zvona čisto od blizu raznese glavo. Ne gre, so rekli vodiški pritrkovalci, to bi utegnilo hudo zmesti ljudi, ki razumejo sporočila zvonov in vedo, da se pritrkava samo ob cerkvenih praznikih in strogo določenih priložnostih. Zvonove iz Vodic se sliši deset kilometrov daleč, to bi bilo res veliko zmedenih ljudi.

»Pritrkavanje sicer je glasba, vendar je ne izvajajo kot samostojno delo, vedno je v funkciji,« je pritrdila dr. Mojca Kovačič, etnomuzikologinja, ki je o pritrkavanju napisala doktorsko disertacijo. »Zvonjenje je imelo včasih zelo močno funkcijo, še zdaj najavlja določene stvari, in tisti, ki poznajo te signale z zvonom, točno vedo, kdo je umrl, kdaj je umrl, je bil moški ali ženska itd. Na deželi so ti znaki še bolj pomembni kot v mestu

Jaka Koren
Dr. Mojca Kovačič je lani izdala Slovar zvonjenja in pritrkavanja.

Tak užitek!

Literature je malo, tudi ona ne ve, kje in kako se je začelo pri nas. Na zvonove igrajo marsikje, vendar povsod malce po svoje. V Veliki Britaniji, na primer, ne hodijo v zvonik, stojijo pod zvonovi in vlečejo vrvi, v severnih evropskih deželah zvonove upravljajo s klaviaturo (in imajo za to celo šole), pri nas in še ponekod pa na zvonove igrajo tako, da na obod trkajo s kembljem, ki je pritrjen na verigo ali lesen vzvod. Nekoč so po njih tolkli tudi s posebnimi lesenimi kladivi, a zdaj to opuščajo, ker lahko poškoduje zvon. Temu se reče, da ubiješ zvon, in le kdo bi hotel biti morilec zvonov? Vsekakor ne pritrkovalci, ki imajo do njih čisto poseben odnos.

V čem je privlačnost pritrkavanja, sem vrtala, je to druženje? Vse, je odgovoril eden od ekipe v zvoniku. Več, je rekel drugi; vsakič je izziv, je poskusil razložiti tretji. Pa zaradi glasbe, pa zato, ker je čudovito, če dobro izpelješ. Slednjič je David pojasnil: »V bistvu gre bolj za osebno zadovoljstvo kot za karkoli drugega. Če odmisliš vse delo in znoj, si misliš, naredil sem nekaj dobrega.«

Kaj je mislil s tistim delom in znojem? Na posnetkih na YouTubu tega res ni videti, ampak pritrkavanje je hud fizični napor, pod fanti po petnajstminutnem pritrkavanju ostane luža potu, naslednji dan, še posebej po velikih praznikih, imajo pa za nagrado še razbolele mišice. »Pa to nič ne pomeni, tudi če imaš kriv hrbet,« se je vtaknil Janko, »samo da imaš polno glavo, ko vse podoživljaš. Žena pravi, da se prvi dan po pritrkavanju z mano sploh ne da pogovarjati, pravi mi, a spet pritrkavaš!« »Sploh pa če dobro uspe,« so se zasvetile oči Davidu. »Če pred mašo in po njej uspe, oh, to je svetovno! To je tak užitek! To je to. Saj se malokrat zgodi, ampak včasih pa se. Da se naredi z malo napakami ...« Ampak nikoli ni čisto brez napak, so se zarežali drugi. Pri pritrkavanju gre vedno kaj narobe, tudi vreme lahko nagaja, pritisk tudi naredi svoje ... Pritisk? Ja, so pojasnili, »zvok ostaja notri, ne gre ven. Notri brni, če si daleč, ne slišiš velikega zvona.« Ampak, oh, so postali čisto zasanjani, »po dežju, ko je čisto ozračje, je pa to taka milina. To leti! Ga slišiš in vse je čisto kot solza.«

Jaka Koren
Pod malčkom, ki ima komaj 616 kilogramov, je David, Filipov zvon jih ima 879, Davorjev 1580, Peter pa je pod največjim zvonom, ki tehta 3400 kilogramov.

Edina ženska v turnu

Morda je fizični napor tisto, kar od pritrkavanja odvrača punce? Čeprav v nekaterih člankih pišejo, da se dandanes s tem ukvarjajo tudi dekleta, jih boste v slovenskih zvonikih težko našli. In očitno je tako že od nekdaj. »Z vidika delitve dela je bilo to včasih res moško opravilo,« je povedala dr. Kovačičeva. »Dokler se stvari v družbi niso liberalizirale, je bila to res domena moških. Jaz sem imela možnost intervjuvati tudi starejšo generacijo, in če so bile ženske zraven, so bile to sorodnice, mežnarjeve žene, mežnarjeve hčere ali kaj podobnega, zraven so bile predvsem kot otroci. Ko so se pomožile, pa nič več.«

Tudi v Vodicah v zvoniku nimajo nobenega dekleta. Nikoli ni nobena hodila, so povedali. Ni bilo interesa. Ampak »Janko je rekel, da je ena ženska vedno v turnu – to je ura,« so se režali.

Učna doba pritrkovalca je zelo dolga. Najprej vajenca naučijo osnov na malih zvonovih, to so tisti, na katerih doma vadijo. Obešeni so na stojalu in so kar precej dragi, tudi te je namreč treba uliti. Nekateri pritrkovalci vadijo na uglašenih ceveh, obešenih na vrvicah, drugi celo na kozarcih, napolnjenih z vodo. V Vodicah imajo srečo, so povedali, saj imajo nekoga, ki jim male zvonove posoja.

Koliko morajo biti stari, ko začnejo? Edino pravilo je, da ni pravila, so odgovarjali. Toliko pač, da lahko zvon poganjajo. »Neverjetno, kako je to prepleteno,« je povedal Janko, »v turn hodijo, dokler še lahko pridejo gor, tudi ko so stari sedemdeset, osemdeset let. Vsi se med seboj tikamo in tudi tisti, ki je star dvanajst, petnajst let, ima starejšega za prijatelja, oni starejši pa mlajšega kot za brata. Leta so čisto nepomembna, naj bo star dvanajst ali osemdeset.«  To je kar nekakšna droga, je rekel eden od fantov, »imamo tudi primere, ko človek komaj hodi, nič ne vidi, nič ne sliši, ko pa pride do zvona, vse težave minejo in je čisto drug človek.«

Jaka Koren
Stene zvonika v nadstropju pod zvonovi so polne priznanj in fotografij. Vodiškim pritrkovalcem se očitno dogaja.

Korak za korakom

Ko začne torej kakšen dvanajstletnik zahajati v zvonik k pritrkovalcem, prvo leto bolj ali manj le posluša, potem ga z leti spuščajo k vedno večjim zvonom, na začetku večjim in težjim namreč tudi fizično ni kos. Kdaj je učna doba končana? Očitno nikoli, ali kot je povedal Janko, »ko to počneš kakšnih trideset, štirideset let, veš, da nič ne veš.« Pritrkovalski vajenci začnejo s preprostimi vižami, ki imajo udarec, največ dva, na korak.

Saj vem, zdaj boste pa hoteli vedeti, kaj je korak. Takole so mi razložili: »Ko veliki zvon enkrat udari, je to en korak. Veliki zvon v Vodicah ima 45 udarcev na minuto, manjši jih imajo več, lahko tudi 50, 52, celo 60 udarcev, se pravi vsako sekundo, ti moraš pa vmes stlačiti sedem udarcev. Praviloma pet ali sedem – v eni sekundi! Tolčeš torej na 15 stotink sekunde!« Ni čudno, da so potni. Seveda pa se neizbežno še bolj zaplete: »Osnovna viža pomeni od en do tri udarce na korak, druga dva zvona pa dopolnjujeta. Temu se reče gostenje ali drobljenje, več izrazov je. Če bi to poskusili napisati, je veliki zvon številka 1 in imaš tri udarce gostenja, ki jih tolče drugi zvon, torej 1-2-2-2-1, to je en korak, med temi udarci pa nekdo še gosti. Vmes je lahko en sam udarec gostenja ali pa dva.«

Vse jasno?

Jaka Koren
Na steni je našla svoje mesto tudi reciklirana novoletna čestitka.

Zvonovi letijo

Poleg moči pritrkovalci potrebujejo dober posluh in smisel za ritem. Pa dober spomin, očitno. Na vprašanje, koliko viž obvladajo, je David po premisleku rekel, kakšnih petnajst. Viže, to morate vedeti, tako napevom zvonov pravijo pritrkovalci. In nobeden, so mi povedali, ne bo nikoli rekel, da zvon zvoni, zanje zvonovi vedno »pojejo«. Čeprav imajo viže menda nekje zapisane, igrajo na pamet. Nekaj sem poskušal pisati v zvezke, pa me je potem minilo, je priznal. »Pa saj moraš itak znati, tu ti zapis nič ne pomaga, ker moraš biti pri zvonu in imaš obe roki zasedeni. Obstajajo ekipe, ki imajo kaj zapisano, a imajo zelo kompleksne viže, mi imamo še bolj osnovne in stare.« Ampak konec koncev je to »živa stvar, to je kot glasba, kdo pride do kakšne ideje, pa poskusimo kakšno malenkost izvesti drugače«.

Nekateri pritrkovalci viže tudi zapisujejo, ni pa enotnega sistema, eni uporabljajo številke, drugi note, tretji čisto svoje znake. Znaki za zapisovanje viž se razlikujejo prav tako kot znaki, s katerimi komunicirajo med pritrkavanjem, takrat se namreč ne da pogovarjati: »V bistvu si gluh med zvonjenjem in komuniciraš kot gluhi. Imamo nabor znakov in s temi se pogovarjamo, nekaj znakov je verjetno univerzalnih, nekaj smo jih pa sami dodali. Vsaka skupina ima svoje znake. Razumeš se z ljudmi iz okolice, če je pa nekdo z drugega konca Slovenije – to je pa potem kot čisto drugo narečje.«

Viže so lahko stoječe ali leteče. Slednje veljajo za bolj vesele, so tudi glasnejše, pri letečih vižah namreč veliki zvon niha, na druge pa tolčejo. Stoječe viže so nežnejše, takrat mirujejo vsi zvonovi in nanje igrajo samo s kembljem.

Jaka Koren
Davor, Peter, Filip in David pred vodiško cerkvijo sv. Marjete, kjer zvonovi najlepše pojo, pritrkavat hodijo pa tudi v podružnične cerkve, med njimi na Šmarno goro.

Ob toči zvoniti je pregrozno

Nekoč so skušali naši predniki točo s svojih polj pregnati z zvonjenjem – je res kaj na tem, smo vprašali dr. Kovačičevo. »Verjeli so v nadnaravno moč zvonov, verjeli so tudi, da zvok razbija oblake, zato so ob prihodu nevihtnih oblakov pogosto zvonili. A fizikalne razprave, ki sem jih prebrala, so to teorijo zavrgle, češ da oblaki nastajajo precej višje in zato zvok ne more vplivati nanje. V Ameriki pa je neka ženska napisala doktorsko disertacijo, v njej je raziskovala, koliko mežnarjev je umrlo, ker so zvonili med nevihto. Ker še ni bilo strelovodov, je bilo še več smrti,« je povedala.

Vodiški pritrkovalci so ob vprašanju, ali ob nevihti kdaj zvonijo, planili v smeh. »Ne več,« je povedal David, Janko pa pojasnil, da tega ne počnejo, odkar je po zvoniku ob stenah letela velika ognjena krogla. Zvonik sv. Marjete je daleč najvišja točka daleč naokrog in vanj pogosto trešči.

In da, pritrkovalci imajo svojega zavetnika, svetega Forkerna, nekdanjega irskega škofa. Ampak očitno med nevihtami ni posebno učinkovit.

Najbolj umirjeni

Pritrkavanje ni samo slovenska posebnost. Dr. Kovačičeva, ki je pritrkavanje raziskovala v Nemčiji, Italiji in na Hrvaškem, je odkrila nekaj razlik in veliko podobnosti: »Težko je bilo raziskovati, ali je res čisto tako kot pri nas. Izhajala sem iz definicije pritrkavanja – s kembljem udarjaš ob obod zvona po ritmičnih obrazcih – na Hrvaškem (lahko pa tudi še drugje, le da nisem imela možnosti potovati po vsej Evropi), posebej na otokih, so imeli ponavadi manj zvonov, pa je en človek igral na dva zvonova, v okolici Reke so igrali na povsem enak način kot pri nas. Se je preneslo od nas? Mene dilema, kaj je bilo prej, jajce ali kura, ni zanimala, ker je izvor težko dokazovati, pisnih virov ni veliko. V Avstriji te tradicije sploh ni, ne vem, zakaj; morda je kdaj bila, pa je izumrla. Na internetu sem odkrila, da pa je v Nemčiji, v Porenju, tega veliko. Pisala sem župnijam v Nemčijo in dobila veliko dogovorov. Tudi obiskala sem jih in odkrila kakšno vižo, ki je povsem enaka kot pri nas, pa tudi drugačne sisteme.«

Slovenci, čeprav z rahlo povešenim nosom, ker pri pritrkavanju nismo edini, vendarle imamo nekaj stvari, ki so samo naše: »Pravijo, da je nekaj posebnega to, da se pri nas tako umirjeno zvoni. Pri pritrkavanju je naša posebnost močna organiziranost, pa to, da je skupina pritrkovalcev, v kateri vsak igra na svoj zvon. Opazila sem, da jih je drugje pogosto premalo in potem eden igra na dva zvonova. Tehnika je pa prisotna še marsikje po svetu.«

Smo pa pri nas nedvomno najbolje organizirani od vseh, je povedala dr. Kovačičeva: »Po letu 2000 se je začela nekakšna prenova pritrkavanja, bila je delo peščice ljudi, ki so se zagnali in so ustanavljali društva. Vedno je v ozadju kakšen zelo entuziastičen posameznik, ki požene stvari. Sicer pa so se pritrkovalci organizirali že v osemdesetih letih, če se ne bi, bi dejavnost težko preživela, posamezniki bi pritrkavali v malih cerkvah, potem bi pa to zamrlo, in to se je že zgodilo – Prekmurje in Štajerska imata pritrkavanja veliko manj. Mlajši potrebujejo spodbudo – da se pokažejo, tudi tekmujejo ali pa hodijo vsaj na srečanja. Po mojem mladine ne bi dobili zraven, če ne bi bilo tako dobro organizirano. Hodila sem tudi po Nemčiji, tam je to veliko slabše organizirano in mi je neki pritrkovalec tarnal, da ne dobi mladih v cerkev. Mislim, da so take stvari privlačne, da se posnameš, pokažeš, imaš koncert. Imajo tudi miniaturne zvonove na stojalih in tudi s temi igrajo ter sodelujejo na koncertih. Ko je dejavnost krenila v to smer, se je priključilo tudi več mladih. Začel pa je Krožek slovenskih bogoslovcev; fantje, ki so v semenišču v Ljubljani, so že v osemdesetih organizirali prvo srečanje. In čeprav jih je zelo malo, je vedno nekdo, ki prevzame krožek in vsako leto organizira okroglo mizo, kar je še ena skupna točka, kjer se vsi dobijo, debatirajo, določijo, kje bodo srečanja. Javni sklad ima za pevce, godce, za zbore, za vso amatersko kulturo, neki sistem, oni so ga pa sami postavili povsem izven tega. Imajo regijska srečanja, na katera se prijavijo skupine, potem pa jih izberejo nekaj za vseslovensko državno srečanje.«

Pritrkavanje smo tudi uspešno izvozili, slovenski izseljenci so ga odnesli s seboj v Ameriko, v Clevelandu je v slovenskih župnijah še vedno ohranjeno. V Sloveniji je od letos vpisano v Nacionalni register nesnovne kulturne dediščine.

Tole je hecna stvar, na posnetkih na YouTubu pritrkavajo sami mladi fantje. Kam izginejo pritrkovalci, ko se postarajo? Kako dolgo boste še to počeli, se vidite pri tem čez deset let, sem jih vprašala. Nimam pojma, rad bi se, je odgovoril David. Jaz se, je pribil Peter. Če bo le možnost, je vzdihnil tretji. Dokler bom sposoben priti v turn, se je smejal četrti. Nič ne kaže, da bo klenkanju – to je eden od mnogih izrazov za pritrkavanje – kmalu odklenkalo.

Pa še čisto zares zadnje vprašanje: koliko stopnic je do vrha zvonika? Ne vemo, so skomignili. Za zdaj še niso tako težke, da bi jih štel, je pristavil eden.

Revija Zarja
Revija Zarja št. 33

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.