Na obisku nekdanji visoki policist

Moja mladost je bila lepša kot mladost mojih vnukov

Alenka Sivka / Revija Zarja
11. 8. 2018, 16.37
Posodobljeno: 11. 8. 2018, 17.47
Deli članek:

Menda se ne izpostavlja več rad javnosti, a pogovora nam ni odrekel.

Mateja J. Potočnik
Pavle Čelik

In ko smo se pomenkovali na vrtu, ki ga imata z ženo nedaleč od svojega doma v bloku, se je pošteno razgovoril. Žena je delala na vrtu, nosila na mizo rdeči ribez, sok, piškote ... in se smejala njegovim jeznim izjavam o politiki in politikih. Na koncu pa je le sedla k nam in izvedeli smo veliko o nekih drugih časih. Sta dobra dedek in babica, saj čuvata otroke svojih dveh sinov čisto vsak dan.

Izgon

»V socializmu smo imeli miličniki pravico, da smo z žigom uprave javne varnosti vse kriminalce in tiste, ki se niso prilagodili, peljali nazaj v Bosno ali Srbijo, od koder so pač prišli. To so bili slovenski zakoni, temu smo rekli izgon. Z veseljem smo jih peljali domov, od koder so prišli. Če bi na to danes samo pomislili, bi leteli iz policije ... To je bila pametna politika.«

Pavleta Čelika se gotovo spomnite kot treznega in razsodnega človeka, ki je kot načelnik uniformirane policije pred in med osamosvojitvijo Slovenije ter po njej vedno dajal zadržane, blage, modre izjave, nikoli nepremišljenih. Pred kratkim so se ga z lepimi besedami spominjali takratni študentje, danes sedemdesetletniki, iz let študentske revolucije, in izjavili, da je to človek, ki ni dovolil, da bi jih miličniki tepli. Da jim je še megafon posodil. In da je bil najpametnejši policaj, ki je vedel, za kaj gre. Seveda se jim je Čelik po 50 letih pridružil na zborovanju. In pojasnil mirovniško držo: »Mi nismo bili sovražniki, bili smo nasprotniki. Bil sem samo nekaj let starejši od njih.«

Preveč zaveden policaj

Danes 77-letni upokojeni policist, zgodovinar in magister sociologije, že 25 let uživa zasluženo pokojnino. Policistom je v dobrih, starih časih socializma pripadal t. i. beneficiran staž, torej se je leto dni zaposlitve štelo za leto in pol. Danes te pravice nimajo več. Povprašali smo ga, kako to, da živi v bloku, saj je imel dober status v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Sloveniji. »Bil sem preveč zaveden policaj, da bi delal hišo. Delal sem s srcem. Moji kolegi so si zidali ogromne hiše, jaz pa sem bil rajši policaj, brez madeža. Saj sem napredoval do poveljnika policije. Tudi če bi mi danes kdo podaril parcelo, ne bi vedel, kako se tega lotiti. Tukajle, kjer smo zdajle, na tem vrtu, je prelepo. Z ženo sva tu čisto vsak dan.«

Za začetek nadzor ljudi

Aretacija Janeza Janše

»Moji miličniki so ga leta 1988 aretirali in odpeljali v zapor. Živel je v Grosupljem, postavili smo eno patruljo na Škofljico, če bi prišel od doma, drugo pa v Ljubljani, ker nismo vedeli, kje je prespal. In so nam sporočili, da je šel mimo v Škofljici. Ustavili smo ga in peljali iz avtomobila direktno v zapor. Imeli smo nalog sodišča. Pa mi ni zameril, še danes se pozdraviva. Rekel sem mu, da tako pač je, da ima možnost na sodišču dokazati nedolžnost.«

Ko smo ga vprašali, kaj je počel na začetku dela v milici, je rekel, da ne sme povedati. A vseeno nadaljeval, da je delal pri nadzoru ljudi. Sledil je kriminalcem, ob spremstvu starejšega, izkušenejšega miličnika. »V milici smo imeli dobre odnose, veliko je bilo starih partizanov. Sedem let sem bil na ulici, v uniformi in v civilu, nato sem napredoval, naredil šolo za miličnike, postal komandir oddelka ... Potem pa so me poslali v Beograd za poveljnika zvezne enote milice, ker je bila na vrsti Slovenija in sem bil tudi rezervni oficir. Tam sem bil dve leti in pol in se vrnil zaradi dveh majhnih otrok. Pa so me prepričevali, naj ostanem. V Sloveniji sem bil nekaj časa na ministrstvu za notranje zadeve, potem pa sem postal ravnatelj kadetske šole v Tacnu. Potem so me imenovali za  načelnika milice v Ljubljani, tam sem bil šest let, pod ministrom Bavčarjem pa sem bil poveljnik.«

Študentski protesti junija 68

 »Takrat je bil direndaj v vsej Evropi. V Ljubljani je bilo veliko zborovanje. Rečeno mi je bilo – bil sem komandir oddelka milice –, naj demonstrante zaustavim na železniški progi v Rožni dolini, da čez progo ne smejo. Nadrejenim sem rekel, da niso drhal, ampak ljudje. Zagovarjal sem jih, da so mirni študenti s transparenti. Na srečo so se sami premislili in niso izzivali, niso šli čez progo. Danes so to nekdanji ministri, fejst fantje.«

Podpira ograjo na meji s Hrvaško

V radijskem pogovoru je bilo zaslediti, da podpira bodečo žico na meji Slovenije s Hrvaško, zato nismo mogli mimo te teme. »Popolnoma se strinjam s to ograjo, ker smo po schengenskih zakonih dolžni okrepiti mejo, da ni ilegalnih prebegov. Veliko miličnikov je moralo zaradi tega oditi tja. Če hočeš, da je meja varovana, jo je treba okrepiti, tudi z žico. Tu se strinjam z Janezom Janšo, drugače se ne. Pred leti, tik pred upokojitvijo, leta 1993, sem bil v Franciji, pri republikanskih protidemonstracijskih specialnih četah – tam so nam povedali, kakšne težave imajo z nekaterimi muslimani. Veliko je kriminala. Alija Izetbegović, vodja muslimanov v Bosni in Hercegovini, je bil v času socializma 20 let v zaporu zato, ker je govoril, da bodo muslimani prevladali na Balkanu in v Evropi. In po tej poti gre zdaj Evropa. Njihove težave je treba rešiti tam, kjer so doma. Tako pa je bila totalna anarhija, milijon in pol jih je prišlo čez slovensko mejo brez nadzora. V Sloveniji jih je 50.000. Morali se bodo prilagoditi naši kulturi.«

Knjiga o mejah Slovenije

Palica šele na koncu

»V primerjavi z drugimi jugoslovanskimi miličniki smo bili slovenski najbolj cenjeni, bili smo izobraženi, kulturni. Vsa druga sredstva smo uporabili prej, šele nazadnje palico, pendrek. To je bilo naše načelo – ko je vse drugo odpovedalo. Drugje, v Srbiji, na primer, je palica zapela hitreje.«

Pavle je napisal knjigo Državne meje Slovenije, torej ve nekaj o tem, kaj se dogaja na meji s Hrvaško, o arbitražnem sporazumu in o tem, kdo je »ofrnažil« koga v Piranskem zalivu. »To je izgubljeno,« je prepričan Čelik, »meja občine Piran bi morala biti meja, vse do svetilnika in kamnoloma, tam smo leta 1990, ko je bila osamosvojitev, postavili miličniško hiško. Tudi v Savudriji je bila naša hiška. Potem pa se je začelo. Piran je slovenska občina in skoraj polovica Savudrije je bila piranska. S Hrvati se je težko pogajati. Arbitraža je razsodila, Hrvati ne priznajo razsodbe, morali pa bi dobiti ves Piranski zaliv in tretjino Savudrije, ta meja je zarisana že dvesto let na vseh zemljevidih avstro-ogrske monarhije. Tu ni filozofije.«

Socializem vs. kapitalizem

»Marsikaj je bilo boljše v socializmu,« je razmišljal naprej. »Država je bila bolj socialna, pravičnejša, za študij sem dobil občinsko štipendijo, sicer bi ostal hlapec na kmetiji. Zdravstvo je bilo brezplačno, ni bilo vrst. Služba miličnika je bila dobra služba. Jaz sem v pokoju že 25 let, imel sem beneficiran staž, moja pokojnina je dobra. Za tiste, ki znajo bogateti, pa je zdaj bolje.« 

Knjige, knjige

Žena Zdenka o Pavlu

»Na stara leta je postal malo preveč živčen, drugače je čisto v redu. Malo me jezi, ker mu moram vsako stvar povedati petkrat, saj slabo sliši. Slušnih aparatov ne mara, ker ga potem motijo glasni ptiči. Najin petletni vnuk pravi, da so vsi dedki stari in gluhi.« (smeh)

Odkar je v pokoju, hodi po arhivih in piše knjige. Doslej jih je izdal 15, štiri še čakajo na založnika. »Potem pa bo konec z mojim delom, pisal bom samo še za zbornike. Nazadnje me je nekdanji minister Slavko Gaber povabil k pisanju članka o inovacijah, v katerem bodo avtorji Slovenci in tujci. Pisal bom o inovacijah pri preprečitvi mitinga resnice 1. decembra leta 1989. Imeli smo zavarovane vse meje. S takšnimi stvarmi sem se zelo rad ukvarjal, prav užival sem. Rekel sem: Ne boste vi prišli k nam! (smeh) Vsi ti moji načrti so v arhivu, dostopni vsem. To je zgodovinska vrednost.« Knjige, ki so že napisane, pa govorijo_ ena o policijski direkciji v Ljubljani od leta 1768 do 1918, (pravi, da je njegova najboljša), druga o begunstvu na Slovenskem v avstro-ogrskih časih, tretja ima naslov Med državo in domovino – v njej med drugim piše, kako je svojim miličnikom razlagal, da se najprej borijo za domovino, torej Slovenijo, potem šele za državo, ki je bila takrat Jugoslavija, četrta vsebuje opis protestov v Ljubljani od leta 1994 do danes … 

Družina

Pavle in soproga Zdenka imata dva sinova, onadva pa pet sinov, torej pet vnukov. Stari so od dveh do trinajst let. »Dovolj jih je, upam, da jih ne bo več,« se je smejal Pavle. Pa se je gotovo šalil, saj se oba z ženo veliko posvečata vsem odraščajočim fantom, vidijo se skoraj vsak dan, prihajajo k njima po šoli in vrtcu, pri njih jedo kosilo, se družijo na vrtu. »Dobri fantje so,« je ponosno povedal dedek. »A moja mladost je bila lepša kot njihova. Živel sem na vasi, lovili smo ribe, streljali z orožjem, petnajst fantov nas je bilo, lepo smo se razumeli. Tri ure smo hodili do hiše, kjer je bilo orožje, potem pa je prišel miličnik in nam ga vzel. Smo bili od hudiča!« 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Revija Zarja
32. številka revije Zarja