Slovenska muslimanska skupnost je s pomočjo pravnika Andraža Terška na ustavnem sodišču poskušala izpodbijati določbo, ki prepoveduje zakol živali, ki pri tem niso omamljene.

Muslimanska skupnost 

S prošnjo za komentar smo se obrnili na Edina Kumalića, tajnika Slovenske muslimanske skupnosti, ki je na ustavno sodišče vložil omenjeno pobudo, vendar je odvrnil, da odločbe »ne komentirajo«. 

»Neotežen dostop do mesa obredno zaklanih živali zaradi vsakodnevne prehrane in še toliko bolj ob kurban bajramu je bistven in pomemben del islamske vere,« je sodišče povzelo stališča predlagatelja izpodbijanja omejitve. Preskrba s halal (kot se imenuje muslimanski standard zakola živali) mesom je namreč mogoča le iz tujine. »Drugi odstavek 25. člena Zakona o zaščiti živali otežuje izpolnjevanje ključnih verskih dolžnosti in s tem posega v svobodo veroizpovedi pripadnikov islamske vere,« so argumentirali pobudniki v postopku za oceno ustavnosti.

Ustavno sodišče argumentu ni prisluhnilo, saj je »varovanje dobrobiti živali s tega vidika del morale in je ustavno dopusten cilj posega v versko svobodo«. Dodalo je, da zakon o zaščiti živali uvaja visoka merila pri zaščiti živali, izpodbijana odločba pa ne prepoveduje le islamskih obrednih zakonov, temveč vse zakole neomamljenih živali. S to prepovedjo se živali varuje pred zadajanjem trpljenja, ki ga je mogoče preprečiti, so sklenili ustavni sodniki.

kurban bajram
Profimedia
Muslimanska gospodinjstva ne bodo mogla obredno klati niti en dan v letu.

Želeli so pravico do obrednega zakola ene živali letno

Kurban bajram

Praznovanje trenutka, ko je Alah dejal Ibrahimu (Abrahamu, op. p.), naj žrtvuje svojega sina, potem ko je videl njegovo odločenost, pa je dal v grmovje ujeti ovna in le-tega sprejel kot žrtev.

Pobudniki so sicer želeli predvsem uveljaviti pravico, da lahko muslimanska gospodinjstva v sklopu praznovanja kurban bajrama enkrat letno zakoljejo eno žrtveno žival, in to brez omamljanja. Z namenom, da lahko gospodinjstvo to meso porabi v skladu z obrednimi pravili, ki predvidevajo užitje ene tretjine in daritev dveh tretjin žrtvene živali. Kot zapisano, je sodišče to pravico sicer priznalo, vendar ni priznalo, da ima ta pravica večjo težo kot varovanje živali pred preprečljivim trpljenjem.