World Cleanup Day

Ne smetimo Slovenije!

Katja Božič/Revija Zarja
13. 5. 2018, 21.40
Deli članek:

Skupinsko smo Slovenijo nazadnje očistili pred šestimi leti, konec poletja pa bomo vnovič zavihali rokave.

Jaka Koren
Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja, kaže na divje odlagališče pri Rakovi Jelši.

Nekaj idej, kako lahko preprečujemo nastajanje odpadkov:

– Eno od komunalnih podjetij v Sloveniji iz odpadnih zračnih blazin izdeluje trajne nakupovalne vrečke.

– Na Povšetovi 4 v Ljubljani kupce od začetka aprila pričakuje Bert, samopostrežni prodajni avtomat (v prostorih Centra ponovne uporabe), ta ponuja bio čistila, šampone, več vrst kisa in olje kupcem, ki po izdelke pridejo s svojo (povratno) embalažo. Izdelki so narejeni lokalno, po trajnostnih merilih, so kakovostni in naprodaj po konkurenčnih cenah.

– Plenice za enkratno uporabo so velika težava. Zato so se v enem od vrhniških vrtcev odločili uporabljati le pralne plenice. Vrhnika pa občanom ponuja tudi brezplačen najem zabojnika za odlaganje plenic za enkratno uporabo, ki predstavljajo večino mešanih komunalnih odpadkov.

– Veliko uporabnih informacij je mogoče najti tudi na strani www.manjjevec.si, kot denimo zemljevid s trgovinami po Sloveniji, v katerih je mogoče kupovati izdelke brez embalaže (prineseš svojo), ali zemljevid mojstrov, ki zamenjajo, popravijo, obnovijo ali posodijo, karkoli potrebujete.

Tokrat bomo (v okviru pobude World Cleanup Day 2018) deželo reševali umazanije skupaj s prebivalci stopetdesetih držav z vsega sveta, in to na točno izbrani datum – 15. septembra, da se bo akciji zaradi podnebnih posebnosti lahko pridružilo čim več držav. Zato boste v teh mesecih slišali veliko idej in predlogov, kako pripomoči k družbi z manj odpadki, lotili pa se bomo tudi čiščenja divjih odlagališč, ki jih je še vedno ogromno. Obiskali smo eno, ki ga imamo v glavnem mestu dobesedno pred nosom in nam je vsem v posmeh, saj se nevarno širi le nekaj minut stran od Snaginega zbirnega centra na Cesti dveh cesarjev na Rakovi jelši, pravzaprav zraven mestnega parka Ljubljansko barje.

Jaka Kranjc iz Društva ekologov brez meja, ki med drugim tudi zbira popis divjih odlagališč v Sloveniji, pravi, da novinarje prav rad popelje na to odlagališče, saj je pravi »bife« odpadkov vseh vrst. Človeka zaboli srce, ko na koncu kolovozne poti, ob kateri se v pisanih barvah bohoti pomlad in na eni strani razteza ogromno zasejano polje, na drugi strani zagleda žalostno packarijo človeštva. Na začetku odlagališča so gore rabljenih in odvrženih gum – na tisoče jih je, sledijo kupi gradbenih odpadkov, med katerimi kraljujejo hudo nevarne salonitke, potem so tam ostanki kemikalij in barv, cel kup je elektronskih odpadkov, ogromno stekla, steklene volne, navadnih gospodinjskih odpadkov, skratka vse, kar si lahko zamislite. »Zdi se, da je tukaj organizirano odlaganje odpadkov. Ne razumemo, zakaj problema ne uspejo odpraviti,« razmišlja Jaka.

Prvi odloži in privabi druge

Zelo pomembno je, da divja odlagališča očistimo do konca, sicer se starim odpadkom takoj spet pridružijo novi. »Veliko je očiščenih lokacij, kjer smo uredili stanje.« Kjer pa nekdo odloži le nekaj materiala, ta hitro začne privabljati nove odpadke. »Na očiščena mesta občine dostikrat postavijo table za prepoved odlaganja, a se velikokrat zgodi, da spet najdemo odlagališča prav okoli teh tabel. V zadnjih dveh letih, ko je spet gospodarska rast, ljudje spet več smetijo.« Tudi gradbeniki odlagajo odpadke na divja odlagališča, da bi zmanjšali stroške – očitno ne vedo, da obstajajo odpadi, kjer jim sploh ni treba plačati. Divja odlagališča nastajajo zaradi današnjega načina življenja, individualizma, brezbrižnosti ljudi do narave in prevlade trga, ki spodbuja nastajanje odpadkov. Ljudje v dobi poplave informacije očitno nimajo pravih, tako pri kosovnem odpadu ne vedo, da ga je zadnja leta ponekod treba posebej naročiti. »Še vedno pa je veliko starih odpadkov, eksploziva iz druge svetovne vojne, posebno po jamah na Primorskem in Krasu. V vsaki tretji jami na Krasu najdemo nevarne odpadke. Sem se še jamarji nočejo spuščati. Čeprav smo v času od prve vseslovenske očiščevalne akcije že ogromno naredili, še vedno ostajajo kupi in kupi smeti!« 

Se zavedajo, kaj počnejo?

Ti pa škodljivo vplivajo tako na človeka kot tudi na naravo, ki nam na koncu vse vrne. »Tisti, ki odlaga škodljive snovi v naravo, najprej škoduje sebi. Če si v naročje naložiš vrečo salonitk in jo odvržeš nekje v naravi, si si naredil medvedjo uslugo. Če odlagaš barve, te lahko vsebujejo škodljive kemikalije, ki jih prav tako vdihuješ in ti škodujejo. Lahko se porežeš, ko stopiš na kakšno preperelo kovinsko embalaž, v kateri so tudi lahko nevarne snovi. Prav tako se lahko na teh mestih poškodujejo in zastrupijo živali, lahko se sprožajo požari zaradi vnetljivih kemikalij ali stekla oziroma prozorne plastike, ki lahko delujeta kot mini leče in zanetita ogenj, pri katerem lahko škodljive hlapljive snovi onesnažijo zrak v okolici.« Elektronski odpadki, stare baterije, otroške igrače na baterije vsebujejo nevarne težke kovine, ki prehajajo v prst in naprej v podtalnico. »Več kot tretjina države je na kraškem terenu, kjer so tla prepustna in svinjarija hitro pride do podtalnice, posebno na odlagališčih v breznih jam. Imamo zelo razvpit primer onesnaženja reke Krupe v Sloveniji (s polikloriranimi bifenili PCB, eno najbolj strupenih snovi, ki jih je ustvaril človek; v reko so prišli z odpadnimi vodami semiške tovarne kondenzatorjev Iskra), ki kljub sanaciji pred tridesetimi leti ostaja najbolj onesnažena reka s PCB-ji na svetu. Ne nazadnje pa divji odpadki degradirajo prostor, tako da mu cena samodejno pade. Propagiramo pa se kot zelena država. Mislim, da se ljudje zavedajo, da je divje odlaganje nekaj slabega, ker to kljub temu storijo na skritih mestih,« razmišlja Kranjc.

Sto ukrepov za manj smetenja

»Za vsako odlagališče ocenimo okoljsko nevarnost in upoštevamo več dejavnikov, glavni je seveda možnost onesnaženja pitne vode, ki je za Slovenijo strateškega pomena. Razvrstimo jih po vrednosti in občinam omogočimo, da najprej sanirajo najbolj kritična in tako koristneje porabijo svoja proračunska sredstva. Že ko smo organizirali prvo čistilno akcijo, smo vedeli, da lahko v enem dnevu sicer ogromno očistimo, ne pa vsega. Za to potrebujemo veliko sistemskih sprememb in moramo preprečevati nastajanje odpadkov.« Poudarja, da je sicer v Sloveniji precej večja ozaveščenost ravnanja z odpadki – zberemo več ločenih odpadkov, vedno več je ljudi, ki živijo tako, da naredijo čim manj odpadkov – 'zero waste' je v zadnjem času postal življenjski slog številnih. Majhnih ukrepov, ki lahko pripomorejo k manjšemu smetenju, je na stotine. Imamo mrežo občin, ki so sprejele strategijo'zero waste'. Ljudi je treba ozaveščati, kaj je v moderni družbi prav in kaj ne. Mnogo koristnih ukrepov pa lahko sprejme vsaka občina posebej. Pozitivna spodbuda vedno pomaga!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.