Z možem Frankom sta se neizmerno veselila deklice, ki naj bi se kmalu pridružila bratcu Tobiji. Tjaša je bila v devetem mesecu nosečnosti. Tistega osmega marca zjutraj je deklica v maminem trebuhu še »razgrajala«. To je bilo zadnjič, da je Tjaša čutila gibanje svoje hčerke. Čez nekaj dni se je deklica rodila. Mrtva. Z možem sta jo poimenovala Julija. Namesto veselja se je tako v hišo Šapla Troha v Velikih Žabljah pri Ajdovščini naselila velika žalost. Ko je mlada mama že mislila, da je ne bo zmogla nositi, je zbrala pogum in svoji bolečini »pogledala v oči«. To je bil začetek njenega okrevanja.

Srečanje z 28-letno diplomirano medicinsko sestro Tjašo Šapla Troha iz Ajdovščine je eno tistih, ki te zaznamuje za vse življenje. Take osebe ne moreš pozabiti. Mlada in neverjetno modra ter življenjsko preizkušena ženska je ena tistih, ki puščajo v sogovorniku zelo globok odtis. Njena modrost je vzklila iz velike osebne bolečine, žalosti in stiske. V življenju je vedno tako, da se pravo in globoko razumevanje življenja rodi le iz bolečine. Ni bližnjic! Tjaša je danes mamica štirih nadobudnežev; Tobija je star sedem let, po Juliji sta se rodila danes štiriletna dvojčka Rene in Adam, »imamo pa še naše 'presenečenje', deklico Glorijo, ki je stara dve leti in pol, med nas pa je prišla čisto nepričakovano,« mi je med smehom opisala svojo družino mlada Tjaša. Na začetku najinega pogovora sem jo nekaj časa samo poslušala, saj me je čisto začarala s svojo mehko primorsko govorico, v kateri pa je bilo vseeno zaslediti sled ajdovske burje. Ta del njene »burjaste« osebnosti ji je verjetno pomagal v obdobju največje stiske.

Tjaša in Franko. Simpatična in zgovorna Primorka je z iskricami v očeh pripovedovala o tem, kako se je zelo mlada poročila s svojim Frankom: »Imela sem devetnajst let in pol, Franko pa 23, ko sva se vzela. Spoznala sva se, ko sem imela komaj šestnajst let, bila sem srednješolka. Takoj sem vedela, da sva za skupaj!« Ko je obiskovala zadnji letnik srednje šole, je zanosila in tega sta bila oba s Frankom vesela. Njuno veselje žal ni bilo dolgo, saj je imela Tjaša spontani splav. »Mislim, da naju je ta dogodek še bolj povezal kot par,« se je spominjala, zato sta svojo ljubezen kmalu potrdila tudi s poroko. Zaradi Tjašinega študija sta se preselila v Ljubljano. Odločila se je za študij babištva, saj jo je čudež novega življenja od nekdaj privlačil.

Adijo, Ljubljana! Kmalu po prihodu v Ljubljano je zanosila. Dokončala je letnik, potem pa sta se s Frankom spet preselila domov v Ajdovščino, kjer sta imela boljše pogoje za prihod otročička. »Rodil se je Tobija in neizmerno sem uživala v materinstvu. Vedela sem, da se bom morala vrniti na študij v Ljubljano. To me je močno grizlo, saj si nisem mogla predstavljati življenja brez sina. Zato sem presedlala z ljubljanske fakultete. Vpisala sem se na fakulteto za vede o zdravju v Izolo, predavanja sem obiskovala v Novi Gorici. Bom pač diplomirana medicinska sestra in ne babica, sem sklenila takrat, še vedno je blizu temu, kar čutim v srcu, saj bom lahko pomagala ljudem,« se je sprijaznila z novo študijsko usmeritvijo.

Punčka bo! Življenje Šapla Trohovih je teklo po ustaljenih in mirnih tirnicah. Tjaša je pridno študirala, Franko je bil v službi, Tjašina tašča je pomagala pri Tobiji. Ko je bil fantiček star malce manj kot pol leta, je mamica spet zanosila. »Joj, sploh nisem vedela, da sem noseča, nobenih konkretnih znakov nisem imela,« se je spominjala. Vse je kazalo, da bo nosečnost potekala brez kakšnih posebnih komplikacij. Po rojstvu Tobije je Tjaša prebolela kar nekaj angin. Tudi zdaj je na začetku nosečnosti prebolela tri. Umrla ji je namreč nona, ki jo je imela neizmerno rada. Njen imunski sistem je zaradi tega dogodka oslabel, kasneje pa se je stanje umirilo. Tjaša je pripovedovala, da pri prvi nosečnosti z možem nista želela vnaprej vedeti, kakšnega spola je otrok, pri tej pa ju je premagala radovednost. Ko sta izvedela, da Tjaša nosi deklico, je bilo veselje neizmerno.

»Nizki start«. Mlada družina se je veselila prihajajoče deklice, nosečnost je potekala normalno, brez zapletov. Rok poroda je bil 29. marec, to je tudi njen rojstni dan, in že tako lepo pomlad naj bi polepšala še prihajajoča dojenčica. Vsaj tako je kazalo …

Zadnjič je Tjaša začutila gibanje svoje deklice  8. marca zjutraj. »Ko sem se tisti dan zvečer ulegla v posteljo, se mi je čudno zdelo, da se otroček nič ne premika, saj se je do tedaj vedno. Ljubeče sem pomislila na to, da sem ji najbrž zmotila bioritem, s tem ko sem s svojimi prijateljicami praznovala dan žena.« Naslednji dan je družina Šapla Troha odšla na obisk k sorodnikom, ki so imeli novega dojenčka. Ena od sorodnic ji je rekla: »Ti si pa tudi že v nizkem startu, mar ne,« misleč na to, da je tik pred porodom. »Ne vem, zakaj ji kar nisem mogla pritrditi. Ne vem, nekaj v meni ni dovolilo, da bi rekla, ja, res je.«

Ni se hotela zbuditi. Deklica v Tjašinem trebuhu je bila še vedno mirna. Preveč mirna. Tjašo so začele obhajati zle slutnje. Naredila je vse, da bi jo »zbudila«, počivala je, se tuširala s toplo vodo. »Pod tušem sem za en bežen trenutek celo mislila, da sem jo začutila,« je pripovedovala. Ker je bilo stanje že skrb vzbujajoče, sta se s Frankom odpravila v postojnsko porodnišnico na pregled. »Nikoli ne bom pozabila babice, ki je iskala utrip najine deklice. Med pregledom je, ne da bi se tega zavedala, odkimavala z glavo. Utripa ni zaznala. Potem me je pregledal še ginekolog z ultrazvokom. Takrat sem globoko v sebi že vedela, kaj mi bo rekel. In res se je zgodilo tisto najhujše! Izrekel je stavek – gospa, žal mi je, vašemu otroku srček ne bije več …«

Svet se je v trenutku ustavil. Tjašo je ob grozljivi novici preplavila huda bolečina in začela je neustavljivo jokati. Z možem, ki ga je novica tudi zelo prizadela, sta bila v tistem trenutku čisto sama, nihče jima ni mogel pomagati. V bolnišnici so ji ponudili pomirjevala, da bi zaspala, naslednji dan jo je namreč čakal porod. »Kljub hudi duševni stiski jih nisem hotela. Želela sva oditi domov, da bi se lahko na najin način poslovila od Julije, kot sva poimenovala najino punčko.« Par je res odšel domov. »Seveda celo noč nisva spala, bila sva pokonci in v tisti grozi je od nekod vzniknilo zavedanje, da sva srečna, ker imava drug drugega in zdravega sina. Svet za naju dva od tistega dne nikoli več ni bil enak!« je globoko prepričana. Pripovedovala je tudi, kako je po tem, ko sta prišla domov, poklicala svoje starše. »Vem, da sem samo hlipala v telefon in ponavljala stavek – mama, srček ji ne bije več!« Tjašina starša sta seveda takoj prišla in mama jo je nežno objela ter tolažila. Tjašini ljubljeni noni, ki je umrla malo pred tem, so umrli trije otroci. »Moja mama me je nežno objemala, rekoč, da sem zdaj edina, ki v resnici ve, o čem nam je pripovedovala nona, ko je govorila o svojih mrtvih otrocih.«

Samo tri ure. Naslednji dan je Tjaša v porodnišnici rodila Julijo. »Takoj, ko sem rodila, me je babica vprašala, ali jo odnese. Moj odgovor je bil odločen ne, saj bodo te ure, ko bo pri meni, edine ure v mojem življenju, ko bom z njo. S Frankom sva bila z njo okoli tri ure … nikoli pozabljene ure! Fotografirala sva jo, saj sem želela imeti spomin nanjo, spomin, da je najina Julija v resnici obstajala!«

»Včasih me še obide žalost ob spominu na hčerko. Ampak zraven je prisotna tudi globoka hvaležnost, da sem bila njena mama.«

Tjaša je med pripovedovanjem svoje zgodbe malce umolknila. »Veste, smrt moje hčerke je v meni zbudila močno zavedanje, da nobena stvar v življenju ni samoumevna. Naučila me je, da vem, da je dar, da sploh lahko dihamo, da je velik dar, da imamo zdravo pamet, zdrave otroke, lepe odnose. Nič ni samoumevno, popolnoma nič! In ko se tega začneš zavedati, se ti šele življenje odkrije v vsej svoji lepoti! Hvaležna sem in ponižna pred vso to veličino!« Malo sva obe postali. Ob tem globokem spoznanju, ki ga je Tjaša zelo drago plačala, bi bila vsaka najina beseda odveč.

Statistika. V bolnišnični sobi je Tjašo obiskal tudi zdravnik in ji začel razlagati statistiko, da se pač na toliko in toliko porodov zgodi smrt otroka. Razlagal ji je, da imajo v porodnišnici Postojna približno pet takih primerov na leto. Potem je izrekel stavek, da sta še mlada in da bosta še lahko imela otroke. »Veste, če bi bila takrat pri močeh, bi ga kar klofnila. To pač niso besede, ki bi bile primerne v tistem trenutku!« Tjašo so naslednji dan iz bolnišnice odpustili s telefonsko številko komunale v roki. Tja naj bi poklicala in uredila Julijin pogreb. »Nihče mi ni rekel nič, danes mi je jasno, da se tudi osebje v porodnišnici težko spoprijema z bolečimi čustvi.«

Žalovanje. Prvi mesec po Julijinem rojstvu Tjaša ni živela, ampak samo životarila. »Bila sem razbita na koščke, telo je živelo svoje življenje, misli in duša pa tudi. Nisem bila več cela. Sorodniki in prijatelji niso vedeli, kako naj se obnašajo do mene. Samo eden od sorodnikov je pristopil k meni brez besed, me močno objel in rekel, Tjaška moja. In takrat se mi je usul slap solza. Do takrat nekako nisem mogla jokati. Od tistega trenutka naprej pa sem jokala, kadar sem tako čutila,« se je spominjala začetka svojega žalovanja. Pripovedovala je, da se je potem, nekako po dveh mesecih, začela počasi sestavljati. Ljudje so se do nje obnašali samo na dva načina: ali so se je izogibali, ker se pač niso bili sposobni pogovarjati o bolečem dogodku, ali pa so hoteli vedeti vse podrobnosti. Tjašo so prizadele tudi lažne govorice o vzroku smrti njene deklice. »Resnica je, da je Julijo ubil virus, ki povzroča infekcijsko mononukleozo, ki v normalnih primerih ne prehaja skozi posteljico, pri meni pa je prešel, ker je bil moj imunski sistem zaradi angin preveč oslabel.«

Tjaša se je prav počasi nehala ozirati na to, kaj ljudje mislijo in pričakujejo od nje, kako se »mora« kot žalujoča mama obnašati. Začela je poslušati sebe, opazovati svoje telo. Svojim čustvom je dala prosto pot, nič več se jih ni bala, nič več jih ni tlačila. Dala jim je prosto pot. Soočila se je s svojimi demoni. In prav to »gledanje« v njeno globoko ranjeno dušo ji je počasi prinašalo olajšanje. Korak za korakom, prav počasi, včasih skorajda neopazno. Svoje bolečine ni zanikala, govorila je o svoji Juliji, postala je del njihove družine, del njihovih življenj. Povedala je, da ji je pri žalovanju zelo pomagala tudi tehnika EFT, tapkanje.

Hvala, Julija! Danes je Tjaša iz srca hvaležna svoji hčerki, ki jo je naučila, da nič v življenju ni samoumevno. »Zdaj tudi veliko bolj spoštujem svoja občutja in čustva, jih sprejemam in se ravnam po njih,« je pripovedovala Tjaša, ki upa, da bo lahko s svojo zgodbo pomagala staršem, ki se znajdejo v podobni situaciji. »Samo nekdo, ki je bil v enaki situaciji, lahko razume, kaj se dogaja ob smrti otroka.« Povedala je, da ji je njena deklica tudi pokazala, kaj je poslanstvo njenega življenja. »Prek svoje največje bolečine sem odkrila življenje in svoje življenjsko poslanstvo … Srečna sem, da se mi je zgodila Julija, in srečna sem, da sem njena mama.« Zaradi dobrega in plemenitega namena objavljamo tudi naslov elektronske pošte, na kateri lahko starši stopijo v stik s Tjašo: dusaintelo.tjasa@gmail.com.

Tjaša je danes diplomirana medicinska sestra, ki dela v referenčni ambulanti v zdravstvenem domu v Novi Gorici. Njeno diplomsko delo govori o procesu žalovanja po ugotovitvi smrti ploda med nosečnostjo. Zanj je dobila nagrado fakultete zaradi njegove visoke praktične uporabnosti. V obrazložitvi nagrade je bilo zapisano: »Naloga sodi v znanstveno in strokovno področje zdravstvene nege, ki celovito obravnava pacienta ob izjemnem dogodku. Avtorica je pri svojem delu izkazala sposobnost za poglobljen vpogled v spoprijemanje s travmo izgube, obenem pa zmogla širino, ki olajša komunikacijo medicinske sestre s prizadetimi.«

Ko sem se s pogovora s Tjašo vozila domov, mi je v glavi vseskozi odzvanjala pesem Aleksandra Mežka Julija. Prav potiho sem si prepevala verz: Julija, objokana, ni ti treba skrivati solza. Solze so kot biseri, bolečina jih rodi … Od zdaj naprej bo zame ta verz imel popolnoma nov pomen.

Zarja št. 18, 30. 4. 2018

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.