Med malo poljsko divjad uvrščamo poljske zajce, fazane, poljske jerebice in race mlakarice.
Kljub veliki reproduktivni sposobnosti te divjadi je dejanski prirastek zaradi velikih izgub izredno nizek, število živali pa dodatno desetkajo vplivi človeka.
Predsednik Komisije za gospodarjenje in gojitev divjadi Območnega združenja upravljavcev lovišč (OZUL) Ptujsko-ormoškega upravljavskega območja Peter Kovačec je povedal, da imajo pri nas lovci največ težav s poljskimi jerebicami, poljskimi zajci in fazani: »Ocenjujemo, da so poljske jerebice na robu izumrtja. Ker jih v naravnem okolju praktično ni več, jih seveda tudi ne lovimo.«
Po podatkih Lovske zveze Slovenije (LZS) so bile poljske jerebice do nedavnega razširjene po celotnem ravninskem obdelanem svetu v precejšnjem številu, po letu 1960 pa je številčnost močno upadla: »Jerebice danes najdemo v nekaj večjem številu le še v manjšem delu Slovenije, zlasti v Pomurju, Podravju in spodnjem Posavju.«
Partnerje izbirajo po simpatiji
Na LZS so pojasnili, da so jerebice bioindikatorska vrsta: »Zaradi svoje vloge in občutljivosti na spremembe v kmetijskem prostoru so poljske jerebice s svojo prisotnostjo kazalke ohranjenosti zdravega naravnega okolja. Za hiter upad številčnosti teh živali so po mnenju lovcev krive predvsem velike spremembe v kmetijstvu: mehanizacija, kemična zaščitna sredstva, nižanje deleža žit v kmetijski pridelavi ... Jerebice so monogamne, partnerje si izbirajo po simpatiji, in ne naključno, zato jih je težje gojiti.« Po podatkih LZS naj bi v nekaterih državah, na primer v Franciji in Belgiji, z dobro organiziranimi večletnimi projekti vendarle dosegli povečanje številčnosti jerebic.
Kriv je človek
Na LZS so povedali, da je tudi številčnost fazanov v državi v zadnjih letih bistveno upadla: »Na območju Slovenije so se fazani verjetno pojavili v času rimskega imperija, njihova številčnost pa se je zelo povečala po drugi svetovni vojni. Pet do deset let po poseku površine na golo so nastale izredno ugodne remize, ki pa so po nekaj letih prerasle v višje razvojne stopnje gozda, ki fazanu ne ustrezajo več.«
Ogroženih je več vrst
Fazani na splošno sicer niso ogroženi, vendar izsekavanje nižinskih gozdov, živih mej in obrežnega rastlinja poslabšuje njihove življenjske razmere. Škodijo jim tudi pogoste in zelo zgodnje košnje, uporaba kemičnih zaščitnih sredstev v kmetijstvu, spomladansko požiganje zaraslih površin in mulčenje. Vse manj je tudi poljskih zajcev, race mlakarice zaradi svoje prilagodljivosti niso tako ogrožene. Kljub velikim naporom in prizadevanjem posameznih lovskih družin za vlaganja in izboljšanje življenjskih pogojev se stanje ne izboljšuje.
Kovačec je razložil, da trend upadanja male divjadi beležijo vse od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je kmetijstvo začelo intenzivirati: »Uporaba raznih zaščitnih sredstev (herbicidi, insekticidi) je vse večja, zaradi česar je v času vzreje mladičev ponudba hrane manjša, ni semena plevelnih trav. Vzrok za upad številčnosti male divjadi so tudi melioracije in komasacije oziroma zložbe velikih pridelovalnih površin (na njih rastejo monokulture brez biotske pestrosti), vodotoki so brez obrežne podrasti. Okolje se urbanizira, urejene asfaltirane poti prinašajo večje hitrosti in s tem več povoza, v naravnem okolju se vse več gradi, svoje prispeva tudi vračanje k naravi (kolesarstvo, vožnja z motornimi vozili v naravnem okolju).«
Sklenil je, da je za te spremembe kriv človek, zato lahko le človek stanje spremeni: »To pa ni v skladu s kmetijsko politiko, ekonomijo pridelave hrane, splošnim razvojem družbe in omejevanjem osebne svobode ...«
