Mobilna verzija
13:28 19. avgust 2018

Zakaj se stavkajoči šolniki poleg višjih plač ne borijo tudi za svojo varnost in varnost otrok?

Tjaša Lampret
0 Posodobljeno: 12:37 / 14.3.2018

V zadnjih mesecih so v javnosti odmevali primeri nasilja po osnovnih šolah, ki ga je, kot pravijo strokovnjaki, vse več. Očitno pa se šolnikom ne zdi vredno, da bi sindikalno moč uporabili tudi za to, da bi pristojna ministrstva "prisilili" k vzpostavitvi sistemske rešitve, s katerimi bi pomagali problematičnim otrokom ter ostalim učencem in učiteljem po šolah zagotovili varno okolje.

nasilje v razredu

Foto: Profimedia

Šola, kamor starši vsakodnevno pošiljajo otroke, naj bi zagotavljala odraščajočim otrokom varno okolje. Okolje, kjer se otroci in najstniki izobražujejo, socializirajo in opremijo z večino spretnosti, ki jih bodo potrebovali za nadaljnje uspešno življenje. Šola naj ne bi bila prostor, kamor otroci, ki se vsak na svoj način sooča z izzivi odraščanja in vključevanja v družbo, odhajajo v strahu.

Vrh ledene gore: odmevni primeri nasilja v zadnjih mesecih 

V oddaji Preverjeno na Pop TV so izpostavili nekaj odmevnih primerov nasilja po šolah, ki so se zgodili v zadnjih mesecih: enajstletnik, ki na ljubljanski OŠ že več kot leto dni ustrahuje vso šolo, je februarja letos z nožem napadel sošolko; osmošolec je obstrelil dva sošolca, na OŠ Škofije sedemletnik razbija razred in napada sošolce ter učitelje, zaradi varnosti pa se mora cel razred pogosto umakniti iz razreda. V Celju so učenci grozili z železnimi palicami in noži, dva učenca končala v bolnišnici. 12-letnik iz druge ljubljanske OŠ Poljane že tri leta napada sošolce, enemu pa je zlomil roko. Staršem je nato prekipelo in svojih otrok iz protesta dva tedna niso poslali k pouku. Ko je ravnatelj otroka umaknil iz razreda, se je znova vrnil v šolo. Stanka Lunder Verlič iz urada za razvoj in kakovost izobraževanja je za Preverjeno suhoparno dejala, da se v tem primeru tematiko "obravnava inšpektorat za šolstvo".

To je zgolj nekaj primerov, ki so v zadnjih mesecih prišli v javnost. Strokovnjaki opozarjajo, da je otrok s čustveno vedenjskimi motnjami čedalje več in da nanje nismo pripravljeni. Kot je dejala socialna delavka Irena Velič, ni šole, ki ne bi imela vsaj enega otroka, ki ga s sedanjim sistemom ne morejo več obvladovati. Pravi, da jih je veliko in da bi nas moralo resno skrbeti.

Sploh pa ne v strahu pred sošolci ali določenimi nasilnimi učenci, ki obiskujejo isto šolo. Kljub grožnjam, izpadom, motenju pouka in tudi fizičnemu nasilju, v katerem so žrtve otroci ali tudi učitelji. Šola naj ne bi bila prostor, kjer so otroci vsakodnevno izpostavljeni možnosti, da jih tako ali drugače poškoduje učenec, ki večkrat ali redno izkazuje nasilno vedenje. 

V Sloveniji mediji vse pogoste poročamo o primerih, ko izjemno agresivni otroci in najstniki terorizirajo tako sošolce kot učitelje. Zgodi pa se malo ali sploh nič - sploh v primerih, če starši nočejo, ne zmorejo in ne želijo priznati, da ima njihov otrok čustveno vedenjske motnje. Nekateri starši težav otroka "ne priznajo", ker so (lahko bili) sami tisti, ki so tako ali drugače zlorabljali otroka, drugi pa enostavne ne želijo sprejeti, da bi lahko "njihov angel" imel težavo, s katero lahko zaznamuje sovrstnike v šolskih klopeh za vrsto let. Tudi po različnih nasilnih incidentih ostanejo nasilni otroci praviloma, če se izpadi pretirano ne množijo in stopnjujejo, še naprej v šoli skupaj z drugimi učenci.

Je lahko zagotavljanje varnega delovnega okolja stavkovna zahteva?

Danes so ulice več slovenskih mest preplavili stavkajoči šolniki. Na seznamu zahtev najdemo "le" zahteve, povezane s plačno politiko. Šolski sindikat napoveduje nove stavke, včeraj je Branimir Štrukelj napovedal stavke, ki bodo potekale "do volitev".

Vse lepo in prav. Zanimivo pa je, da opazovalcem od daleč lahko kaj hitro "pade v oči", da se šolniki, ki svoj poklic dojemajo kot poslanstvo, borijo "le" za svoje plače. Medtem pa sami šolniki priznavajo, da nimajo inštrumentov in pooblastil, kako zavarovati sebe in učence na šolah, kjer jih terorizirajo problematični učenci, da nimamo v Sloveniji vzpostavljenih ustreznih strokovnih služb in tudi ustanov (izjema je Zavod Planina), kjer bi lahko poskrbeli za otroke in najstnike s čustveno vedenjskimi motnjami, da učence, ko in če so enkrat izključeni iz določene šole zaradi z nasilništvom povezanih izpadov, le prestavljajo po različnih šolah ... In začaran krog je sklenjen.

Za šolarje s takšnimi in drugačnimi čustveno vedenjskimi motnjami je v Sloveniji slabo poskrbljeno. Kar pade v oči je, da šolniki svojega, lahko rečemo močnega vpliva, ne uporabljajo, da bi "pritisnili" na ministrstva (saj gre za problematiko, ki zadeva več ministrskih resorjev) tudi z zahtevo po, nenazadnje, varnejšem delovnem okolju zase (če se že ne bi borili za dobrobit učencev), za sistemsko rešitev na področju, kjer aktualna "pravila igre" očitno - kot so brez izjeme priznali tudi sogovorniki v torkovi oddaji Preverjeno na Pop TV - v praksi ne delujejo (več). 

Večkrat je mogoče prebrati o pritiskih staršev na učitelje in vzgojitelje, pa naj gre za ocenjevanje, discipliniranje učencev ali enostavno za vpletanje v vzgojno-izobraževalna področja, kjer starši enostavno ne bi smeli imeti mesta ali besede. Vsekakor vprašanje varnosti otroka v šoli ali vrtcu ni eno izmed njih. Kako naj starš vsak dan pošlje otroka v šolo, kjer ve, da učitelji ali spremljevalci (ki nekatere otroke spremljajo v šoli), ne morejo zagotoviti varnega okolja, namenjenega izobraževanju? In zakaj bi učitelji hodili v službo, kjer so učenci - in lahko tudi oni sami - žrtev otroka s čustveno vedenjskimi motnjami?

Stavka, plače in varnost po šolah: gre le "za mešanje jabolk in hrušk"?

Ob tem bi se lahko pojavil očitek, da gre "za mešanje jabolk in hrušk". Da naloga šolnikov, združenih v sindikat, ni izvajanje pritiskov na pristojne institucije za vpeljavo varnejšega okolja po šolah in strokovno obravnavo težavnih otrok in mladostnikov. Morda. Vendar, kaj se dogaja v šolskih razredih in po hodnikih, najbolje vedo učitelji. Iz dneva v dan, iz leta v leto in iz desetletja v desetletje spremljajo vedenje otrok, ki so jim zaupani v varstvo. In, kot pravijo strokovnjaki, je čustveno vedenjskih motenj med otroci vse več. Je res nesmiselno vprašanje stavkajočim, da bi poleg borbe za višje plače v "stavkovno agendo" vključili tudi borbo za varnejše šolsko okolje zase in, nenazadnje, za učence? 

Vaš prispevek