Integracija

»Da sem se odločila za Slovenijo, je odločil moj sinček«

Mirjana Martinović/ Dolenjski list
31. 1. 2018, 06.50
Posodobljeno: 31. 1. 2018, 13.02
Deli članek:

Halime je 30-letna diplomirana ekonomistka, makedonska Albanka in muslimanka, ki je lepšo prihodnost zase in za družino našla v Novem mestu.

osebni arhiv
Halime izžareva neverjetno energijo, s katero premaguje ovire.

Halime je otroštvo preživela v Makedoniji. Kot otrok je nekajkrat obiskala našo državo, Stari trg pri Cerknici, saj je tu delal njen oče, doma v Makedoniji pa je uspešno zaključila osnovno in srednjo šolo ter nato ekonomsko fakulteto. Vmes jim je življenje spremenila tragična nesreča.

Tragično slovo

»Oče Mirtizan je imel prometno nesrečo, ko se je z avtobusom vračal domov. Takrat sem  imela komaj 17 let. To je bilo najtežje obdobje mojega življenja. Mati Mizićete je ostala sama s petimi otroki, a spomnim se, da nikoli ni jokala pred nami.« Halime pripoveduje o miselnosti albanske skupnosti v njenem kraju, kjer so ženske ostajale doma, skrbele za dom, moževe starše in svoje otroke, le redko so same zapuščale hišo.

Drugi časi

Tudi v njenem rojstnem kraju so se razmere spremenile in Halime je diplomirana ekonomistka, že kot študentka pa je prevzela dobršen del skrbi za vzgojo sester in mlajšega bratca: »Vedno sem pomagala, kolikor je šlo. Bili smo brez prevoza, a nisem želela, da je vse breme naše vzgoje in skrbi za nas le na mamici. Namesto nje sem na primer hodila na govorilne ure za brata in podobno.« V šoli je bila vedno med najboljšimi, tudi kot študentka. S koncem fakultete je prišla tudi ljubezen. »Z Mirsadom sva se zaljubila v zadnjem letniku na fakulteti, on je doštudiral arhitekturo. Zaročena sva bila slabo leto, potem sva se poročila in s poroko sem se odselila od doma. Tako je bilo pri nas, hčerke zapustimo dom,« pripoveduje in dodaja, da se je omožila v družino z naprednejšim načinom razmišljanja, tako da si je hitro tudi sama našla službo.

osebni arhiv
Da mlada družina preživi, je potrebnih veliko naporov.

Halime je v Makedoniji uspelo zaključiti študij ekonomije, njen mož Mirsad je diplomirani arhitekt.

Rojstvo sina

Slovenijo je zaradi sorodnikov obiskovala približno dvakrat na leto, a jezika takrat še ni znala. Ko je obiskala sestro v Novem mestu, je pri 22 letih vedela, da želi prvega otroka roditi v novomeški porodnišnici. Z dojenčkom je nekaj časa še živela pri sestri, potem se je vrnila v Makedonijo. Vendar so se ekonomske razmere za njihovo mlado družino precej poslabšale, in v njej je dozorelo spoznanje, da želi svojemu malčku omogočiti boljše življenje. To je želela izvesti pred njegovim vstopom v osnovno šolo. »Seveda imamo osnovne šole tudi v Makedoniji, a se oprema in vse preostale razmere ne morejo primerjati s tukajšnjimi.«

Selitev v Novo mesto

Medtem sta Halime in njen Mirsad družino leta 2014 povečala še za hčerkico Ajlo. Sprva je želela ostati v Starem trgu ali Cerknici, a ni dobila vrtca. Po njenem pripovedovanju je kot Albanka doživljala precej krivično obravnavo pri uradnikih. »Težko mi je bilo, saj sem želela tu poiskati delo in si urediti dom ter poskrbeti za otroka. Spomnim se, kako sem na upravni enoti z en roko držala jokajočo dojenčico, gospa na okencu pa je vpila name, češ da prihajamo sem samo zaradi socialne podpore. Še danes me boli, ko se spomnim tega. A povsem drugače je bilo v Novem mestu.«

Pomagale tudi reklame

V Novem mestu so bili začetki nekoliko lažji, tudi zaradi posameznikov in posameznic, ki so znali pogledati prek meje strahu pred neznano tujko. Ena takih je bila svetovalka v novomeškem vrtcu Pedenjped Kristina Žmavčič: »Bila sem prestrašena, a mi je pomagala, se tudi ona potrudila z jezikom, da sva se razumeli, in tako sem v Novem mestu našla stanovanje ter dobila potrebne dokumente. Mirsad je bil ravno takrat v Nemčiji, kamor je moral zaradi dela, da smo lahko plačali najemnino in druge stroške. Prav nesrečno sem si ravno takrat zlomila nogo, tako da sem od enega urada do drugega hodila peš z mavcem.«

osebni arhiv
Metin je že v prvem razredu prejemal pohvale.

Jezik kot osnova

Ker se je odločila ostati tu in poskrbeti za svojo družino, ji je bilo hitro jasno, da brez znanja jezika ne bo šlo. V neverjetnih dveh mesecih se ji je uspelo naučiti našega jezika. »Učila sem se nenehno. Znala sem že angleški jezik, slovenskega ne. Zato sem imela ves čas vklopljeno televizijo, poslušala oddaje v angleščini in brala slovenske prevode, sproti sem si zapisovala nove besede in si jih zapomnila. Ali pa ko smo dobili reklamo na dom, sem na primer opazila Lidlov oglas za srajco, poleg je bila slika in sem si pač zapomnila, da je to srajca,« danes pripoveduje v smehu in lepi slovenščini. »V dveh mesecih sem znala toliko, da so mi v vrtcu Pedenjped ponudili, da bi jim bila v pomoč, saj imajo veliko albanskih otrok, vzgojiteljice pa  imajo težave v komunikaciji z njihovimi starši. Šlo je za neki dogovor s Pedagoškim inštitutom iz Ljubljane in vrtcem, da bi začela delati kot asistentka, a se ni izšlo, kar me je precej potrlo. A ne za dolgo.«

Pohvala malemu Metinu

Če je bil sinček glavni razlog, da se je pogumno odpravila v tuje okolje, pa je nato kmalu postal mamin največji ponos. Vrtec je obiskoval le kakšen dober mesec, pa je nastopila šola. Učiteljica na OŠ Drska jo je opozorila, da bo imel sin verjetno težave z jezikom, a se je vse od prvega dne domov vračal s pohvalami. »Ko je končal prvi razred, je dobil pohvalo. Slišala sem, da je edini Albanec, ki je dobil takšno pohvalo. Učenci so namreč glasovali, kdo je po njihovem mnenju najboljši v razredu. In to je bil moj Metin Ob spominu na takšno priznanje se ji še danes orosijo oči. Takšne so pač mamice, albanske ali slovenske.

Rada pomaga

Halime so pod svoje okrilje vzeli v DRPD. »Ko je Andreja Luštek videla, kako sem v nekaj mesecih osvojila jezik in da sem iznajdljiva, je rekla, da mi bo pomagala poiskati delo. Zdaj se sliši smešno, a na DRPD svetujem in učim slovenščino več kot 20 Albank, ki tu živijo že deset let in več, jaz pa sem komaj prišla.«