Srečni konci

Razhodi so krasna stvar, a Ana pozna ljudi, ki se prav hočejo raziti "s sekiro"

Alenka Sivka / Revija Zarja
4. 2. 2018, 20.20
Posodobljeno: 4. 2. 2018, 20.21
Deli članek:

Ana Čertanec je izjemno energična. Deluje in pripoveduje, kot da so ji vse stvari logične in razumljive. Pa je stara komaj 30 let.

Mateja J. Potočnik
»Vedno grem na polno,« pravi Ana, »na vse ali nič.«

Ideja za knjigo jo je poklicala in ji kljuvala v glavi: to moraš napisati. In je. Na dušek. Večinoma iz svojih izkušenj. Izdala jo je na svoje stroške, sama jo tudi trži in prodaja. Ana Čertanec je sicer asistentka na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in doktorica prava.

Razhajanje po točkah ali princi ne pridejo trkat na vrata

1. Najprej je šok: A kar konec je? Kaj pa zdaj? Otopelost.

2. Nastopi prizadetost. Žalost. Nekaj ti manjka. Nekaj, na kar si navajen, je izginilo, nekoga ni več ob tebi.

3. Kako naprej? Kako to preboleti? Opora so družina in prijatelji, a to ni dovolj.

4. Potrebne so nove družabne aktivnosti, šport, ples.

5. »Butajo« spomini na partnerja, vse te spominja nanj, sploh če sta živela skupaj. Tisti lepi, seveda. Pesmi, hrana, filmi. Kako naprej?

6. Spoznavanje novih oseb, pasivno čakanje ali iti v akcijo? Treba je iz cone udobja, izpred televizorja. Princi ne pridejo trkat na vrata. Pojdi ven, poskusi nove stvari.

7. Treba je ponovno vzpostaviti stike s starimi ali najti nove prijatelje. Z njimi deliti radosti novega življenja. Treba se je odpreti novim ljudem. Partnerja ni več.

Diplomirala je kar na dveh fakultetah, na pravni in ekonomski, na prvi je tudi doktorirala. Nekako je imela preveč časa, ko je čakala, da bi prišla na vrsto za sodniško pripravništvo. In želela je dobiti štipendijo. Profesor na ekonomiji jo je povabil, ali bi želela predavati. Najprej je rekla, da to ni zanjo, stara je bila komaj 24 let, marsikateri študent je bil celo starejši od nje, bala se je, da ne bo znala vzpostaviti avtoritete. A ko je vpisala doktorat na pravu, se je odločila, da bo sprejela profesorjevo ponudbo, postala je asistentka na ekonomski fakulteti, prevzela je vaje. »Prvi hip sem vzpostavila red. Vedela sem, da moram to storiti takoj. Povedala sem jim, da govorjenja ne bom tolerirala; vsakogar bom poslala ven. Od njih sem zahtevala, da me vikajo, jaz pa njih. Ker mi je bilo vedno grozno na vajah, kjer so študenti 'čvekali' in niso spoštovali profesoric. Zato tega pri meni ne dovolim. In mi je uspelo.«

O navdušenju nad znanjem

Od kod mladi ženski toliko samozavesti, da predava starejšim od sebe in napiše knjigo o nesrečnih razmerjih? »Česar nisem vedela, sem preštudirala. Obožujem študij, rada izvem kaj novega, se učim. Moje življenje je bilo študij. Dokler se nisem razšla s fantom, s katerim sva bila skupaj sedem let. Potem sem ugotovila, da je življenje še vse kaj drugega, in sem začela tudi 'živeti'. Pri 27 letih.« (smeh) A Anin pretirani študij ni bil razlog za to, da sta se razšla, saj si je za fanta vzela čas, ne pa tudi za prijatelje in šport. Po razhodu se je tudi v vse drugo vrgla odločno in z vso energijo. »Vedno grem na polno,« se smeje, »na vse ali nič.«

Od kod torej izkušnje za knjigo, ki je skoraj priročnik? Ana pravi, da je imela doslej samo eno resno zvezo, napisala pa je knjigo o mnogih nesrečnih koncih in kako jih čim lažje preboleti. »Zame je resna zveza tista, ko fanta predstavim staršem. Drugo pa so bili odnosi, spoznavanje fantov, krajša razmerja, ki so se vsa končala nesrečno. Noben od fantov, s katerimi sem se zapletla po resni zvezi, ni bil primeren zame, niti jaz zanj. Ko sem razmišljala, zakaj se ni izšlo, sem ugotovila, da niso ustrezali mojim željam, jaz pa ne njihovim. Skupaj smo bili od enega do treh mesecev. A z vsemi sem ostala v stikih. Mislim, da si vsak ustvari takšen konec zveze, kot ga hoče. Neki fant mi je na primer ves čas govoril, da je bila pa njegova bivša res prava. Kako bo s takšnim mišljenjem sploh spoznal in prepričal novo žensko? Zato pravim, da si sam krojač srečnega ali nesrečnega konca. Ali bo to, da si z nekom končal, sreča ali nesreča. Po koncu zveze nisi ravno dobre volje, si žalosten, ker si bil navezan, občutja niso pozitivna. A čez čas lahko skoraj vedno ugotoviš, da je bilo pravzaprav dobro, da sta se razšla, saj je za to moral obstajati vzrok.« Od česa so torej odvisni grdi in lepi konci? »Oh, od značaja,« je prepričana. »Lahko se zveza konča tudi z varanjem, a vseeno lepo. Sem zagovornica lepih koncev. Poznam pa ljudi, ki se prav hočejo raziti grdo, s 'sekiro'. Jaz ne. S tem ne pridobiš ničesar. Zamere te v življenju omejujejo, ne moreš napredovati. Zato verjamem v lepe konce, navkljub grdim okoliščinam. Včasih je potrebno malo časa, da preboliš, potem pa sta nekdanja partnerja lahko prijatelja.«

Kako si upa svetovati?

Stara je komaj 30 let, nima prav dosti izkušenj, pa je napisala priročnik o koncih zvez. Ni morda presegla meja svojega znanja? »Ko sem prijateljem povedala, da sem napisala knjigo, so vsi mislili, da je pravna. Ko sem jim povedala, o čem pišem, so bili navdušeni in začeli so mi pripovedovati svoje zgodbe. Psihologija me ni zanimala, skušam samo gledati logično in verjamem, da lahko s svojim razmišljanjem marsikomu pomagam. Lani januarja me je prešinilo, da moram napisati knjigo. Pa nisem nikoli imela občutka, da se znam dobro izražati. A če lahko s svojimi prigodami in izkušnjami kolegic pomagam vsaj enemu človeku, potem to moram storiti. Ko sem že skoraj končano knjigo dala prebrat dvema prijateljicama, me je zanimalo dvoje – ali lahko z njo komu pomagam in ali bom z njo izgubila verodostojnost. Potrdili sta mi, da lahko pomagam in da kot profesorica ne bom izgubila, ker sem se razgalila. Seveda se nisem spuščala v intimnosti, ker nisem želela nikogar prizadeti. Želela sem le, da bi kdo spremenil razmišljanje in se začel zavedati, na kaj mora biti pozoren ob koncu zveze. Vsem se dogajajo približno enake stvari.«

Srečen konec za Ano

»Zame je bil konec srečen,« je prepričana Ana, »ker sem spet vzpostavila stik s prijatelji, ki sem jih v sedmih letih najine zveze zanemarila, ker sem se spet začela ukvarjati s športom, ki sem ga opustila, ker sem spet našla sebe. Malo preveč sem se podredila, prilagodila, se naslanjala nanj, in to ni bilo dobro. Izgubila sem sebe. Zdaj tega ne bi več naredila. Ohraniti moraš svoja veselja, prijatelje, ravnovesje pri prilagajanju drug drugemu. Pa je on končal zvezo, ne jaz. Meni takrat ni nič manjkalo, lahko bi ostala z njim. A kaj vse bi zamudila! Zato sem danes vesela. In vedno sta za razhod kriva oba.«

Ljubezen njegovega življenja

»Šla sem na zmenek preko telefonske aplikacije, fant mi je vzbudil zanimanje. Morda bi se lahko kaj razvilo. Dosti sva si pisala, na drugem zmenku me je povabil na masažo. Po njej mi je povedal, da bo naredil vse, da se zaljubim vanj, ker ve, da sem ljubezen njegovega življenja. Zdelo se mi je prezgodaj, sama sploh nisem vedela, ali mi je všeč. Tudi na tretjem zmenku je govoril enako. Jaz tega žal nisem začutila, zato sem končala z videvanjem. «

Ne maram dolgočasnih fantov

»Fant ne sme biti dolgočasen, imeti mora karizmo, prezenco, prepričanost vase. Pa ni nujno, da ima izobrazbo. Biti mora zanimiv, razgledan. Nekdo se mi je zdel na prvem zmenku hudo privlačen, a mi je povedal prav vse o sebi. Na drugem zmenku je vse to ponovil. Na tretjem isto. Kaj naj počnem s takim!?« (smeh)

Kam po fanta?

»Sem zagovornica tega, da fanta najdeš preko športnih aktivnosti ali prijateljev. Razen enega sem vse spoznala na ta način. Mladi se sicer zelo radi spoznavajo po spletnih aplikacijah.«

Konec s SMS-jem

»Eden od fantov je z menoj končal kar s SMS-jem. Ker mi ni hotel gledati v oči. A jaz potrebujem zaključek – če ga ne dobim, grem zelo težko naprej. Potrebujem razlog za konec, da lahko zaključim eno poglavje in začnem novo. Nerada končam zvezo, grozno mi je, a končam brutalno iskreno, vse povem direktno. Da druga oseba dobi zaključek.«

Fantje se je bojijo

»Zaradi mojih dosežkov se počutijo ogrožene in manjvredne, nekaj odnosov je padlo zaradi tega, ker so se fantje sami sebi zdeli povprečni. Jaz sem vedno želela več in sem to tudi dosegla. Zaradi tega se me bojijo. Nisem še spoznala fanta, ki bi mi bil kos, ki bi bil enakovreden. Drugačnega pa nočem.«

Mladi fantje in seks

»Opažam, da mladi fantje nimajo več izrazite potrebe po seksu. To je absurdno. Ženske imamo očitno večjo, kolikor se pogovarjamo med sabo. Manjka jim želje, kondicije, nekaj je narobe. Niso več 'moški', niso napadalni, ne ljubi se jim, ne da se jim, morda enkrat na teden, na mesec. Žalostno. Če v teh letih ni navdušen nad seksom, kaj bo šele potem? V takem primeru samo pojdi stran.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.