Mobilna verzija
11:34 21. julij 2018

FOTO: Od rolls royca do vinske kleti s slapom in čez most na avstrijsko stran

zf Gornja Radgona
0

William, ki prihaja iz ZDA, je obiskal severovzhodno mestece, Gornjo Radgono. V Sloveniji živi že vrsto let. Najprej jo je obiskal kot turist, vendar, kot pravi, mu je bila sreča tukaj naklonjena v drugačnem smislu. Spoznal je namreč dekle, v še takratni Jugoslaviji, se zaljubil in si tukaj kasneje tudi ustvaril družino. Kot pove, se pri nas dobro počuti. Všeč so mu narava, ljudje, tok življenja.

staro mestno jedro

Staro mestno jedro Gornje Radgone na slovenski strani. Foto: Svet24

Navdušena sta bila nad številnimi štorkljami.

Na pot se je odpravil s sinom Robijem iz Ljubljane. Ker je bila zanju pot kar precej dolga, sta si privoščila več krajših postankov. Najprej sta se ustavila na Ptuju, si ogledala ptujski grad, se sprehodila po starih uličicah, se hladila ob reki Dravi in si privoščila sladoled.

dom penine

Uživala sta v predstavitvi vin in penin. Foto: arhiv

Obisk trojiškega jezera

Nato sta nadaljevala do Lenarta v Slovenskih goricah. »Lenart je bil najbližji kraj, kjer sva lahko prenočila. Radgona namreč nima hotelske ali druge nočitvene ponudbe, no, vsaj midva je nisva našla. Zato sva preko spletne strani airbnb.com rezervirala stanovanjce v Lenartu. Stanovanje je bilo veliko, lepo opremljeno in čisto. Obrnjeno je bilo na travnike in polja, kjer sva videla štorklje. Zame je bilo to precej fascinantno doživetje, saj sem štorkljo prvič videl tako blizu. Potem ko sva odložila prtljago, sva se odločila še malce raziskati okoliš. Odpravila sva se do bližnjega jezera pod Sveto Trojico. Menim, da je zelo prijeten kraj za večerne sprehode in tek. Nad samim jezerom pa se bohoti velika cerkev s kar tremi zvoniki. Sprehodila sva se mimo nje in si jo ogledala od zunaj,« razlaga William. Po večernem sprehodu sta se vrnila v Lenart, se odpravila na večerjo in počasi legla k počitku.

tic

Tic v Gornji Radgoni prijazno vabi turiste že navzven. Foto: arhiv

Gornja Radgona     

V sobotnem jutru ju je prebudilo sonce. Odločila sta se, da si v enem izmed bližnjih lokalov privoščita zajtrk, vendar to ni bilo mogoče, saj bližnji lokali niso ponujali zajtrkov. Zato sta se William in Robi odpravila do trgovine, si nakupila vse potrebno za zajtrk, ki sta ga pojedla doma, in se odpravila do Gornje Radgone.

»Ko sva prispela v Gornjo Radgono, sva se najprej sprehodila malce naokoli. Tudi turističnoinformativni center je precej skrit, z avtom nedostopen. Vendar nama ga je uspelo najti. Priznati moram, da je bila uslužbenka v Ticu zelo prijazna, pomagala nama je z brošurami, zemljevidi. Poti in mesta, ki si jih je vredno ogledati, nama je prijazno raztolmačila, res, prav nisem mogel verjeti. Predlagala nama je, da si najprej ogledava grad, kasneje pa naj se odpraviva tudi do muzeja, ki stoji pod gradom, in do razstavne stavbe Radgonskih goric, imenovane Dom penine. Povedala je tudi, da je vredno obiskati avstrijski Bad Radkersburg, pa pivovano Bevog, ki je v lasti Slovenca, vendar se stoji na avstrijski strani, in še in še. Upoštevala sva njen nasvet in se najprej odpravila na grad,« pripoveduje William.

rolls royce

Na grajskem dvorišču je razstavljen tudi rolls royce. Foto: arhiv

Stari rolls royce

»Prvič v življenju sem videl rolls royca. Parkiran je bil na grajskem dvorišču. Zame je bilo to zelo veliko doživetje. Na gradu imajo urejenih tudi nekaj soban z zgodovinskimi zbirkami, ogledala sva si jih in všeč mi je bilo,« William, turistični izvedenec.

Na grad sta se William in Robi odpravila peš, po dolgih in strmih stopnicah, ki vodijo na hrib. Ko sta prispela do prenovljenega grajskega poslopja, ju je na grajskem dvorišču čakalo prvo presenečenje. »Prvič v življenju sem videl rolls royca. Parkiran je bil na grajskem dvorišču. Zame je bilo to zelo veliko doživetje. Na gradu imajo urejenih tudi nekaj soban z zgodovinskimi zbirkami, ogledala sva si jih in všeč mi je bilo.« Nato sta se odpravila do muzeja, ki stoji pod gradom, pa je bil trenutno zaprt. Zato sta vrnila v Tic in se pozanimala, kje lahko kosita. Prijazna informatorka jima je predlagala, da obiščeta gostilno Mencinger, ki je nekoliko iz mesta, vendar ponujajo odlično avtentično hrano. Odločila sta se, da bosta kulinarično doživetje pustila še nekaj časa ob strani, in se s kolesi, ki sta si jih pripeljala poleg, odpravila raziskat avstrijski del, torej Bad Radkersburg. »Bad Radkersburg je pravzaprav staro mesto. Kraj, kjer se je prvotno razvilo mesto pod gradom, vendar je na sosednji strani reke Mure, ki pripada Avstriji. Sprehodila sva se po starih uličicah, si ogledala park in obzidje, ki je zgrajeno okoli mesta, nato pa se spustila še do reke Mure, ki je mimogrede zelo deroča. Posedela sva nekaj časa na obrežju in se spočila,« razlaga William. Začelo je deževati, ker je pa je bila že ura nekaj čez dvanajsto, sta streho nad glavo poiskala v muzeju. V muzeju so jima predstavili zgodovino mesta, povedali, da gre za izjemno vinorodni okoliš, in predstavili pomen štorklje, ki je posebej značilna za ta del Slovenije. »Krasen muzej v treh nadstropjih in zelo zanimiva predstavitev, navdušila me je predvsem zgodovina kraja,« razlaga William. Po ogledu muzeja sta se odpravila do Doma penine, ki stoji nekaj sto metrov stran. »Ja, tukaj pa je sledilo pravzaprav največje presenečenje. Gospa, ki nama je prijazno svetovala v Ticu, naju je vodila po razstavi Doma penine. Prijetno je bilo in zelo lepo. Imajo tudi manjši butik, kjer lahko obiskovalci kupijo vina in penine, ki jih prideluje podjetje Radgonske gorice.«

štorklja

Štorklje še nikoli nista videla tako blizu. Foto: arhiv

Po celodnevnih ogledih je Williamu in Robiju že pošteno krulilo v želodcih, zato sta se odpravila na kulinarično doživetje, do predlagane gostilne Mencinger. »Bilo je odlično. Ponudili so nama domačo kmečko ploščo, ki je bila ogromna. Na njej so bili svinjina, žganci, zelje, slanina, jajca, v glavnem ni, da ni. Aja, predhodno sva si naročila še odlično gobovo juho. Nisva pa spustila niti sladice. Postregli so z odlično pito iz buč in sladoledom. Bilo je več kot odlično in vsekakor prava izbira.«

Po večerji sta se William in Robi odpravila nazaj do mesta, se sprehodila po ulicah, ki so v večini samevale, obiskala obmejno trgovino, kjer sta kupila Mozartove kroglice, ki jih je drugje po Sloveniji – po Williamovih besedah  – težko kupiti, nato pa se počasi vrnila proti Lenartu, kjer sta stanovala. Šla sta še na večerni sprehod, vendar nočnega življenja tam nista odkrila, zato sta se počasi odpravila domov in legla k počitku.

william mura

William se je ob reki malce ohladil. Foto: arhiv

Nedeljsko jutro je bilo precej oblačno, mestoma pa je tudi deževalo. Zato sta počasi pospravila stanovanje in se odpravila proti Ljubljani. Na poti sta se ustavila v Vitanju, si ogledala tudi muzej evropskih vesoljskih tehnologij, nato pa pot nadaljevala do Vranskega. Tam sta si privoščila kosilo in si ogledala še muzej motociklov, nato pa se odpravila do Ljubljane. »Zelo lepo sva se imela. Pravzaprav sva si privoščila zelo lep, poučen in razgiban izlet skorajda po vsej vzhodni Sloveniji do Ljubljane. Gornja Radgona mi je bila všeč. Res je, da gre za manjše mesto, ki mora še kaj storiti glede turizma. Sploh pri prenočitvenih kapacitetah, ki jih nimajo, razen v bližnjem termalnem kopališču in na sosednji avstrijski strani. Vendar menim, da imam mesto dober potencial, ki ga lahko zelo dobro izkoristi. Zagotovo se bom še kdaj vrnil, saj bi rad raziskal tudi sosednje Radence in mini živalski vrt, ki ga imajo v enem izmed sosednjih krajev. Vsekakor pa gre za čudovito pokrajino, ki je vredna ogleda,« svojo popotno izkušnjo zaključi William.

Vaš prispevek