Mobilna verzija
13:59 21. april 2018

S petko po lokalnih cestah iz Ljubljane do Metlike

Zoran Franc
1 Posodobljeno: 10:03 / 09.8.2017

Josie prihaja iz Velike Britanije, vendar pravi, da tam nikoli več ne bi živela. V Sloveniji je že dobrih deset let, prej je živela v Franciji. Tukaj je spoznala partnerja Janka, ima prijatelje in službo, v kateri uživa.

josie obrez 2

V hotelu sta bila presenečena nad prijaznim osebjem in obilnim zajtrkom. Foto: arhiv

Slovenija ji je všeč. Pove, da se ji dopadejo skromnost, majhnost in dostopnost tako ljudi kot okoliških krajev, ki kličejo po obisku.

Josie in Janko sta se na pot odpravila v petek popoldne, potem ko je Janko končal z delom. V Metliko sta se odpeljala z Josiejinim starim avtomobilom Renault 5. Pravi, da ji stari avto pri odkrivanju novih krajev prinese še kakšno doživetje več. Ker na njem nima vinjete, sta se iz Ljubljane do Metlike odpravila kar po lokalnih cestah.

stara hiša

Stare mestne hiše, ki bi jih Josie uredila. Foto: arhiv

FullSizeRender 2

»Pot je res trajala nekoliko dlje, vendar je bilo zanimivo in lepo. Ne uporabljam navigacijskih naprav; če se tu in tam malce izgubim, s potovanja zagotovo prinesem kakšno prigodo več. Zdi se mi, da je to čar odkrivanja in potovanja. Ob prihodu v Metliko sem bila sicer malce razočarana. Nikjer nobenega večjega napisa, nikjer nikogar. Le ena rjava tabla, to je to,« opisuje Josie. Pravi, da ji je bil Janko na poti v veliko pomoč. Brez njega bi se zagotovo večkrat izgubila.

V Ticu ponudili številne brošure

Ob prihodu sta najprej obiskala Turističnoinformacijski center (Tic). »Odprt je bil kljub precej pozni uri, osebje prijazno in gostoljubno. Ob obisku sem povedala, da si želim ogledati čim več znamenitosti mesta, zato mi je informatorka ponudila številne brošure in zemljevide. V brošurah so prekrasne fotografije, tudi precej zanimivih krajev je označenih, a težava je, da v mestu ni kažipotov (ali pa jih jaz nisem opazila), ki bi usmerjali do krajev, kar je za turista, ki ne uporablja navigacije, kot jaz, precej naporno in zahtevno. Tako sva s partnerjem iskala kraj, ki je na zemljevidu označen s številko 9, prispela pa na kraj, označen s številko 2. Parkirala sva vozilo in se sprehodila naokrog. Bila sva pri reki, kjer se je kopalo precej ljudi, vendar nisem bila prepričana, ali je varno, ali sva morda na zasebnem zemljišču, pravzaprav se mi je porajalo kar nekaj vprašanj. Počutila sem se precej neugodno, morda se mi je zdelo celo nevarno. Janko me je pomiril in dejal, da tako pač je in ni nič narobe, da se lahko sprostim in po želji tudi okopam. Pa sem se. Celo tako sem se sprostila, da sem upala posneti nekaj fotografij. (smeh) Ja, zelo vroče je bilo, voda pa prijetno hladna, lepo sem se imela. Ugotovila sem, da sva v Križevski vasi, ob kampu. Na kraju, kjer je precej kopalcev, je tudi zapuščeni mlin z jaškom, kar je precej nevarno. Škoda, da je zapuščen, verjamem, da bi se tam marsikaj dalo narediti,« pravi Josie.

Plusi: zanimiva muzejska zbirka; prijazna informatorka v Ticu; vljuden in gostoljuben sprejem v hotelu

Minusi: zaspano mesto brez dogajanja; slaba promocija in predstavitev mesta; ni gostinske ponudbe

Le eno gostišče in še to zasedeno

Kar nekaj časa sta preživela ob reki Kolpi in se hladila v vročini, ki tudi v poznih petkovih urah ni popuščala. Voda ju je nekoliko utrudila, zato sta se odločila obiskati gostišče, ki ga je predlagala informatorka v Ticu. A ob obisku so jima povedali, da imajo poroko in ju žal ne morejo sprejeti, saj je gostilna rezervirana samo za svate.

muzej ž

Josie je pohvalila grajski muzej. Foto: arhiv

»Razen te gostilne nisva poznala ničesar drugega. Na zemljevidu, ki sva ga dobila v Ticu, nisva zasledila nobene druge, razen vinoteke. Žal nama vinoteka ni koristila v tistem trenutku, saj sem vozila; kadar vozim, ne pijem, tako da pokušanje vina ni prišlo v poštev. Mislim, da so v kraju glede kulinarične ponudbe precej zaspali. Janko je predlagal, da poiščeva kaj drugega, zunaj Metlike. Odpeljala sva se v Črnomelj in obiskala gostilno Müller. Povedala sva, da želiva pokusiti nekaj tradicionalnega, in postregli so nama odličen zrezek, v zelo okusni omaki in s kruhovim kipnikom. Ob odlični hrani pa so nama svetovali, naj pokusiva lokalno pivo, super je bilo,« je zadovoljna Josie. 

FullSizeRender

Zajtrku ni bilo videti konca

Po večerji sta se odpravila prenočevat v hotel. Tega je Josie rezervirala v zadnjem trenutku. »Nisem vedela, kako bo. Ali bom na izlet odšla sama ali se mi bo lahko pridružil Janko, morda kdo od prijateljev … Na spletu sem preverila nastanitvene možnosti, natančneje na booking.com. Izbira sicer ni bila velika, vendar sem našla hotel, ki je ustrezal mojim željam in budžetu. Rezervirala sem kar po telefonu. Presenetilo me je, da mi pravzaprav ne bi bilo treba rezervirati vnaprej, tudi polog ni bil potreben. Dogovorila sem se, kdaj približno prideva, to je bilo vse. Všeč mi je, da so tako zaupljivi. Pravzaprav moram priznati, da sem bila nad hotelom navdušena. Zelo lepo je opremljen za trizvezdični hotel. Čisto, sveže, čudovita kopalnica, odličen in ogromen zajtrk, več kot prijazno osebje ... « pohvali Josie.

stari mlin

Stari mlin ob kopališču, ki bi ga bilo treba urediti. Foto: arhiv

Muzej presenetil z zbirko

Naslednje jutro sta se po obilnem zajtrku vrnila v Tic po napotke. Ob tokratnem obisku je Josie opazila tudi nekaj spominkov, ki so jih ponujali, vendar se ni odločila za nakup.

Josie obrez

Pogrešala je table z oznakami znamenitosti. Foto: arhiv

»Prijazen informator nama je svetoval, naj obiščeva metliški muzej v gradu. Prepričana sem bila, da bova še kje na poti našla kakšno trgovino, kjer bom lahko kaj kupila za spomin, zato se z nakupom takrat nisem obremenjevala, toda na koncu sem ostala brez, saj je bila trgovinica v mestu zaprta. Aja, še tole: ob prihodu me je informator prijazno nagovoril z besedami, da ima nekaj zame. Izza pulta je potegnil vrečko s steklenico vina, bila sem popolnoma šokirana. (smeh) No, po dolgem in prijaznem kramljanju z informatorjem sva se končno odpravila v muzej. Grad na zunaj ni obetal veliko, pravzaprav je bil videti precej slabo. Notranjost pa preseneti. Najprej so nama predvajali kratek film, potem pa sva se sprehodila po zgodovinski zbirki najdb, ki so jih našli v okolici. Najdbe so opremljene z večjezičnimi opisi, tako da z razumevanjem nisva imela težav. Všeč mi je bilo. Po ogledu sva se sprehodila skozi mestece. Je staro, a lepo. Tisto, kar me je ob sprehodu zbodlo, so sicer čudovite stare hiše, ki sredi mesta propadajo. Mesto v resnici veliko ponuja, a se mi zdi, da tega ne znajo izkoristiti. Ko sva se vračala, so se valile mimo kolone turistov, ki so rinili na morje, a ni nihče niti pomislil, da bi obiskal to mestece. Seveda, zakaj bi ga, če je na voljo le ena gostilna, vse preostalo pa skrito. Škoda,« odkrito, strogo, a dobronamerno pove Josie.

sladica 2

Janko je užival v ocvrtem sladoledu. Foto: ARHIV

»Zmotilo me je tudi tole ... Zraven muzeja najdb je gasilski muzej, vendar ga je treba posebej plačati. Ne razumem, zakaj ne poskrbijo za ugodno ponudbo ogleda obeh muzejev, ki bi omogočila večji zaslužek, pa tudi obiskovalci bi imeli kaj od tega,« odločno doda Josie, rekoč, da se je na izletu imela sicer lepo, a je pričakovala mnogo več od ponujenega.

Vaš prispevek