Zmagovalec življenja

Mitja in neverjetna zgodba o taborjenju v peklu in teku do sreče

Jure Aleksič/Zarja
30. 7. 2017, 16.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Kot bi mu stvarstvo že s priimkom v zibelko položilo naslednjo drastično izbiro: ali se z vsemi štirimi oprime bojevniškega duha v sebi ali se pak dokončno spremeniti v duha, v povsem izgubljeno in od vsega živega odklopljeno prikazen. Bil je namreč že tik na tem.

Šimen Zupančič
Namesto heroina in metadona mu danes po žilah teče družinska sreča.

»Občutja, ko si čisto na dnu, v tebi za vekomaj pustijo občutek ponižnosti in spoštovanja do veličine življenja,« se spominja danes Mitja Duh: »Mnogi začnejo ceniti svoje življenje šele potem, ko pristanejo čisto v dreku.« On je vsekakor eden takih. Padel je tako nizko, kot je sploh mogoče pasti, vendar je globoko v sebi ohranil ideale, za katere se je bilo vredno boriti. Zato danes sporoča vsem, ki sanjamo: »Ne pustite, da vam kdo vzame ideale! Borite se zanje in nekoč boste ugotovili, da ste ta ideal vi sami!«

Otroštva se sicer spominja kot izrazito srečnega. Starši so bili do njega ljubeči, njegove rodne Trbovlje pa so bile takrat pomembna točka na zemljevidu Jugoslavije. Bil je najmočnejši fant na šoli in eden najboljših športnikov svoje generacije. Če je s povprečnim vrstnikom odigral partijo košarke ena na ena, je bil za tistega fanta 2 : 50 že precej dober rezultat. Bil je tudi eden najinteligentnejših poganjkov v pokolenju, za povrh pa še izjemno priljubljen in spoštovan.

To so bili sicer časi relativno brezskrbnega socializma in občutno močnejše povezanosti med ljudmi. A Trbovelj se vseeno spominja kot 'izjemno surovega in krutega rudarskega okolja'. V bistvu še danes ne ve, kaj ga je pičilo, da se je pognal v tako spiralo samouničenja. Dejstvo je, da ima shizofrenijo njegova družina zapisano globoko v genih. Po drugi strani je bil Mitja Duh vedno hiper-občutljivo bitje, in po ločitvi staršev je dom postal bistveno hladnejše okolje zanj kot prej. Kakorkoli, v zgodnji puberteti se je začel tisti agresivni, neposlušni del razraščati v njem in dobivati bitko za bitko.

Neukrotljiv

Nič več ni hotel ugajati in prednjačiti je začel predvsem po negativi. Podivjani hormoni, alkoholne žurke in cigarete so bili prvi mejniki, ki so tlakovali njegov spust v povsem nesluteno brezno. Na učenje je deček, ki je prej cele popoldneve listal leksikone, povsem pozabil. Kaj bi s tem, ko je pa toliko raje tekmoval v pijančevanju, pretepanju in opotekanju na satanistično death-metal glasbo? Višek vsega je bil, ko je s smehom na ustnicah sežgal šolski dnevnik. Takrat so ga prestavili v drugo šolo v Zagorje. Kjer je padel v grozen razred, ob katerem ni dolgo zdržal noben razrednik – ubožica, ki je zdržala najdlje, je morala na psihično zdravljenje.

Opit z lažno svobodo je postal čisto neukrotljiv. S škrlatno pankersko 'irokezo' na glavi je razredniku na srednji šoli zagrozil, da ga bo vrgel skozi okno. Največji vzor mu je bil od heroina umrli pevec skupine Niet, katerega ime si je dal vtetovirati na roko. Ure in ure je z litrom vina preživljal na njegovem grobu v čudnem zamaknjenem stanju. Celo sobo si je posprejal z anarhističnimi grafiti in s prijatelji za hobi čedalje bolj iznajdljivo zlorabljal napihljivo seks lutko.

Kralj surovosti

Pri petnajstih se je prvič seznanil s trdo drogo. Heroin ali 'hors' so si v njegovem krdelu najprej privoščili recimo vsake pol leta. Jemali so ga predvsem kot posladek, s katerim so si malo zabelili pijanska besnenja. Takrat jim je za dovoljšnjo vznemirjenje še zadostovala kraja avtomobilov, da so se z njimi lahko vozili po mestu – in v poživinjenih mladih beticah te občutke zamenjali s prvinsko svobodo.

Ego-trip je trajal cela leta. Mitja je neprecenljivi dar svoje mladosti porabil za to, da se je pretepal s policisti in skupaj z navijači razbijal dvorane na tekmah trboveljskega Rudarja. Bil je eden izmed kraljev surove in docela odpuljene trboveljske scene. Edina resna težava si je bila ves čas izmišljati še hujše ekscese kot prejšnjič. Morda najboljši poskus je bil, ko sta s prijateljem po najbolj prometni Zasavski cesti štopala gola 'z onetom v roki'.

Suženj heroina

Lahko uganete, kako se je zgodba nadaljevala? Rjavi strup ga je sčasoma stisnil v primež, da je naivcem prodajal peteršilj kot konopljo in na koncu za svoj čarobni šus prodal celo potni list. Dokler se ni nekega bednega mrzlega jutra drgetajoč zavedel, da je postal suženj heroina.

Kot pragmatik je zelo kmalu preklopil na metadon, da mu je njegovo dnevno omamo plačevala država. Od vseh mamil je počasi izgubil vez s svojo običajno zavestjo in cela leta medlel v drogeraškem transu. Če dobijo rakavi bolniki v zadnjem štadiju za lajšanje bolečin nekje največ po štiri tablete metadona na dan, jih je Mitja 365 dni na leto zobal po šestnajst.

Omama je začela v svoj večni objem jemati vse več njegovih bivših heroinskih prijateljčkov. On je s preostalimi vase tlačil vse, kar je lahko ukradel. »Če bi tablete dejansko plačevali,« pravi, »bi kar precej prispevali k dobremu poslovanju Krke.« Izgubil je večino zob in postal senca samega sebe, s 120 je shiral na 75 kil. Iz silaka in priložnostnega terorista se je skrčil v vaškega reveža, nad katerim se je lahko izživljal skoraj vsak.

Demon v duši

Naslednja prelomnica je bila, ko je začel slišati glasove tudi ko ni bil zadet. »Kot bi se mi v dušo naselil demon, ki me je naredil za svojo marioneto. Ta demon se je najprej sicer izdajal za čudovito naravno silo, ki me kliče ven v hosto, kjer mi bo pomagala do razsvetljenja.«

Šepet v glavi je kmalu postal govor in nedolgo zatem polni demonski hropež. Postajal je vse glasnejši. In sčasoma so glasovi skovali najbolj strupeno sporočilo od vseh: 'Sredi belega dne oropaj lekarno, da bodo vsi videli, kakšen pridanič si, in te vrgli v zapor! Kjer boš lepo odsedel svojo zasluženo kazen, potem se boš pa lahko vrnil v družbo brez madeža na duši!'

Glasovi so ga v tej smeri dolgo kljuvali kot vročičen ptič, dokler ni popustil. Blagajničarki v lekarni je mirno razložil, da ji ne želi nič slabega, in si začel tramale in apavrine tlačiti v bundo. Ker si je v bistvu želel biti aretiran, ni skušal pobegniti. A srce mu je padlo v želodec, ko mu je razumevajoča preiskovalna sodnica podarila prostost.

Dolina solz

Ko je oropal soseda in njegovo nebogljeno duševno bolno mati, mu je vendarle uspelo. A niti v sanjah si ni predstavljal, kako grozna kazen ga čaka. Zapor se je izkazal za totalno džunglo, v kateri so kraljevali 'mrge, ki jim je na obrazu pisalo, da ne bi znali rešiti enačbe, koliko je 3 x 6 + 2.' A kaj, ko so imeli bicepse kot normalen človek stegno.

»Zapreti človeka, ki je zagrešil kaznivo dejanje, med njemu podobne je v osnovi isto kot zapreti duševnega bolnika med same duševne bolnike,« je Mitja kasneje napisal v svoji biografiji Tek za življenjem: »Oboje ne prinaša prav veliko upanja za spremembo in ozdravitev. Ljudje, ki so na dnu, potrebujejo družbo zdravih in poštenih ljudi. Ozdravijo te lahko le ljubezen, razumevanje in toplina.«

Večino kazni je preživel v Dolini solz, kot jetniki pravijo Dobu. In to na prvem, najzloglasnejšem oddelku slovenskih zaporov. V pavšalu ga je doživel kot pravi živalski vrt. Večina zapornikov, se spominja, je bila na drogi – kar je upravi še kako ustrezalo, saj so tako delali manj problemov. Zmeden, prestrašen in fizično šibak psihotik se je znašel sredi volčjega krdela. »Vse skupaj je bilo bolj podobno norišnici kot zaporu.«

Hudič v glavi

Je mar kaj čudnega, da so glasovi v glavi postajali vse bolj strupeni? Ni jim bilo dovolj, da so ga spravili v zapor. Zdaj so mu začeli odkrito želeti smrt. Prisilili so ga celo, da je spil par požirkov WC čistila – samo sojetniki so mu preprečili prerani odhod. V bolezenskem transu je napadal druge kaznjence in goltal nove doze kemičnih čistil… A končnega cilja, blaženega samoizničenja, kot po čudežu ni dosegel.

Ves čas je romal med Poljem in Dobom in igral poker za sanvale z nekom, za kogar je kasneje prebral, da gre za 'morilca, ki je ubijal ob polni luni'. Ko se je skušal odtrgati od metadona je bil tako šibak, da mu je moral sojetnik redno brisati zadnjo plat po veliki potrebi. Vrtel se je v začaranem krogu, najbolj od vsega so ga izčrpavali nenehni surovi dialogi s hudiči v lastni glavi.

Najnižja točka

Na neki točki so mu psihiatri ukinili vsa druga 'zdravila' razen metadona in ga dali na močne antipsihotike. To je bila še ena pomembna stopnička na poti navzdol. »Antipsihotiki ti omrtvičijo prednji reženj možganov. Prvi dan sem še lahko igral ping pong, tretji dan sem že na stolu ležal v fizični komi in nisem mogel premakniti niti mezinca. A kaj, ko je glas v moji glavi še vedno sikal: Pojdi… in razbij tisto šipo… in si s črepinjo… prereži vrat.«

Po treh letih je komajda še verjel v obstoj svobodnega sveta tam nekje zunaj onkraj rešetk. Dvakrat je popustil demonskemu hropežu in si šel rezat žile na stranišče, kjer ga je samo po čudežu rešil paznik. Manjkal je največ milimeter ali dva. A glej ga zlomka, če mu ni na najnižji točki, ko je dobesedno lahko izgubil samo še življenje, v srcu zavrela močna ljubezen do prav tega: torej do Življenja.

Bitka za vse ali nič

Ključno je bilo, da se je iztrgal tako metadonu kot antipsihotikom, čeprav ga je glede slednjih psihiatrinja skorajda na kolenih rotila, naj tega ne stori. Češ da tega najbrž ne bo preživel. A on je vedel: »Eno šanso imam. Ali jo zagrabim ali pa celo življenje ostanem rožica v Polju.«

'Brutalen' je prešibka beseda za sam proces odvajanja. Glasovi v glavi so postali tako močni, da ni več mogel jesti. Cele mesece se je dobesedno boril za življenje. Na svojo neomajnost je še danes ponosen. Vztrajal je v abstinenci, in kako zanimivo: šele ko je v srcu zmogel odločnost za bitko na vse ali nič, mu je Stvarstvo v življenje začelo pošiljati angele varuhe. Najprej ga je pod perut vzel topli in srčni bančni ropar Aljaž, ki ga Mitja še danes obiskuje na Dobu in se ga spominja kot 'metulja na gomazišču strupenjač'. Potem sta prišla Samo in Dževad, še dve sorodni duši, ki sta znali ceniti in vzpodbuditi borca v njem.

Vrata v svobodo

V naslednjih mesecih se je Mitja vključil v program delovne terapije z oblikovanjem gline v verižice. Postopoma je ukinil še alkohol, kavo, tobak in pomirjevala. Postal je vegetarijanec in se vpisal v program gostinske srednje šole. V neprecenljivo pomoč mu je bila iz zaporniške knjižnice sposojena knjiga dr. Ruglja Pot samouresničitve.

Morda najpomembnejše od vsega? Začel je teči. Najprej na precej beden, krevsajoči način, ki so ga mnogi odprto zasmehovali. A vsak dan znova se je vrnil na zaporniško dvorišče. Z vsemi temi spremembami je tako okrepil dušo, da je sčasoma zbral pogum in moč za neposredni upor glasovom. Če so tulili, da nikakor ne sme pod tuš, je storil natanko to. Ko so renčali, da ne sme teči več kot dvajset minut, drugače ga bodo sojetniki pretepli in ubili, je odtekel vsaj trideset minut in potem neposredno na brado pokasiral ves njihov srd. Postajal je vedno močnejši in si s tekom počasi odpiral vrata v svobodo.

Od pekla do sreče

In tako se je na neki točki primerilo, da jih je preprosto nadrl. »V moji glavi in telesu bom sam svoj gospodar!! In nihče mi ne bo ukazoval, kaj moram delati!!« jim je zabrusil. In ker so očitno začutili, kako resno misli, so glasovi končno zaprli svoje gangrenaste rilce. Po tistem se niso nikoli več vrnili. Mitji je ob tem srce pelo od ponosa in čudovitega občutka topline.

Tek je počasi raztegnil na uro in pol. Tekel je po soncu, dežju in snegu – sploh ni bilo važno. Ob tem je ves čas požiral knjige, od klasikov do humoresk, začel je vaditi jogo, z materjo in sestro izmenjal par boleče odkritih pisem in ob tem na zaporniškem pogradu hlipal kot majhen otrok. Iz psihotičnega bolnika, ki je čakal pravzaprav samo še na smrt, se mu je uspelo dvigniti iz pepela. In tako so se že v zaporu njegovi dnevi iz pekla spremenili v zelo soliden približek sreče.

Odplačati dolg mestu

Kot poglavitno danes navaja, da je duhovno sprejel vse, kar se mu je zgodilo. »Vsa jeza se je izgubila v tej krasni notranji luči. Zapor tako mnogim ukrade dušo, iz ljudi naredi popolne robote in invalide… A ker sem ozdravil neozdravljivo in prebolel nepreboljivo, se je vame naselila tista res globinska samozavest. In z njo sem spet dobil krila.«

Večina zapornikov in odvisnikov poskusi zaživeti znova nekje čisto drugje. Mitja Duh se je vrnil naravnost v Trbovlje. Sklenil je, da se bo svojemu mestu oddolžil. V srcu je čutil, da je to edini način, da dobi nazaj čast, ugled in dostojanstvo.

Tek je še dolgo ostal največji zaveznik njegove na novo prebujene duše. Ustanovil je brezplačni tekaški tečaj, pomagal odvisnikom, tekel ultramaratone za humanitarne namene in zbiral denar za bolnike. Tekel je s polnim srcem, in kamorkoli je pritekel, je prižgal baklo radostne solidarnosti. Energija, ki mu pri tem še danes napolni srce, ga dela bogatejšega od marsikoga. Za nameček je začel hoditi po osnovnih šolah in otroke svariti, naj nikar ne hodijo po njegovi poti, saj je večina njegovih prijateljev že mrtva. »Nič čudnega, da so mnogi sokrajani, ko so me videli džogirati po mestu, mislili, da sem pritekel naravnost z britofa.«

Resnična pravljica

Življenje je postalo skorajda pravljično. Je pa res, da potem, ko si tako dolgo taboril v peklu, za pravljico ne potrebuješ prav veliko. Sčasoma je prišlo tudi tisto, kar je edino še pogrešal: spoznal je čudovito žensko, ki je imela dva otroka od prej… Zdaj pa sta skupaj tudi starša 15-mesečne Klare, katere rojstvo je doživel kot največje darilo v življenju.

Kdor bi rad podrobneje spoznal njegovo fascinantno štorijo, naj si le najde svoj izvod Teka za življenjem. Knjiga je strnjena v domiselno formo: Mitja v sedanjosti teče ultra-maraton za zasavske otroke, vmes pa ga odnaša nazaj v spomine.

Na ta način popisana zmaga nad shizofrenijo zgolj z močjo volje in ljubezni do samega sebe je vsekakor antološki dokument. »Kot spoštujem vsakogar, spoštujem tudi psihiatre,« se nasmehne danes na svojih predavanjih: »Ampak vedeti je treba, da imajo pri svojem poslu tako zanemarljivo majhen odstotek uspešno ozdravljenih bolnikov, da jih preprosto ne moreš jemati preveč resno. Rekel bi, da so ravno nekje toliko zaverovani sami vase kot so nemočni.«

Demoni naj kar pridejo

Danes je Mitja Duh na svoj skromni, borbeni način srečen. In ta občutek v njegovem srcu samo še raste. »Zdaj sem sto-odstotni car v svoji hiši. In na ta račun v enem dnevu pokurim toliko energije kot marsikdo v enem mesecu. Najbolj me drži pokonci strah, da bom, oprostite izrazu, zaj***l. Ta strah ni moj sovražnik, ampak moj prijatelj. Ko bom star, se veselim vnučkov in pa tega, da bom umrl spokojno – vedoč, da sem to življenje odživel najbolj vrhunsko, kot sem ga lahko. Včasih me kdo vpraša: Pa se ne bojiš, da boš spet zbolel? Da bodo glasovi prišli nazaj? In jim odvrnem: Oh, kar naj pridejo! Komaj čakam, da pridejo – ker jih bom še enkrat steral v maloro kot tazadnjega cucka! Ker vem, da sem stokrat močnejši od njih. In veš, kako čudovit filing je to?«