Iz pekla ljubezni do sreče

Pretresljiva izpoved Nevenke Lekan iz ženskega zapora na Igu

Andreja Comino / Zarja
1. 7. 2017, 17.37
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Pravijo, da nam bog naloži tolikšno breme, kolikor smo ga sposobni nesti. Življenjska zgodba 56-letne Nevenke Lekan je na meji verjetnega in mogočega. Vendar je dokaz, da se z jekleno voljo in pomočjo da izkopati iz največjega – oprostite besedi – sranja.

Šimen Zupančič
Nevenka je prestala vzpone in padce, kot jih le redko kdo. S pomočjo terapevtov se ji je uspelo rešiti iz pekla in je zdaj povsem drug človek.

V dvajsetih letih se ji je zgodilo vse najslabše mogoče: zaradi neplačevanja dolgov in izposojanja denarja, kar je počela zaradi reševanja svojega poslovnega in zasebnega partnerja, so jo obsodili na devet in pol let zapora, preživela je dve možganski kapi, ima sladkorno bolezen, zaradi zdravil cirozo jeter, težave s popuščanjem srca in še druge zdravstvene težave. V zapor so jo dobesedno prinesli, saj je tehtala 180 kilogramov, bila je depresivna in ni hotela več živeti. Kljub kazni so ji ves čas ob strani stali njeni štirje zdaj že odrasli otroci in ji dopovedovali, da je najboljša mama na svetu in da jo imajo radi. Z njihovo in strokovno pomočjo ji je uspelo shujšati za sto kilogramov in napisati dve knjigi o svojem življenju.

Z Nevenko smo se srečali v ženskem zaporu na Igu. Na klopci v skrbno urejenem parku pred kazensko ustanovo, kjer ptiči mirno pojejo svoje pesmi in opojno dehti po zdravilnem bezgu, ob pogledu na temnolaso gospo srednje postave le težko verjamem, da je imela pred manj kot dvema letoma 180 kilogramov, da je bila psihična in fizična ruševina. »Poglejte, kako je lepo! Zdaj to znam opaziti, še ne dolgo nazaj pa sem bila povsem depresivna in apatična, zasvojena z vsem živim. Zame je bil zapor pravzaprav odrešitev. Priznam, kriva sem, toda ne vem, ali sem si s svojimi dejanji prislužila devet let in pol, medtem ko jo razni bavčarji, kordeži in hilde, ki so na kant spravili milijone in milijarde, odnesejo z drobižem,« pravi.

V peklu ljubezni

Nevenka je bila tako pogumna, da je premagala ves strah, stigme in najhujše, sram, se izpostavila z imenom in priimkom, upala se je tudi fotografirati. Danes se sprašuje, kaj se je zgodilo s postavnim mladim dekletom, ki je odraslo v urejeni družini z očetom, mamo in sestro ter se izšolalo za medicinsko sestro, pozneje pa je končalo še komercialno šolo. Dolga leta je delala v ljubljanski porodnišnici, nato pa je prišlo gorje. »Bila sem mlada, nasmejana, optimistična in polna življenja. Rada sem opravljala svoj poklic, vesela sem bila, da sem spoznala krasnega partnerja, dobrega človeka, s katerim sva si ustvarila dom in družino. Pri dvajsetih letih sem rodila prvo hčer,« se spominja. Idila je trajala nekaj let, s partnerjem sta se dobro razumela, skupaj sta vzgajala hčer, ki je bila njuna največja sreča. Želela si je, da bi trajalo večno. Edino, s čimer se ni mogla povsem sprijazniti, so bile nočne izmene in delo ob koncih tedna. Želela si je čim več časa preživeti z družino. Rešitev je videla v podjetništvu. »Začela sem šivati plišaste igrače in jih prodajati. Šlo mi je dobro in počasi sem si želela še več in več. Nekje vmes sem spoznala poslovnega partnerja. S sladkimi besedami je znal pridobiti mojo naklonjenost. Poklone je trosil kot sladkorno peno. Vsa prevzeta sem mu čedalje bolj zaupala. Kmalu je ni bilo stvari, ki je ne bi naredila zanj. Razvajal me je in zdelo se mi je, da si po trdem delu zaslužim malo razvedrila, pozornosti in tega, da me nekdo nosi na rokah.Danes vem, da to ni realno in da normalni in pošteni moški nimajo razloga za takšno pretirano početje. Postala sva ljubimca, pretirano dvorjenje mi je godilo – tako zelo, da sem zapustila dobrega in v redu človeka ter nasedla sladkim obljubam. Nisem se menila za opozorila svoje mame, pametne in izkušene ženske, ki ga je kmalu spregledala. Šla sem z glavo skozi zid, verjela v svojo in njegovo ljubezen ter si želela pravljice, ki bi večno trajala,« se spominja. Bila je gluha in slepa, ko so se počasi, kapljico za kapljico, začele težave. On je imel podjetje v Makedoniji, skupaj pa sta imela še eno v Sloveniji, uvažala in izvažala sta blago.

»Svojo zgodbo sem se odločila povedati zato, da bom z njo ozaveščala ženske. Če bo zaradi nje le ena ženska ali otrok pobegnil iz strupenih odnosov, poniževanja in nasilja, moje trpljenje ni bilo zaman.«

Nekaj časa jima je šlo dobro. Nevenka, ki je bila takrat v najboljših letih, si je želela še otroka in je bila navdušena, ko se je strinjal z njo. Dvojčka sta se rodila kot nedonošenčka. »Takrat je na plan izbruhnila njegova divja narava. Življenje otrok je viselo na nitki, po porodu sem bila šibka, trepetala sem, ali bo z nami vse v redu ali ne. Vsa moja pozornost je bila namenjena otrokoma, ki sta me potrebovala. On pa se je počutil prikrajšanega za mojo ljubezen. Bila sem kot na elastiki, raztrgana med otroka, ki sta se bojevala za življenje, in partnerja, ki sem ga ljubila in me je bilo na smrt strah, da me bo zapustil in bom ostala sama s tremi otroki. Mislila sem, da te samote ne bom preživela. Da bom kar umrla. Na srečo se je za otroka dobro izteklo in naše življenje se je počasi vračalo v stare tirnice. Vendar nič ni bilo več tako kot tedaj, ko sva bila še sama in sem imela le hčer iz prve zveze. Čedalje bolj se je počutil prikrajšanega, jaz pa sem hlepela po njegovi ljubezni. Zato sem bila vesela, ko sem čez dve leti rodila še eno hčer. Tokrat je bilo na srečo vse v redu. Mislila sem si, da bomo zdaj končno družina, ki sem si jo tako želela,« se spominja.

Prazne obljube

Stvari so se začele iz dneva v dan bolj zapletati. Njemu so se vrstile poslovne težave, Nevenka pa se je, namesto da bi se posvetila svojemu poslu, lotila reševanja njega. Deževale so obljube, da bo kmalu bolje, da samo še to stori, da samo to še naredi, pa bodo živeli lepše, bolje in brez skrbi. »Kako sem bila naivna! Pekel se je šele začenjal! Dokler mu je za silo šlo, je bil kolikor toliko mir, potem pa so iz njega bruhnili vsa njegova jeza, nezadovoljstvo, sovraštvo. Ni je bilo stvari, ki je ne bi naredil, da bi se izkopal. Čutila sem poslanstvo, da mu moram pomagati, imela sem slabo vest, da mu ne stojim (dovolj) ob strani. Prosila sem mamo in sestro, da mi posodita denar, jemala sem posojila, da bi ga rešila iz težav. Ob pa je obljubljal in obljubljal ... Dokončno je počilo leta 1998, ko so ga v Makedoniji aretirali skupaj z združbo, ki je tihotapila droge. Sesul se mi je svet. Tako kot sem prej čutila, da mu moram pomagati pri denarnih težavah, nisem oklevala, da se potrudim in ga spravim iz zapora. Tedni in meseci so minevali, težave so se kopičile. Obljubljal je, samo da ga spravim iz zapora, mi bo vrnil ves denar in bomo z otroki lepo živeli. Jaz pa sem si izposojala in izposojala ter se nevede čedalje globlje pogrezala v močvirje. Epilog zgodbe je, da so potem njega izpustili, vendar še slišati ni hotel, da bi mi vrnil denar in bi bili spet skupaj. Da bi bila mera polna, so se name zgrnili vsi, ki so mi posojali denar. Imela sem za 900.000 takratnih mark terjatev do drugih, sama pa sem bila dolžna za 300.000 mark. Številne terjatve sem prodala precej pod ceno, da bi se rešila. Reševala sem, kar se je rešiti dalo, vendar sem na koncu ostala brez vsega in do vratu v dreku. On nam je povsem obrnil hrbet.«

Povsem na dnu

Najhuje je bilo, da je morala dvojčka dati v rejo, najstarejšo in najmlajšo hčer odpeljati mami, sama pa je reševala stvari, kakor je vedela in znala. Še naprej si je izposojala denar, da bi vrnila vsaj nekaj. Dolgovi so se kopičili in ni vedela, kako naj se izkoplje. »Bilo me je strah. Ostala sem dolžna dobaviteljem, izposojala sem si od vseh – mama je vzela posojilo, sestra tudi, pa najstarejša hči. Počutila sem se povsem nemočno. Pet let sem se trudila krpati in reševati, da bi se izkopala. Potem pa sem drsela v depresijo, postala sem apatična. Začelo mi je nagajati zdravje. Čeprav nikoli nisem imela težav s težo, so se mi začeli kopičiti kilogrami. Štiri leta sem trepetala doma na kavču in se redila. Tako hudo je bilo, da sem na koncu tehtala 180 kilogramov in se skoraj nisem mogla več premikati. Vse me je bolelo, popuščati mi je začelo srce, imela sem težave z dihanjem, doživela sem kap ... Dobivala sem najrazličnejša zdravila, zaradi katerih so mi začela še razpadati jetra. Bila sem psihična in fizična razvalina. Ker nisem imela denarja za zdravo hrano, sem jedla packarije in se redila. Nisem si upala ven, bilo me je strah, preveval me je sram. Nisem imela volje do življenja. Vmes so se vrstili sodni postopki, najemala sem odvetnika za odvetnikom, jih drago plačevala, vendar ni nič pomagalo.«

Vse je bilo zaman. Telefon je ves čas zvonil, grožnje so se vrstile. Skrivala se je in trepetala, da ji bodo kaj storili, škodovali njenim otrokom in najbližjim. Dolžniki so začeli vlagati kazenske prijave za poslovne goljufije in gospodarski kriminal. Vrstile so se druga za drugo in dobivala je vse višje kazni. Medtem ko je bil njen zdaj že nekdanji svoboden kot ptiček in je od države iztožil odškodnino, so jo strpali v preiskovalni zapor.

Srečna za rešetkami

Kmalu je sledil še pravi zapor, v katerega so jo pospremili vsi štirje otroci. »To se mi je zdela največja sreča. Šele zdaj se zavedam, kako prav je, da na svetu vlada red in da se držimo dogovorov in ne škodujemo drugim. Morala sem se naučiti reda. Zdaj sem ponosna, da nikamor ne zamudim, da za seboj vse pospravim, groza me je, da se ne bi držala dogovorov. V zaporu sem šest let in tri mesece, trinajst mesecev pa sem bila v preiskovalnem zaporu. V zaporu me je nehalo biti strah rubežnikov, izterjevalcev in vseh drugih, ki so mi grozili. Danes bi ravnala čisto drugače – šla bi na policijo in jih prijavila, takrat pa sem samo kimala in se bala. Sčasoma sem postala popolna razvalina. Ob prihodu me je močno zeblo. Na sebi sem imela šest odej, pa sem šklepetala z zobmi. Nato sem nekaj mesecev samo ležala, nisem mogla dihati brez kisikove maske. V zaporu ti ponujajo pomoč, vendar moraš biti toliko močan, pogumen in ponižen, da jo sprejmeš. To pa pomeni tudi soočenje s seboj, kar ni preprosto. Laže si je zatiskati oči in biti žrtev. Šele ko si povsem na dnu in si to priznaš, stvari lahko gredo na bolje. Odločila sem se za življenje in bila pripravljena prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Začela sem obiskovati terapije, obiskovala sem psihologa in druge strokovnjake. Bilo je težko slišati, kaj mi želijo povedati, vendar sem trdno odločena in pripravljena na spremembe zagrizla in sprejela terapijo. Začela sem tudi pisati. Čeprav prej nikoli nisem pisala, je zdaj kar bruhalo iz mene. Zapisovala sem si svoje občutke, razmišljanja. Ker nisem računalniško pismena, sta bila zvezek in kemični svinčnik moja največja zaveznika. Popisala sem veliko listov in na papir izlila svoja čustva, razmišljanja, občutke. Ker sem bila gibalno ovirana, je bilo pisanje moja terapija. Nisem začela govoriti, temveč pisati. Poskušala sem najti pot do sebe, ki se mi je sprva zdela nemogoča.«

Kilogrami sramu

Dobila je vsestransko strokovno pomoč. »Večno bom hvaležna vsem specialistom in osebju zavoda, da so me spodbujali: nevrologinji, ko sem bila čisto na tleh zaradi pljuč in srca; sostanovalki, ki je bila ves čas na preži, da bi ukrepala, če bi si ponoči snela kisikovo masko; diabetologu, ki je predlagal, naj grem na bariatrični poseg... Dolgo sem si želela izgubiti kilograme, ki so se nabrali v manj kot desetih letih. Laže mi je bilo živeti z opazkami, poglejte jo, svinjo debelo, špeh bombo in podobno, kot se spopasti s seboj. Z muko sem najprej shujšala skoraj 40 kilogramov, da sem bila sposobna za poseg, s katerim so mi odstranili del želodca. Ta operacija mi je spremenila življenje, pogled na svet, psiho, spoznala sem, da sem se sposobna spopasti z vsem. Pred tem sem imela kopico priprav, med njimi tudi psihološke. Ni bilo lahko živeti z zavedanjem, da boš lahko živel le z enim litrom juhe na dan. Štirinajsti oktober 2016 je bil dan, ko sem po operaciji na novo začela šteti dneve. Sam poseg ni bil težak, zato pa sem potrebovala kar nekaj časa, da sem prišla k sebi. Ko pa sem se zavedla slabe prognoze, ko mi je življenje počasi odtekalo, sem zbrala moč in se postavila na noge. Izgubila sem precej kilogramov, še nekaj pa jih nameravam, ko pa bom leto dni vzdrževala stabilno telesno težo, me čaka še operacija odvečne kože. Zdravniki so izračunali, da je imam preveč kar za 13 kilogramov. Pridno pišem dnevnik, kaj pojem in popijem. Zdaj se končno lahko malo gibljem in pridobivam mišično maso, ki je prej sploh nisem imela,« razlaga Nevenka, ki še vedno obiskuje skupine za samopomoč in terapevte. Veliko uteho je našla v logoterapevtu mag. Martinu Liscu, ki že dolga leta prihaja na Ig kot prostovoljec, saj se zaveda, da se bodo ženske izkopale iz težav le, če bodo usvojile nove življenjske vzorce.

Zlati otroci

Nevenka je ves ta čas imela okoli sebe ljudi, ki so verjeli vanjo in je niso zapustili niti v najtežjih okoliščinah. Nikoli se ne bo mogla dovolj zahvaliti vsem, ki so jo imeli radi in so jo podpirali. Najbolj čudežno se ji zdi, kako je njeni otroci ves čas niso zapustili, temveč so jo spodbujali, čeprav bi ob tako hudih preizkušnjah marsikdo omagal in ji za vedno obrnil hrbet. »Globoko hvaležna sem svojim otrokom. Šele zdaj vem, koliko ljubezni sem dobila od njih. Najstarejša hči, ki ima zdaj že svojo družino, je bila prava borka. Skrbela je za mlajše tri, vse je bilo na njenih ramenih. Presenečena sem, s koliko globoke modrosti so prenesli vsa ta leta. Oni so veliko pametnejši kot jaz, prej so dojeli ves položaj. Ni jim bilo lahko, vsi so morali že zelo kmalu začeti delati in skrbeti zase. Niso mi zamerili, da sem jih pustila pri babici, sprašujem se, s čim sem si zaslužila tako krasne otroke. Najstarejša hči, mama in sestra so mlajše naučili vsega, kar znajo. V zapor so mi pošiljali pisma, me spodbujali in si od ust odtrgali, da so mi dali nekaj evrov, da sem si kupila kakšno cigareto, ki mi je bila v olajšanje. Ko sem si jo prižgala ali posodila kakšni sojetnici, so me prevevali občutki krivde, kako težko je prigarana,« razlaga. Nevenka pogosto prebira pisma, ki so ji jih pisali. Zdaj ji je najteže, saj se zaveda, da se stvari za nazaj ne da spremeniti. Zaveda se, kaj vse je naredila narobe, koga in kako je prizadela. Najbolj žal pa ji je, da so bili to tisti, ki jih ima najraje – njeni otroci, mama in sestra. Zamudila je odraščanje otrok in tega ne more povrniti noben denar na svetu.

Ne ena, kar dve knjigi

»Globoko hvaležna sem svojim otrokom, sprašujem se, s čim sem si jih zaslužila.«

Ko je videla in sčasoma zaupala, da so na svetu tudi dobri ljudje, ki ji res želijo pomagati, se je pridružila projektu Vključujemo in aktiviramo. Njena mentorica je postala pisateljica Cvetka Bevc. Njene misli so počasi začele dobivati literarno tvarino. »Želela sem, da bi zaprti za štiri stene videli, da se da, pa tudi drugim želim sporočiti, da je njihova osnovna pravica, da so spoštovani. Tako sta nastali dve knjigi – v eni so pesmi in pisma mojih otrok in najbližjih, v drugi pa sem popisala svojo življenjsko zgodbo. Od nekdaj sem tudi rada brala. Ko sem lahko, sem se prijavila za prostovoljno delo v knjižnico. Bila sem pravi knjižni molj. Požirala sem vse mogoče knjige.«

Če ukradeš jakno, si kriminalec; če tovarno, si direktor

Danes se Nevenka zaveda svojih postopkov in dejanj. Na svoji koži je dodobra izkusila posledice svojega neustreznega ukrepanja, strahu, sramu in neznanja. Hudo ji je, ko v zaporu poleg sebe gleda ženske, ki so nekaj malega ukradle v trgovini in so dobile dve leti zapora. Tisti, ki so ukradli milijone, pa ostajajo zunaj, prav tako tudi tisti, ki vsak dan izvajajo nasilje nad ženskami in otroki. »Sama sem hotela dobro, končalo pa se je slabo. Zato vsakomur priporočam, da izstopi iz drvečega vlaka, ko je še čas. Agonija se le poglablja. Misliš, da se boš rešil, pa drviš v prepad. Znajdeš se na robu, ko ne veš več, kako naprej. Zdaj se mi ne zdi nič čudno, zakaj se dogajajo umori in samomori. Meja trpljenja in reagiranja je zelo tanka. Težko je oprostiti samemu sebi, da si bil tako neumen, nemogoče pa si je oprostiti, da si v trpljenje pahnil tiste, ki jih imaš najraje,« pravi Nevenka, ki se ji bo kazen iztekla čez leto in pol. Za zdaj še ni prosila za pogojni odpust, a v načrtu ima veliko stvari. Najprej bo šla na tečaj računalništva, želi se naučiti uporabljati računalnik. O tem, kaj je videla, slišala, preživela in se naučila, bo obveščala javnost.

Ženske, zaščitite se!

»Svojo zgodbo sem se odločila povedati zato, da bom z njo ozaveščala ženske. Če bo zaradi nje le ena ženska ali otrok pobegnil iz strupenih odnosov, poniževanja in nasilja, moje trpljenje ni bilo zaman. Dolgo je trajalo, da sem se naučila reči ne. Zdaj dobro vem, kdaj rečem da in kdaj ne. Dobro tudi vem, kdaj, kaj in zakaj komu kaj dam. Ljudem pa že v očeh preberem, ali so njihovi nameni pošteni ali ne. Nobene sladke besede me ne morejo več premamiti!« je sklenila ta pogumna ženska. Prav nič je ni strah, kaj bo po prestani kazni. »Čeprav nimam nič materialnega, se počutim bogato. Imam svoje otroke in najbližje, s katerimi se dobro razumemo. To je bogastvo, ki ti ga nihče ne more vzeti! Drugo bo pa že.«