Nedeljski popoldan, 7. junija 1992. Na trg pred cerkvijo v Jurovskem Dolu je drlo staro in mlado, mednje je namreč prišel predsedniški kandidat Ivan Kramberger – »dobri človek z Negove«.

V ljudska srca se je Kramberger zapisal predvsem z dobrodelnimi akcijami, ki so bile neredko dobro medijsko podprte.

Govor je pričel ob 18. uri, štirideset minut pozneje je padel pod strelom takrat 42-letnega domačina, kmeta in lovca Petra Rotarja, ki ga je s puško zadel v levo ramo, krogla pa mu je prestrelila eno glavnih žil, zaradi česar je med prevozom v bolnišnico izkrvavel. »Sedel sem v katri in naštimaval ozvočenje. Naenkrat je samo počilo. V prvem trenutku sem pomislil, da se je v zvočniku nekaj pokvarilo. Ko pa sem odprl vrata in pogledal proti njemu, sem videl, kako se je opotekal. Stopil je tri, štiri korake in padel,« se je v dokumentarcu Ivek, kdo te je ubil? usodnega trenutka spominjal starejši od sinov, Boris, ki je očeta spremljal na shodih.

kramberger, grob
arhiv Svet24
Pred smrtjo si je grobnico na Negovi postavil sam.

»Tega butlja že ne bom šel poslušat«

Ko je bil mali Ivek še pastirček, star okrog pet let, je bila njegova najboljša prijateljica krava Šeka.

Takratni notranji minister Igor Bavčar je javnosti še isti dan sporočil, da je morilec priljubljenega Iveka prijet. In čeprav je Rotar dejanje priznal, premislil pa si je šele po pravnomočni obsodbi, so se že takoj po likvidaciji pojavile številne teorije zarote, ki so po petindvajsetih letih še vedno žive. Kakorkoli. Rotar je bil za umor pravnomočno obsojen na dvanajst let, s primerom pa se je ukvarjalo tudi vrhovno sodišče. Pod ključem jih je zaradi vzornega vedenja prebil devet, po prihodu iz zapora pa o Krambergerju ni želel kaj prida govoriti. V medijih se je pojavil spet nedavno, ko je ob 22. obletnici umora preprečil, da bi postavili Krambergerju kip na mestu, kjer je bil ustreljen. In kaj naj bi bil njegov motiv za umor? Menda ga pač ni prenesel. Pred zborovanjem v Jurovskem Dolu naj bi izjavil: »Tega butlja že ne bom šel poslušat!«

Kralj ljudskih src

Ljudski tribun Ivek se je rodil leta 1936 v Benediktu, šele pozneje so se preselili na Negovo. V družini je bilo osem otrok in že kot zelo mlad je moral s trebuhom za kruhom. Ko je bil pastirček, star okrog pet let, je bila njegova najboljša prijateljica krava Šeka. Končal je štiri razrede osnovne šole, se izučil za dimnikarja, v Nemčiji, kjer je preživel več kot 20 let, pa še za medicinskega tehnika. V ljudska srca se je zapisal predvsem z dobrodelnimi akcijami, ki so bile neredko dobro medijsko podprte. Za svoje izumiteljstvo na področju izboljšav dializnih aparatov je v Nemčiji zaslužil lepe denarce, ki jih je doniral številnim slovenskim družinam z roba in bolnišnicam po Jugoslaviji. Mit od dobrotniku z Negove je bil rojen.

Uradna politika ga je zasmehovala

Milan Kučan
STA
Kučan se je Krambergerju zdel »velik človek«, vendar zaveden s strani partije.

Ko je Kramberger leta 1990 kot samonikli ljudski kandidat odšel v tekmo za predsedniško mesto, so se mu »resni« politični tekmeci posmehovali, marsikdo je s takšnim ekscentrikom na sceni tudi podvomil o verodostojnosti volitev. Bil je pač kandidat marginalcev in tako se je tudi obnašal; na shode se je vozil v doma predelanem bugattiju in z opico Ančko, ljudem pa je v precej preprostem in šaljivem jeziku pojasnjeval aktualno dogajanje. A je potem na volitvah »pobral« 18,5 odstotka glasov in se uvrstil na tretje mesto, boljša sta bila le prvoligaša Milan Kučan in Jože Pučnik. Za december leta 1992 je tako spet napovedal kandidaturo in se že poleti lotil kampanje, ki pa je zaradi atentata ni nikoli dokončal ...

kramberger, ljubljana, 1990
Bobo
Ko je Kramberger leta 1990 kot samonikli ljudski kandidat odšel v tekmo za predsedniško mesto, so se mu »resni« politični tekmeci posmehovali.

»Tudi Pučnika pozabite ...«

»Verjemite mi, dragi Slovenci, ta slovenski narod bo suženj, suženj Evropi, in temu slovenskemu narodu se bo hudo godilo!«

Nekateri danes preradi pozabljajo, da Kramberger ni kritiziral le komunistov. Za Kučana je na primer nekoč dejal, da mu bo, če bo kdaj predsednik, v Ljubljani postavil še večji spomenik, kot so ga Edvardu Kardelju, »ker si ga zasluži«. Mali Kučan se mu je zdel namreč »velik človek«, a zaveden s strani partije. »Če gremo po poštenosti, Jezus Kristus je bil prvi komunist. Lenin, Marx, Engels, vsi so od njega vzeli ideje. Komunizem je nekaj lepega, če bi se pravilno izvajal,« je ena Krambergerjevih bolj markantnih, a pozabljenih izjav.

Precej več je imel pravzaprav povedati čez prvega policista Bavčarja, pa obrambnega ministra Janeza Janšo, ki mu je med drugim očital, da na račun davkoplačevalcev obnavlja polkna na vojašnicah in kupuje orožje. Premierja Lojzeta Peterleta je imel prav tako pogosto v zobeh, pa Cerkev kot institucijo ... »Tudi Pučnika pozabite. On je meni enkrat rekel, Kramberger, jaz ne verjamem v nič drugega kot v dobro vino in lepo žensko. Pa sem mu rekel, kaj boš ti, ubogi revež, ko komaj hodiš z lepo žensko,« je dejal in med zbrano rajo požel salve smeha.

Še nekaj zabavnih »dejstev«

Za konec pa še nekaj zanimivih poudarkov o Iveku, ki jih je nanizal v intervjujih. Najraje je pil sadni sok in mleko, alkohola pa »zaradi zdravja« ni prenašal. V življenju je »napisal« več knjig, ki jih je pravzaprav narekoval ženi, prebral pa zaradi pomanjkanja časa ni nobene, niti svoje. Zaradi časovne stiske tudi nikoli ni obiskal gledališča ali kina, nikoli ni užival v toplicah ali na morju: »Celo življenje samo delam, delam ...«

Pred smrtjo si je grobnico na Negovi postavil sam, z epitafom: »Pri srcu mi ostajajo siromaki in bolni.« Grobnico je pred smrtjo postavil tudi ženi, a brez napisa. »Ker nisem siguren, kaj pa če bi mi ušla, al' pa če se ločim? Spomenik je postavljen, a brez napisa, upajmo, da bo ta žena ostala,« je utemeljeval. Še preden se je proglasil kot »dobri človek z Negove«, je iz reke Savinje »potegnil dve ženski« (uradni življenjepis omenja eno) in odkril »blažilno okrepčilnost nesebičnosti dobrih del« ...