Leto mišje mrzlice

Izbruh nevarne bolezni pri sosedih

Milka Krapež/revija Zarja
27. 4. 2017, 18.26
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Iz Hrvaške poročajo o več primerih obolelih otrok in odraslih za mišjo mrzlico.

revija Zarja
Pri čiščenju prostorov, kjer bi se lahko zadrževali glodavci, uporabite mokro krpo (da se ne dviga prah), zaščitno masko in rokavice ter klorovo ali alkoholno dezinfekcijsko sredstvo.

Bolezen tudi v Sloveniji ni neznana, saj je bilo v zadnjih letih tudi pri nas nekaj lokalnih izbruhov. Resnost okužbe je odvisna predvsem od vrste virusa, s katero je človek okužen, od siceršnjega zdravstvenega stanja človeka in od starosti živali, od katere virus izvira. Čim starejša je, tem hujša je lahko okužba.

Okužbe prenašajo miši in drugi glodavci (podgane, voluharji) z virusi, ki krožijo v zraku, kjer se je okužena žival gibala.

Okužbe prenašajo miši in drugi glodavci (podgane, voluharji) z virusi, ki krožijo v zraku, kjer se je okužena žival gibala. Okuženi glodavci ne zbolijo, prav tako pa se okužba ne prenaša s človeka na človeka. Čeprav zbolevajo tudi otroci, je pri njih potek bolezni blažji kot pri odraslih ljudeh, edino črevesne težave so morda lahko hujše. Med hantaviruse spada večja skupina različnih virusov, ki jih prenašajo glodavci in lahko povzročijo hudo srčno-žilno ali pa ledvično bolezen. Srčno-žilna hemoragična mrzlica je smrtno nevarna, umrljivost je več kot 40-odstotna, pravijo strokovnjaki. Vendar za Evropo (razen nekaj osamljenih primerov) ni značilna, ker na njenem ozemlju ni povzročiteljev te bolezni iz vrst hantavirusov. Najdemo pa jih na obeh ameriških celinah, pa tudi v Rusiji, na Kitajskem in v Koreji. Pri teh okužbah se pojavijo hude težave z dihanjem, ki lahko povzročijo tudi smrt.

Bolezen lahko poškoduje ledvice

Na našem ozemlju se večinoma pojavljajo hantavirusi Puumala in Dobrava-Beograd. Vendar je tudi te okužbe treba jemati skrajno resno, saj lahko bolezen traja precej dolgo in poškoduje organe, predvsem ledvice. Okužba poteka po več fazah. Prvi znaki se pojavijo teden ali dva po tistem, ko je bil človek izpostavljen virusu (iz izločkov glodavcev, na primer urina, sline). Začne se s hudo vročino, ki traja približno teden dni. Bolnik ima pordela lica in nos, visoko vročino, lahko ga trese mrzlica, dlani so potne, tudi driska se lahko pojavi, boli ga glava, slabo mu je, v trebuhu in prsih čuti bolečine. V drugi fazi (hipotenzivni) se zmanjša število krvnih ploščic, pojavijo se težave s srčnim ritmom in zmanjšano količino kisika v krvi, kar traja približno dva dni. V naslednji fazi se začnejo težave z ledvicami, kar se po nekaj dneh stopnjuje v precej povečano odvajanje vode (od tri do šest litrov na dan). Tudi ta faza lahko traja le nekaj dni, lahko pa se vleče tedne dolgo. Po vseh teh prestanih težavah se le začne okrevanje. Znaki bolezni počasi izginjajo. V redkejših primerih ostanejo poškodbe ledvic trajne.

Hrvaška oblast svari pred odhodi na okužena območja

Izbruh mišje mrzlice na Hrvaškem tokrat izvira z območja Medvednice (Sljeme) pri Zagrebu, tam se je okužilo nekaj deset ljudi. Po poročanju nekaterih hrvaških medijev je 20 planincev končalo v bolnišnici. Hrvaške oblasti so zato izdale napotke, kako se obvarovati pred okužbo. Odsvetujejo ležanje in sedenje na golih tleh, hrano in pijačo imejte v naravi v zaprtih posodah, prav tako osebne stvari, pred jedjo v naravi (tudi pred kajenjem) si je dobro razkužiti roke. Pitje vode iz naravnih izvirov seveda ni priporočljivo, pa tudi vse nabrano v naravi je treba dobro oprati z veliko vode. Pri čiščenju prostorov, kjer bi se lahko zadrževali glodavci, uporabite mokro krpo (da se ne dviga prah), zaščitno masko in rokavice ter klorovo ali alkoholno dezinfekcijsko sredstvo.

Izbruh mišje mrzlice na Hrvaškem tokrat izvira z območja Medvednice (Sljeme) pri Zagrebu, tam se je okužilo nekaj deset ljudi.

Kitajska in Koreja sta daleč, Hrvaška pa nam je blizu

Poleg tega podtip virusa Dobrava izvira iz Slovenije. Vprašanje je torej, kaj lahko pričakujemo pri nas. April in meseci, ki bodo sledili, pripeljejo ljudi v naravo, tudi tja, kjer domujejo glodavci. So ti okuženi, smo vprašali na Nacionalni inštitut za javno zdravje. Dr. Tatjana Frelih je povedala, da se mišja mrzlica v Sloveniji s posamičnimi primeri pojavlja vsako leto, na vsakih nekaj let pa kot izbruh. Tako je leta 2008 zbolelo 45 ljudi, leta 2012 pa 185. Letos je bilo do zdaj največ zbolelih na območju Raven in Maribora, najmanj pa v okolici Kranja in Kopra. Kot pravi dr. Frelihova, je med najbolj razširjenimi prenašalci hantavirusov v Evropi gozdna voluharica, te pa je tako kot miši in podgan največ takrat, ko ima najboljše razmere za razmnoževanje: milo zimo in dovolj hrane.

Letu, ko bukev bogato obrodi, sledi leto mišje mrzlice

Gozdna voluharica je majhen sesalec z rdečkasto rjavim kožuhom, ki je lahko posut s sivimi zaplatami. Rep je dolg kot polovica njenega trupa. Dejavna je tako podnevi kot ponoči in prav tako pozimi kot poleti. Raje pleza, kakor koplje, vendar ima gnezdo oziroma svoje poti speljane plitko pod zemljo. Razmnožuje se med aprilom in oktobrom, če pa so razmere ugodne, tudi vse leto. Mladiče nosi od 17 do 21 dni, koti pa od štiri- do petkrat po tri do pet mladičev. Vsake tri do štiri leta je populacija teh voluharic povečana. 

Strokovnjaki se ukvarjajo s povezavo med gostiteljico (voluharico) in virusom (gre za vrsto, ki se imenuje Puumala, torej tisto, ki je najpogostejša v Evropi in tudi pri nas), da bi lahko preprečili okužbe v prihodnosti. V eni od raziskav so voluharice ujeli in dali v kletke trikrat v enem letu na treh različnih mestih v gozdovih v Nemčiji. Ocenjevali so razmnoževanje teh živali oziroma njihovo število. Ugotovili so, da število voluharic ni odvisno samo od enega leta, ampak od posameznih letnih časov in naravnih razmer. Še bolj pomembno pa je, da so odkrili, kako okužba v z virusom vpliva na zdravstveno stanje voluharic: tiste, ki so bile okužene, so imele boljše preživetje od neokuženih.

Zato ni slaba ideja, da si med pospravljanjem nadenete masko. Pri izletih v naravo je treba paziti, da se otroci (pa tudi odrasli) ne bi dotikali poginulih živali.

Rdeče voluharice so se po vsej Evropi razširile iz Nemčije

Najraje živijo v hrastovih in bukovih gozdovih, vendar jih najdemo tudi na urejenih vrtovih in v parkih. Kadar je želoda in žira veliko, je veliko tudi voluharic. Bukev, ki je torej vir hrane za voluharice, rodi več plodov vsakih štiri do osem let. Zato letu pozneje pravijo leto mišje mrzlice, ker imajo takrat voluharice veliko hrane in se bolj razmnožujejo. »Nimamo podatkov, da bi bilo letos mišje leto,« pravi dr. Tatjana Felih in svetuje, da se ljudje čim bolj zaščitijo pred morebitnimi stiki z glodavci. Najbolje je preveriti, ali so se morda naselili v prostorih, kjer bivate ali shranjujete različne stvari. Ljudje se namreč pogosto okužijo, ko pospravljajo klet in garažo. Takrat se dviga prah, v njih so izločki okuženih glodavcev, vdihavanje pa je najpogostejši način okužbe. Zato ni slaba ideja, da si med pospravljanjem nadenete masko. Pri izletih v naravo je treba paziti, da se otroci (pa tudi odrasli) ne bi dotikali poginulih živali. Če ugotovite, da imate v prostorih miši, je treba poiskati iztrebljevalca, da opravi deratizacijo.

Bolezen so sprva imenovali korejska hemoragična mrzlica

Švedski strokovnjaki so v sodelovanju z belgijskimi in romunskimi raziskovali okuženost rumenogrle miši s hantavirusi. Ugotovili so namreč, da je nekaj romunskih bolnikov zbolelo za hemoragično mrzlico z ledvičnim sindromom. Laboratorijske raziskave so potrdile, da je šlo za sev virusa Dobrava, ki naj bi izhajal iz Slovenije in naj bi bil povezan s hudo obliko hemoragične mrzlice in ledvičnim sindromom na Balkanu (Slovenija, Grčija, Albanija, Bosna).

Izraz hemoragična mrzlica z ledvičnim sindromom pomeni spekter bolezni, ki jih povzročajo sevi hantavirusov in jih najdemo od Koreje do Skandinavije in Balkana.

Čeprav bolnih ni bilo veliko, pa je devet do 12 okuženih, ki so bili hospitalizirani, umrlo (podatki so iz leta 1998 iz knjige Hantaviruses avtorjev dr. Connie S. Schmaljohn in dr. Stuarta T. Nicholsa). Znanstvenika M. Bray in M. Holbrook sta v svoji knjigi Hemorragic Fever Viruses (Virusi hemoragične mrzlice) leta 2015 objavila svojo analizo hantavirusov. Kot pojasnjujeta, izraz hemoragična mrzlica z ledvičnim sindromom pomeni spekter bolezni, ki jih povzročajo sevi hantavirusov in jih najdemo od Koreje do Skandinavije in Balkana. Najresnejše oblike okužbe se pojavljajo v delu nekdanje Sovjetske Zveze, v Koreji in na Kitajskem. Vendar ti virusi niso bili kaj prida znani, dokler niso okužili vojakov Združenih narodov med korejsko vojno. Zato so bolezen sprva imenovali korejska hemoragična mrzlica. V poljedelskih predelih Kitajske še vedno zboleva približno 100.000 prebivalcev na leto.

Bolezen povzroča tako imenovani hantavirus, ki ga prenašajo poljske miši. Virus Seul prenašajo podgane v urbanih okoljih. Te okužbe so manj nevarne. V Skandinaviji (in pri nas) vladajo virusi Puumala, ki prav tako niso posebno nevarni. Toda virus Dobrava (imenovan po kraju Dobrava v bližini Žužemberka) povzroča nevarnejšo nefropatijo. Ameriška raziskovalca pravita, da se pogosteje okužijo tisti, ki pridejo v stik z ostanki izločkov glodavcev: vojaki, kmetje in tudi rekreativci. Zato je treba biti pri uživanju v naravi čim bolj pozoren. Tam, kjer so drevesna debla (največkrat v hrastovem in bukovem gozdu) obgrizena, je velika verjetnost, da so v bližini glodavci. Tem krajem se je najbolje izogniti.