Gotovo med največje probleme mladih danes spada to, da težko dobijo službo, ko pa jo že dobijo, so te službe večinoma v prekarnih oblikah in za nižja plačila.
Kot pravi Zala so prav te oblike dela velik problem: »Ti problemi se potem razširijo na celotno družbo. Mladi namreč ne le prekarno delajo, ampak tudi prekarno živijo – težave imajo z osamosvojitvijo od družine, selitvijo na svoje in oblikovanjem samostojnega življenja.«
Kaj je prekarnost? Prekarizacija je proces, v katerem delo izgublja elemente varnosti, stabilnosti in socialne zaščite. Po eni strani to pomeni, da redna zaposlitev kot osnovna oblika v vse manjši meri zagotavlja pravno, socialno in ekonomsko varnost (z denimo lažjim odpuščanjem), po drugi strani pa prekarizacijo vidimo v tem, da se vse več dela opravlja pred drugih oblik, na primer prek avtorskih in podjemnih pogodb, samostojnega podjetništva, agencijskega dela in pogosto tudi študentskega dela. Enotne definicije ni, lahko pa rečemo, da gre za oblike dela, za katere so značilni negotovost, nizko plačilo, omejeni socialni prispevki in druge pravice, ki sicer zagotavljajo dostojno življenje (denimo minimalna plača, plačan dopust ipd.), ki so jih ali pa jih še uživajo večinoma starejše generacije.
Na vrhu Evrope
V Sloveniji smo po deležu mladih, ki se pozno odselijo od svojih staršev, v vrhu EU. Prav tako po prekarnih oblikah zaposlitve. Pri tem Zala izpostavlja, da ministrstvo v tem ne vidi nobenega problema: »Kratkotrajnih zaposlitev, torej zaposlitev za določen čas, ne priznavajo kot problem. To je po zakonu legalno, ko gre za povečan obseg dela, nadomeščanje porodniške in podobno. Ko pa pogledaš statistiko, vidiš, da se od 70 do 80 odstotkov mladih do 25. leta zaposli na takšen način. Kar bi morala biti izjema, je postalo že skoraj pravilo.« Kot pravi, se to obliko dela izrablja: »To vemo tudi po tem, kar nam povedo mladi. Do dve leti ti lahko takšno obliko podaljšujejo na tri mesece in vedno znova čakaš v stresu, ali ti bodo pogodbo podaljšali. Na koncu pa ti je lahko iz razlogov, ki sploh niso upravičeni, ne podaljšajo.« Pri tem izraža zaskrbljenost, kako na probleme glede zaposlovanja gleda ministrstvo za delo: »Državni sekretar Pogačar je pred kratkim govoril, da tisti, ki niso redno zaposleni, sploh niso več delavci, temveč samo še izvajalci. In da vsi prekarci, za katere trdimo, da so delavci, to niso. To je problematično, ker jim avtomatično ne priznavaš delavskih pravic.«
Pomanjkanje inšpektorjev
Kot pravi Zala, se tu pojavijo še dodatni problemi: »Takšne situacije večajo verjetnost za diskriminacijo. Ko na primer ženska zanosi, ji lahko ne podaljšajo pogodbe, ko vzame dopust za otroka, ne dobi bolniške.« Takšne stvari bi sicer morala odkrivati inšpekcija, vendar kot pove Zala, je premalo inšpektorjev, ki imajo pristojnosti in lahko ukrepajo. »Ko pošlješ prijavo, se oni odločajo prioritetno glede na razloge. Kjer gre samo za en primer pri delodajalcu, lahko zelo dolgo čakaš. Problem pa so tudi njihove omejene pristojnosti. V zakonodaji bi morali določiti, da bi inšpektorji lahko zahtevali zaposlitev osebe, katere delo ima elemente delovnega razmerja, a dela prek druge oblike dela,« poudari Zala. Ministrstvo za delo zdaj pripravlja spremembe, vendar se še ne ve, kdaj bodo in v kakšno smer bodo šle, čeprav bi že ta majhna sprememba pomenila veliko za varovanje pravic delavcev.
Sami sebi konkurenca
Zala izpostavlja še en velik problem prekarnega dela: »Takšno delo lektorjev ali prevajalcev na primer pomeni, da so sami sebi konkurenca, tekmujejo pa z nižjo ceno, pri kateri kakovost ni v ospredju. Ker so si konkurenca, sploh ne razmišljajo o tem, da bi se povezali in izboljšali delovne pogoje prek sindikalnega organiziranja ali povezovanja v zadruge, v katerih bi delovali na povsem drugačen način. Ker tam veljajo povsem drugačne vrednote kot v delu prek espejev.« Velik problem je tudi to, da so številni mladi prek teh oblik pahnjeni v revščino, čeprav delajo: »Več kot 20 odstotkov samozaposlenih po lanskih podatkih živi pod pragom revščine, kar je katastrofalno.«
Nemogoči upor
Na vprašanje, zakaj teh zadev ne urejamo prioritetno, Zala odgovori, da bi moralo za predlogi stati veliko ljudi: »Ker ni množičnega pritiska ljudi, je veliko težje iskati rešitve. Zato lahko vlada in ministrstva govorita v drugi smeri, ki je bolj naklonjena interesom kapitala.« Tako imamo danes primere ponudb za delo, v katerih se na eno delovno mesto prijavi po tisoč in več ljudi. Ko imaš na razgovoru toliko ljudi, posameznik nima pravih možnosti, da delodajalca opozori na kršitve svojih pravic, ker ga bodo takoj pripravljeni zamenjati drugi. Zala pravi, da so njihove ankete med mladimi pokazale, da jih sprašujejo o tem, ali načrtujejo družino, čeprav je to vprašanje po zakonu prepovedano. »Vendar mladi niso videli druge rešitve, kot da so odgovorili na to vprašanje, če so želeli dobiti službo. Pravijo tudi, da so delodajalci šokirani, ko jih vprašajo, kakšna bo njihova plača, čeprav je to osnovno vprašanje za vsakogar,« opozori Zala. »Toda če za tabo stoji še 20 ljudi, ki bodo prišli na razgovor, se posameznik težko upre. Edina rešitev je kolektivna akcija. Sam ne moreš veliko narediti. Priti moramo do tega, da samo skupaj lahko nekaj spremenimo.«
Za vzgojo v kritičnega posameznika
Rešitve vidi tudi v drugačni vzgoji ljudi. »Če pogledamo v šole, vidimo, da imamo tam delavnice o podjetništvu, o tem, kako biti prilagodljiv delodajalcu, kako izboljšati samega sebe in podobno. To je ključni problem, ker ljudje nimajo več možnosti razmišljati na drugačen način,« opozarja Zala in izpostavi espe kot primer, pri katerem je na koncu vsa odgovornost samo še na tebi. »Ta odgovornost se prenaša tudi na brezposelne, da se niso naučili pravega jezika, da niso šli na pravo delavnico in podobno. Zato se ukvarjaš s tem, da se izpopolniš, in se zapiraš vase. Toda tudi če to narediš in se zaposliš, strukturno nisi rešil ničesar. Število zaposlitev je ostalo isto.«
