Novice Svet24

L. M.

Ivan Povšič je velik kmet iz Čučje Mlake, že 25 let pa tudi predsednik Govedorejskega društva Škocjan, tako da razmere v kmetijstvu dobro pozna iz prve roke. Cene mleka in mesa padajo že nekaj let, stroški pa so vse večji – od elektrike, vode, semen, nafte, veterinarskih storitev do seveda vlaganj v posodabljanje kmetijske mehanizacije, gradnjo hlevov ... »Vse, kar pride s kmetije, je treba vlagati nazaj. Vprašanje je, ali je deset odstotkov naših članov še 'čistih' kmetov. Pri hiši mora biti vsaj nekdo v službi, kajti le to predstavlja neko socialno varnost družine,« meni Povšič in doda: »Saj ni problem delati od jutra do večera, tega smo kmetje vajeni, a živeti je tudi treba od nečesa, pa se ne izplača skoraj nič. Namesto da bi na primer kmetija s 40 hektari zemlje in sto glavami živine preživela petčlansko družino, mora vsaj eden biti v službi in zaslužek vlagati v kmetijo.«

Malih kmetov skoraj ni več

Na območju društva, ki povezuje člane iz škocjanske, šmarješke in šentjernejske občine, prevladujejo veliki kmetje, malih skorajda ni več. Veliki najemajo zemljo od manjših kmetov, veliko je tudi razprodajanja zemlje, večjega zaraščanja zemljišč pa še ni. Zemlja je za zdaj v glavnem še obdelana, »a bo lahko kmalu drugače. Tudi Slovenija ne bo več tako pisana in posejana s pšenico, repico, koruzo, če bo vse zamulčeno.«

Štefan Kobal iz Ljubljane je proizvajalec hlevske opreme, ki škocjansko govedorejsko društvo vseskozi podpira. Čestital mu je tudi škocjanski župan Jože Kapler.

»Razmere v kmetijstvu, zlasti za mladi rod, res niso spodbudne. V pisarnah v Ljubljani pač ne vedo, kaj se dogaja s slovenskim kmetom,« pravi Povšič. Zato se tudi v njihovem društvu trudijo, da kar najbolje pomagajo kmetom – z organizacijo predavanj, strokovnih ekskurzij, skratka tako, da so člani čim bolj seznanjeni z novostmi. Zelo dobro so sprejeti tako imenovani dnevi polja, ko se kmetje zbirajo na polju in spremljajo pridelek od setve do žetve, »saj se iz prakse največ naučimo,« pravi Povšič. Pri tem sodelujejo z raznimi strokovnjaki.

L. M.

Zaslužka ni, le delo

Na slavnostni prireditvi so za prijetno vzdušje poskrbeli ljudski pesnik Jože Grgovič, cerkveni mešani pevski zbor iz Dobrave in Podgorjanski spev.

Največ govedorejcev je pridelovalcev mleka, nekateri so se usmerili v rejo pitancev. Nikjer razmere niso rožnate. Cena mleka, ki ga v glavnem odkupujejo Ljubljanske mlekarne, je v zadnjih treh letih padla z 38 centov za liter na od 22 do 25 centov (ob tem velja spomniti, da v trgovini za liter mleka odštejemo približno en evro!), zaslužka pa ni niti pri reji bikov. Kmet na primer kupi tele za 900 evrov, po približno 500 dneh reje pa zanj dobi okrog 1400 evrov! Povšiča jezi, da Slovenija ni samooskrbna dežela, kar bi lahko bila, in raje kupuje poceni hrano iz tujine. Za tem vidi izigravanje, saj se to seveda lahko hitro spremeni – tuja hrana se namreč lahko hitro podraži, svojega pa skoraj ne bomo več imeli. »Vidim pa, da bi mnogi naši ljudje radi kupovali slovensko hrano, ki je gotovo bolj zdrava, a kaj ko je pač dražja in nimajo denarja. Krog je tako sklenjen,« ugotavlja.

Govedorejsko društvo Škocjan je nastalo na pobudo takratnega vodje selekcijske službe pri novomeškem kmetijskem zavodu Alojza Zupančiča in povezalo govedorejce z območja Škocjana in Šmarjete. Kasneje so se v društvo vključili tudi kmetje iz šentjernejske doline, saj njihovo društvo ni zaživelo, in danes je Šentjernejčanov več kot polovica.