Pogovor z veleposlanico leta

Marta Kos Marko: Ženske so mi najbolj odpirale vrata

Alenka Sivka/Zarja
2. 1. 2017, 07.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Ko je leta 2013 postala veleposlanica v Berlinu, so bili številni skeptični. Govorili in pisali so, da je to škandal, da je bila imenovana samo zato, ker je njen brat Drago Kos. A Marta Kos Marko zagotovo ni potrebovala »slavnega« brata, da je bila izbrana za veleposlanico, saj je že prej dokazovala, da je sposobna in da ko se nečesa loti, to počne več kot stoodstotno.

osebni arhiv
Nauči se imeti rad, kar mora biti storjeno – Slovenkam gre v marsikaterem pogledu bolje kot ženskam v Nemčiji

Marta Kos si je priznanje po pojasnilu revije zaslužila zaradi izjemnega načina v krepitvi odnosov med Nemčijo in Slovenijo na družbenem, gospodarskem in kulturnem področju. Michael Roth, državni minister na nemškem zunanjem ministrstvu, je izjavil, da jo odlikujeta angažiranost za Evropo in boj za človekove pravice. Prav tako naj bi bila osrednja tema njenega delovanja enakopravnost moških in žensk. Revija je opazila tudi njeno delovanje pri begunskem vprašanju.

Bila je uspešna športnica, novinarka, dopisnica iz Nemčije, predstavnica Gospodarske zbornice Slovenije, tiskovna predstavnica vlade … in zdaj so jo Nemci imenovali za veleposlanico leta 2016. Pa verjemite, da se veleposlanikov v Nemčiji kar tare!

Vaša ekscelenca, nemška revija Diplomatisches Magazin vas je razglasila za veleposlanico leta 2016. Čestitam!

Najlepša hvala za čestitke, vesela sem jih, tako kot sem vesela tudi vseh drugih, ki so prišle ne samo iz Slovenije in Nemčije, ampak iz vse Evrope. Tako je danes, ko lahko novice s pomočjo Facebooka in Twitterja izjemno hitro potujejo.

Nagrada mesečnika Diplomatiches Magazin ima 55-letno tradicijo, najboljšega veleposlanika izluščijo iz odgovorov nemških institucij – zunanjega ministrstva, nemškega parlamenta in drugih predstavništev v Berlinu – kdo pušča najboljše sledove svojega dela. Ta nagrada torej ni kar tako. Vi ste veleposlanica v Nemčiji od leta 2013. Kaj ste si takrat naložili, da bo vaše delo?

Drži, nagrada res ni kar tako, posebej če vemo, da je v Berlinu več kot 160 veleposlanikov. Ob podelitvi nagrade je namestnik nemškega zunanjega ministra Michael Roth, ki je povedal utemeljitev, lavdacijo, dejal, da me je v Berlinu vse polno, da ni področja, kjer me ne bi kdo poznal. Sem se kar malo ustrašila … A res sem si prav na začetku prihoda v Berlin dala nalogo oziroma postavila kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne, torej štiriletne načrte (kolikor traja moj mandat): koga spoznati, komu se predstaviti, kam iti, česa se udeleževati.

O Evropski uniji in človekovih pravicah: »Evropska unija je unija vrednot, ena od vrednot je tudi spoštovanje človekovih pravic. In Slovenija je na tem področju vzor marsikateri drugi članici. Boj za človekove pravice je del boja za spoštovanje evropskih vrednot.«

Moj mož Aaron bi se zdaj, če bi me slišal, zasmejal in rekel, da mora biti pri meni vse po »regelcih«, pravilih. In tako smo z mojimi sodelavci tudi delali. In ko smo naenkrat ugotovili, da smo število obiskov iz Slovenije v Nemčijo in tudi nasprotno povečali za več kot 300 odstotkov, smo dobili še dodatno energijo. Tako se je število obiskov in dogodkov še povečalo. Zdaj si moramo večkrat reči, da moramo umiriti konje, ker sicer ne bomo mogli uresničiti vseh ciljev.

Ena od najpomembnejših nalog, ki sem si jih dala, je bila povečanje prepoznavnosti Slovenije, zlasti na območju severno od dežele Severno Porenje - Vestfalija. Vedno znova in še vedno ugotavljam, da so tisti Nemci, ki nas spoznajo in obiščejo, nad nami navdušeni, da pa jih še veliko ne ve, da je Slovenija v Evropski uniji, da imamo evro, da smo zelo proevropsko usmerjeni. Kot tudi ne vedo, da originalna kranjska klobasa prihaja iz Slovenije in da je od tam tudi oče narodno-zabavne glasbe Slavko Avsenik. Ko pa jim na kakšni prezentaciji kar s telefona predvajam eno največkrat zaigranih skladb na svetu, Avsenikovo Na Golici, je pogosto slišati: »Smo mislili, da je ta glasba avstrijska ali bavarska …«

O enakopravnosti moških in žensk: »Lahko rečem, da gre nam, Slovenkam, v marsikaterem pogledu bolje kot ženskam v Nemčiji. Na primer – tako imenovana plačna vrzel, razlika v plačilih za ženske in moške, je v Sloveniji najnižja v EU (2-odstotna), v Nemčiji pa kar 22-odstotna. V Nemčiji imajo poseben izraz za ženske, ki gredo po rojstvu otroka v službo, »Rabenmutter« – in s tem zanemarjajo otroka. Slovenščina tega izraza ne pozna. Včasih so Nemci tudi presenečeni, ko povem, da je za Slovenijo nekaj povsem normalnega, da ženska poravna račun v restavraciji ali da mož dovoli ženi, da vozi njegov hitri avtomobil, kot se je zgodilo meni.« (smeh)

Kako ste se vživeli v življenje v Berlinu? Pred leti ste bili že novinarka dopisnica iz Nemčije, kako se spomnite tistih časov?

Berlin je zame danes edino glavno mesto na svetu, ki se spreminja v svojem srcu. Daje mi občutek, in to je super, da je tukaj mogoče prav vse. Zdi se mi, da me Berlin ves čas spodbuja in motivira: naredi še to, loti se tega. Mesto ne dopušča konformizma, ker te vedno znova izziva in preizkuša. Ljudje so do tebe takšni, kot ti želiš, da so: lahko so cinični in individualistični, lahko se čisto nič ne brigajo zate, lahko pa si takoj njihov, če to želiš. Če ga primerjam s svojim prvim daljšim bivanjem v Nemčiji od leta 1990 do 1997: ne samo da so se spremenili časi, in to korenito (padel je berlinski zid, ni več hladne vojne – ali pač spet je …), tudi okolje je drugačno. Berlin ni tipična Nemčija. V 90. letih so se mi zdeli Nemci bolj zapečkarski, zadržani, in ko sem delala v Bonnu (prav to mi je ostalo precej v spominu), se mi je zdelo, da zelo slabo govorijo tuje jezike, vključno z angleščino. Danes to ne drži več.

Kakšne težave ima Nemčija danes in kako jih odpravlja?

Kot veleposlanica ne smem javno komentirati nemške politike in prosim za razumevanje.

Nemci so na primer zaprli vse jedrske elektrarne, ko se je zgodila Fukušima, mi pa gradimo drugi blok jedrske elektrarne v Krškem. Kaj pravite na to?

Vsaka država sama odloča, kakšne vire energije bo uporabljala. Nemčija je pri rabi jedrske energije naredila izjemen rez, ki si ga ne more privoščiti vsaka država. Zapreti visokotehnološke jedrske elektrarne, ki bi lahko delovale, nekatere še desetletja, je pogumno in drago dejanje.

Kako je naša država odvisna od Nemčije? Bi lahko dobila več? Več sredstev, več kakršne koli pomoči?

O svojem delovanju v času begunske krize: »Toliko intervjujev za nemške radijske in televizijske postaje, kot sem jih imela v času begunskih tokov, nisem imela še nikoli! Ne glede na to, da sem vajena nastopanja, ni bilo preprosto, saj so številni nemški mediji izpostavljali negativne posnetke, jok otrok, dosti manj pa so poročali o izjemnem delu naših prostovoljcev, o premagovanju težav, ko je prišlo k nam po 10.000 in več beguncev na dan.«

Slovensko gospodarstvo je tesno povezano z nemškim: Nemčija je naša najpomembnejša gospodarska partnerica. Letos bomo spet dosegli rekordno blagovno menjavo – deset milijard evrov. Zgolj za občutek: naša blagovna menjava z ZDA, Kitajsko in Rusijo je okoli ene milijarde. V tej veliki menjavi z Nemčijo imamo zunanjetrgovinski presežek, to ima zelo malo držav. Od vseh držav, s katerimi Nemčija posluje, teh je čez 200, je Slovenija na izjemnem 38. mestu! Ali bi lahko dobila več? Gospodarskega sodelovanja vsekakor, a to je odvisno od nas, naših podjetij. Možnosti imamo odlične, saj Nemci cenijo našo pridnost, zanesljivost, kakovost dela in kvalificirano delovno silo. Da, Slovenija bi lahko dobila še več – imamo še možnosti za izboljšanje na področju sodelovanja med univerzami (čeprav smo v zadnjih letih podpisali kar nekaj sporazumov o sodelovanju) in med znanstvenoraziskovalnimi institucijami (pa tudi tu že imamo primere odličnega sodelovanja).

Nekateri pravijo, da smo v Evropski uniji na istem kot nekoč v Jugoslaviji – prej nam je »vladala« Srbija, zdaj nam ukazuje Nemčija. Kako na to gledate vi?

Slovenija in Nemčija sta v okviru skupnosti, ki ji pripadata, Evropske unije, enakopravni državi. Ne razumem tistih, ki govorijo, da Slovenija ne izvaja samostojne politike. Takšni ljudje verjetno niso doživeli, kako je, na primer, na kakšnem evropskem svetu tudi Nemčija zaradi Slovenije ublažila svoje stališče. Tudi pri obvladovanju begunske krize smo deloma ravnali po svoje.

Kako zahtevno je delo veleposlanice, ki se angažira tako kot vi – se vaše delo sploh kdaj konča?

Včasih se sama sprašujem, od kod mi toliko energije. V mojem življenju že kar nekaj let ni jasne črte ločnice med delom in prostim časom, ampak to zame niti ni nič novega. Težko bi delala nekaj, česar nimam rada, ko pa imam nekaj rada, je delo zelo lepo in mi energije ne samo jemlje, ampak mi jo tudi vrača. In ker mi ni nič težko, mi je lepo. V moji prejšnji službi, ko sem delala za švicarsko multinacionalko Gustav Käser Training International, so me naučili dve pomembni modrosti, ki mi zelo pomagata korakati skozi življenje: nimamo vedno vpliva na to, kaj se nam v življenju dogaja – imamo pa vedno vpliv, kako se odzovemo. In – nauči se imeti rad, kar mora biti storjeno.

O kanclerki Merklovi: »Kanclerka je močna ženska z izjemnimi izkušnjami v politiki, ki ji je marsikaj in marsikdaj uspelo prav zaradi tega, ker so jo podcenjevali. Na prvi pogled deluje hladno in umirjeno, a takšen je samo prvi vtis. Vesela sem, da smo vzpostavili dobre odnose med predsednikom slovenske vlade, dr. Mirom Cerarjem, in njo.«

Kako ste si utrli pot, kako ste si pridobili spoštovanje?

Z delom in rezultati, s tem, da nisem hudobna, da spoštujem različnost in mi je delo z ljudmi lepo. Vem, da je bilo kar nekaj ljudi skeptičnih, ko so me leta 2013 imenovali za veleposlanico v Berlinu. Roko na srce, tudi jaz bi bila skeptična do nekoga, ki še nikoli ni bil diplomat in gre v tako pomembno glavno mesto. Nekateri so me obsojali, šikanirali, govorili so, da je škandal in celo da ne znam govoriti nemško. A to so bili zvečine ljudje, ki me ne poznajo, me še nikoli niso srečali in ki se zgražajo nad menoj samo zato, ker se pišem Kos, ker sem sestra brata Draga. Nimajo pa pojma, kakšen človek sem ter kaj in kako delam. Enako je bilo tudi po podelitvi priznanja veleposlanica leta 2016. Kar pojdite na Facebook! Ne vem, kako naj to poimenujem, a nekateri so iz sovraštva, morda tudi iz nevoščljivosti pisali, da se je še Nemcem skisalo, da so mi dali to priznanje, da so zagotovo imeli prste vmes Balkanci in podobne stvari. Očitno so pač potrebovali nov razlog, da se izživljajo nad nekom, ki je drugačen od njih.

Poročeni ste z uspešnim poslovnežem Aaronom Markom, kakšno je vajino skupno življenje? Živi on tu pri vas v Berlinu ali živita ločeno?

Še pred odhodom v Berlin nama je bilo jasno, da mu vloga »samo veleposlaničinega moža« ne bo ležala. Še naprej dela za švicarski koncern. Kolikor je mogoče, je v Berlinu. Včasih je še bolje, da ga ni, ker imam ob svojih številnih obveznostih, tudi večernih, slabo vest, ker me ni doma ... Aaron je zelo ponosen na moje delo in to rad pove na glas, kar mi je všeč. Med nama je izjemna pozitivna energija in vedno znova najdeva stvari, ki se jih lahko naučiva drug od drugega, in tako plemenitiva najin odnos. In to je zame smisel življenjske zveze. Fizična prisotnost tu ni najpomembnejša.