Novinarji smo iskali njene napovedi ob vseh prelomnih trenutkih za našo državo in pred začetkom vsakega novega koledarskega leta. Redko kdo v naši državi ni slišal zanjo. Pred tremi leti pa nas je kot strela z jasnega zadela novica o njeni nepričakovani smrti. Njen sin Tomaž pravi, da je bila požrtvovalna in sočutna ter do zadnjega trenutka pripravljena pomagati ljudem v stiski. »Odgovarjala je celo z bolniške postelje,« pravi Postojnčan, ki je bil v najstniških letih precej skeptičen do njenega dela, a v nekem trenutku, pravi, je dojel, kaj je dala njemu in ljudem, ki so jo obiskovali. »Spomin nanjo mi daje motivacijo za naprej. Želim nadaljevati, kjer je ona končala,« pravi.

Stankino življenje je bilo vse prej kot rožnato

Zaradi svojih izkušenj je bila toliko bolj dovzetna za stiske drugih. Težko je rekla ne, kadar so jo ljudje iskreno prosili pomoči. Menila je, da se z jasnovidnimi lastnostmi ni rodila, temveč da se je nekaj zgodilo v prvih mesecih po njenem rojstvu, ko je njeno življenje zaradi bronhitisa dobesedno viselo na nitki. A v bitki za življenje je zmagala, v najstniških letih pa je začela odkrivati svoje sposobnosti. Vedno je skromno govorila, da imamo vsi določene sposobnosti, le da se pri ljudeh različno razvijajo. Sprva so se ji začele pojavljati jasnovidne sanje, o katerih je pripovedovala prijateljem in sošolcem. »Ko so me začeli podrobneje spraševati in ker nisem ves čas sanjala, sem pogledala tudi v kavno usedlino, veliko pozneje pa sem začela uporabljati karte,« je razložila v nekem intervjuju. »V glavi vidim niz črno-belih slik, zato lahko ljudi opišem le kot temne ali svetle. V tem nizu je zajeto vse. Toda zame je pomembnejša prva polovica človekovega življenja: da vidim, kaj se mu je v preteklosti dogajalo, in to povežem s prihodnostjo. Vidim vse, od rojstva do starosti, v slikah pa so izpostavljeni pomembnejši dogodki, ki vplivajo na poznejše življenje,« je razložila. Ljudi je znala oceniti – točno je vedela, koliko določenemu človeku lahko pove.

stanka_kranjc
Andrej Križ
Vedeževalke Stanke se spominjajo številni Slovenci.

Skeptičen do njenega dela

Ljudem, ki so potrebovali nasvet, je pomagala zaznati pot iz težav, nam je razložil njen sin Tomaž, ki šele zadnja leta spoznava pomen njenega dela. Ko je bil mlajši, je bil namreč precej skeptičen do njenega početja. Morda tudi zato, ker ni razumel te njene požrtvovalnosti, Stanka je namreč priznavala, da je bila včasih pomoč ljudem tudi obremenjujoča. »Ljudje kličejo ob vsaki uri, v stiski so, jaz pa imam družino in bi se včasih rada odklopila; ne razumejo vedno, da imam svoje obveznosti in zasebno življenje. Če nekdo potrebuje pomoč, se mi zdi, da bi šla preko sebe, če bi pomoč odklonila,« je govorila. Da je bila pomoč drugim pri njej vedno na prvem mestu, pravi tudi Tomaž, ki se spominja, da je telefon v njihovem stanovanju resnično kar naprej zvonil.

Najbrž je bilo to za odraščajočega najstnika, ki bi potreboval tudi nekaj zasebnosti, precej moteče, še posebej pa ga je pri šestnajstih letih prizadela ločitev staršev. »Od takrat pa do svojega devetindvajsetega leta je bilo v mojem življenju veliko senc in temačnih poti,« priznava. »Življenje nam ne more dati vedno tistega, kar si želimo, da nam pa točno to, kar potrebujemo, mi je mama vedno govorila.« Takrat tega ni razumel, zdaj pa točno ve, da se je vse v njegovem življenju zgodilo z namenom. Mogoče bi bila kakšna pot, ki jo je moral prehoditi, krajša, če bi poslušal mamine nasvete, a pravi, da je takrat ni hotel slišati. »Več kot deset let je bilo moje življenje en sam pekel,« pravi. Slaba družba, razne odvisnosti, boj z depresijo, nekajkrat je bil na meji med življenjem in smrtjo. »Hotel sem končati to trpljenje, toda vedno sem našel neko upanje in sem zlezel iz brezna. Dokler nisem začel drugače razmišljati, se moje življenje ni spremenilo.«

Uteho je iskal v naravi

Večkrat se je po službi povzpel na Nanos, kjer je odvrgel vsaj delček svojega bremena. Prelomno pa je bilo neko popoldne. Bilo je jasno in nič ni kazalo na poslabšanje vremena. »Malo preden sem prišel na vrh, pa se je vreme nenadoma spremenilo. Okoli mene so začele udarjati strele, vrglo me je celo po tleh. Prosil sem, naj me ne udarijo, želel sem si preživeti.« Tisti trenutki so mu za vedno spremenili življenje. »Tam se je v meni nekaj premaknilo. V desetih minutah sem doživel ogromno občutkov, ki jih je zelo težko opisati in jih prej nisem poznal. Pozneje sem sedel k drevesu in začel risati energetske slike.« Danes so iz tega nastale čudovite energetske karte, s katerimi si pomaga pri delu. »Očitno se mi je to moralo zgoditi.«

Pred tem ga mamino delo, predvsem pa delo z energijami, ni zanimalo. Bolj ga je mikalo računalniško programiranje, a po dogodku na Nanosu je prišel k mami in ji povedal, da bi se rad ukvarjal z bioenergijo, čeprav sploh ni natanko vedel, kaj to pomeni. »Čutil pa sem, da bi rad pomagal ljudem.« Toda pot je bila še dolga. »Vsa leta sem iskal načine, kako se dvigniti iz brezna. Za to moraš najti voljo in biti vztrajen. Jaz sem resnično garal.« Po dogodku na gori je trdno odločen, da bo s temno preteklostjo za vedno končal, šel na trimesečno zdravljenje odvisnosti v Ljubljani. »Oče in mama sta me prepričevala, da moram v življenju nekaj spremeniti, toda za spremembe se moraš odločiti sam – in da se. Besed 'ne zmorem', 'ne znam' ni več v mojem besednjaku,« pravi. »Ker sem mladost nekako 'prespal' sem spet prebudil notranjega otroka v sebi in začel početi stvari, ki sem jih zamudil.«

 Obiskoval je tečaje hipnoze, bioenergije, ponovne povezave in spoznal ogromno najrazličnejših tehnik. 

Našel je številne konjičke, začel uživati v športu, za katerega je začel navduševati tudi druge in jih trenirati, meditiral je. Hkrati pa so se začele prebujati sposobnosti, ki jih prej ni opazil. Videl je denimo avre ljudi. Ker so ga ti fenomeni vse bolj zanimali, je začel raziskovati in se izobraževati. Obiskoval je tečaje hipnoze, bioenergije, ponovne povezave in spoznal ogromno najrazličnejših tehnik. »Toda vedno je še nekaj manjkalo, nobena tehnika me ni povsem pritegnila.« Zato je začel na podlagi pridobljenega znanja, svojih izkušenj in metod, ki so mu pomagale, ter svojih občutenj in intuicije razvijati svojo metodo samozdravljenja, ki jo je poimenoval Electro Light/Ning Healing. Ime ima poseben pomen – posvečeno je namreč prelomnemu popoldnevu s strelami na Nanosu.

Dala mu je smernice za nadaljnje delo

»Zaupala mi je nekaj svojih skrivnosti in mi dala nekaj smernic za moje nadaljnje delo. Žal mi je, da je nisem že prej poslušal.«

Svoja spoznanja je na začetku delil z mamo, ki ga je na njegovi novi poti podpirala, predvsem pa je bila vesela, ko je videla, da se je otresel bremen preteklosti. »Bil je že čas, da so se stvari v mojem življenju premaknile, in res sem vesel, da je ona to videla in doživela.« Življenje, ki se mu je na vseh področjih začelo spreminjati, mu je na pot pred štirimi leti pripeljalo tudi partnerko, s katero ima danes triletno hčerkico, ki pa je njegova mama žal ni spoznala, saj je nekaj mesecev pred njenim rojstvom umrla. »Čutil sem, da z mamo ni vse v redu, hotel sem ji pomagati, toda ona je resnost svoje bolezni pred nami dolgo skrivala. Ni nas hotela obremenjevati. Do konca je imela vse niti v svojih rokah.« Preden je umrla, sta se veliko pogovarjala. »Zaupala mi je nekaj svojih skrivnosti in mi dala nekaj smernic za moje nadaljnje delo. Žal mi je, da je nisem že prej poslušal.« A kot kaže, je moralo biti tako, razmišlja dalje.

Veliko stvari o njej je izvedel iz člankov v medijih. »Zdaj bi imel zanjo ogromno vprašanj, ampak očitno se moram do odgovorov prebiti sam. Ljudje me še vedno ogovorijo in se spominjajo mame. Kakšen mi celo zavrti njen posnetek in občutek imam, da je še vedno tu, da me spremlja. Lepo je vedeti, da je polepšala življenje toliko ljudem. Preučil sem veliko sledi, ki jih je zapustila, in tam, kjer so se njeno delo in zamisli končali, se je moja pot šele začela! Preteklost, po kateri sem hodil, je bila trnova in težka, toda če je to cena za trenutek, ki ga živim zdaj, bom samo rekel – hvala. Mama je vedno dejala, da je pomembno slediti svojim sanjam ne glede na druga mnenja. In pri tem bom, tudi po njeni zaslugi, vztrajal do konca svojih dni.«