Naravoverci

Smrt jih ni nikoli presenetila

Katja Božič/Zarja
23. 11. 2016, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

»Naši predniki so se na svoj odhod pripravljali vse življenje. Umrli so prepričani, da je slovo samo začasno in da se bodo s svojimi dragimi kmalu spet srečali. Krščanstvo je razmišljanje o smrti potisnilo v zadnji del življenja, medtem ko danes misel na smrt vse bolj odrivamo in se z njo težko sprijaznimo,« pravi Jože Guardjančič.

Andrej Križ
Počivala v Brkinih. Za njimi je zapuščena vas, kjer že približno štirideset let nihče ne živi.

Jože Guardjančič je Sežančan, ki se že nekaj let ukvarja z raziskovanjem naravovernih prednikov na naših tleh, za kar ga je navdušil inovator in raziskovalec biopolja Franc Šturm, o katerem smo pisali v eni od prejšnjih številk. Skupaj z Mitjem Fajdigo so se pred leti odpravili raziskovat megalitsko dolino Debeli školj pri Bazovici, kjer je Šturm Guardjančiča navdušil še za radiestezijo.

Andrej Križ
Jože Guardjančič se že nekaj let ukvarja z raziskovanjem naravovernih prednikov na naših tleh.

Medtem ko se Šturm poklicno bolj ukvarja z raziskovanjem biopolja, Jožeta privlačijo narava in nekdanja človeška bivališča. »Zadnjega pol leta se ukvarjam s prostori, kjer naj bi duše zapuščale telesa … Pri naravovercih, tako pravimo našim prednikom vse do prihoda krščanske vere, smrt ni predstavljala konca. Živeli so z zavedanjem, da bodo po smrti prešli v novo življenje. Iz knjige Pavla Medveščka Klančarja z naslovom Iz nevidne strani neba, ki govori o stari veri, naravovercih in naravoverstvu kot načinu življenja, kakršnega so poznali naši predniki, preden so jih pokristjanili, izvemo, da so že otroke učili, da si morajo zaželeti, kaj bodo v prihodnjem življenju. Človeka dejansko smrt ni nikoli presenetila. Dušo so strogo ločevali od telesa, zato se s telesom po smrti niso kaj dosti ukvarjali. To je morda tudi eden od razlogov, zakaj so pred prihodom krščanstva trupla umrlih sežigali. Telo je bilo zanje le prostor, v katerem je duša začasno prebivala.«

Smrt je predstavljala enega od številnih trenutkov cikličnih ponavljanj. »Naravoverci so bili prepričani, da se duša človeka lahko reinkarnira tudi v žival, ne nujno v človeka. Za prehajanje duše v onostranstvo so imeli posebne prostore, 'tičnice', pozneje pa 'počivala', ki so jih posvojili tudi katoličani. Po prepričanju Leopolda Severja, avtorja knjižice Tičnice iz naravoverja, ki je plod njegovega večdesetletnega raziskovanja, so tičnice svetišča naših naravovernih prednikov, katerih začetek seže vsaj v zgodnjo železno dobo, nekatere pa naj bi prikrito uporabljali še globoko v srednjem veku. Bile naj bi skrbno izbrana in bioenergijsko urejena mesta v naravi, običajno na vzpetinah, tam naj bi duše pokojnih članov gradiških skupnosti prehajale v onstranstvo. Tja naj bi jih po prepričanju takrat živečih ljudi pospremile ptice, od tod tudi ime tičnica. Zanimivo je, da so ta mesta še dandanes ostala nepozidana. Pogosto je s tičnicami povezano izročilo o dušah, strašenju, čarovnicah in podobnih pojavih, s katerimi so ljudje poskušali odvračati obiskovalce od teh mest.«

Pušpan in sedmina

Andrej Križ
Pušpan – ta tradicionalna rastlina naj bi skupaj z vodo pomagala dušam pri prehodu v onostranstvo.

Krščanstvo je te obrede delno prevzelo, s tem da so zavedanje o smrti potisnili v zadnji del življenja. »Krščanstvo je uvedlo čaščenje trupla in šele takrat so ljudje začeli obiskovati pokopališča in označevati posamezne grobove.« Tičnice so zamenjala počivala. »Če v vasi ni bilo pokopališča, so pokojnika v krsti na ramenih nesli v najbližji kraj s pokopališčem in se vmes ustavili na katastrski meji med krajema, kjer so na energijsko močnih lokacijah postavili počivala, na katera so odložili krsto. Tu naj bi se pokojnik poslovil od domačega kraja, njegova duša pa naj bi ob pomoči molitve in prisotne bioenergije prešla v onostranstvo. Na našem koncu so vsa počivala enaka. Sestavljena so iz dveh lip, med katerima stoji križ, pogosto pa v bližini najdemo tudi kamne, na katere so postavljali krste. S časom so pogrebci sicer pozabili na prvotni pomen počival in so se tam ustavljali bolj iz navade, a obred je ponekod ostal živ do danes.«

Če pa je imela vas pokopališče, so se s pokojnikom ustavili pred vrati pokopališča, kjer so molili za čim prejšnji prehod duše v onostranstvo. »Vrata pokopališča so bila vedno postavljena na energetski liniji, kačji črti. Pred vrata so po navadi posadili dve lipi. Verjeli so, da se z njihovo močjo in krsto, ki so jo odložili pred vrati, ustvari »tročan« (osnovna oblika za uravnavanje energijskega ravnotežja v naravi po verovanju naravovercev), kjer se energija okrepi. S pomočjo molitve in energije na lokaciji so poskrbeli za večjo verjetnost prehoda duše v onostranstvo. Načeloma naj bi človeško telo prišlo na pokopališče že osvobojeno duše. Pokopališče je bilo sveto mesto, kjer naj duše ne bi tavale.«

Pri odpiranju vrat v onstranstvo so naši predniki uporabljali številne rastline, ki naj bi prehode še bolj na stežaj odprle; nekatere izmed njih uporabljamo še danes. »Najbolj znan je pušpan. Zelo podobno deluje tudi praprot, še ena izmed starodavnih obrednih rastlin. Naravoverci so vejico pušpana dali celo mrliču pod srajco. Duša naj bi šla iz telesa najpozneje v sedmih dneh, od tod tudi sedmina, ki je pravzaprav praznovanje odhoda duše v onostranstvo. Danes številni ne priznavajo duše, gledajo samo na fizično telo, na materialno. Skrbimo za telo, dušo pa povsem zanemarimo. Če pa živiš v zavedanju, da smo tu samo začasno in se bomo po smrti spet vrnili, tako kot so verjeli naravoverci, ob smrti ni toliko žalosti,« razmišlja Jože.

Andrej Križ
Počivala med Orlekom in Sežano, kjer ni več kamnov za polaganje krste, stare lipe pa so nadomestile novozasajene.

Starodavni obredi danes iz navade

Pri svojem raziskovanju je Jože Guardjančič ugotovil, da so naši predniki nekatere duše – najverjetneje za skupnost pomembne modre prednike – namenoma pustili v medprostoru, da so ob težavah lahko k njim prihajali po pomoč ali nasvete. Seveda pa tega ni mogel početi vsak. »Naravoverci so že med mladimi fanti izbrali dva ali tri, ki so jih za to posebej usposobili. Poznali so način, kako vzpostaviti stik z dušami umrlih, in so tudi vedeli, kako se z lokacije vrniti čist, ne da bi se nanje duša pripela. Ker so še danes lahko na teh mestih tavajoče duše, se tam ni priporočljivo preveč poglabljati vase. To je bil tudi razlog, da so že nekdaj menili, da se je tem prostorom bolje izogibati.« Počivala so dostikrat označena na katastrskih zemljevidih. »Sicer pa vprašaš ljudi in ti povedo. Vsaka vas, ki na našem koncu nima pokopališča, ima gotovo počivala.« Kar nekaj pogrebnih obredov naših prednikov se je ohranilo do danes, počnemo pa jih iz navade, ne da bi sploh vedeli, kaj pravzaprav pomenijo. »Rekel bi, da smo na to začeli pozabljati po prvi svetovni vojni z začetkom industrijske revolucije in hitrim razvojem. Do takrat pa so ljudje natanko vedeli, kaj počnejo.« Vsak obred je imel svoj točno določeni namen. Naši predniki namreč ničesar niso prepustili naključju!