Sključen pod težo življenja, ki so mu ga zagrenili drugi tako, da mu ga bolj niso mogli, je, opirajoč se na krivačko, s solzami v očeh in nasmehom na ustnicah ob premieri filma Sramota stal na odru Trdinove dvorane Kulturnega centra Novo mesto Martin Uhernik, žrtev usodne zmote, ki ga je za osem let potisnila za rešetke, mu ženo spravila v prezgodnji grob in uničila otroštvo njegovima otrokoma.

Režiser Sramote Boris Jurjaševič
Igor Vidmar
Režiser Boris Jurjaševič je na filmsko platno spravil Uhernikovo trnovo pot.

Vso to njegovo gorje, trpljenje in trnovo pot do priznanja pravice, resnice in zadoščenja je na filmsko platno spravil Boris Jurjaševič z Vanjo Lukšič in Sandijem Bradačem v nosilnih vlogah ter igralsko ekipo, ki jo je izbral med ljubiteljskimi gledališčniki iz Dolenjskih Toplic, Prečne in Otočca. Lukšičeva in Bradač iz topliškega KUD Vesel teater sta povedala, da je bilo sodelovanje pri filmu za ljubiteljske igralce vseh treh gledališč nekaj novega in njihov največji projekt do zdaj, ki jih je tudi združil, saj prej niso tesneje sodelovali.

Na premieri poželi stoječe ovacije

Film se začne pred zidanico Jakoba Luzarja, kjer se Luzar pobota s sosedoma, Uhernikovima, s katerima so bili v sporu zaradi meje, sežejo si v roke in si obljubijo pomoč, naslednji dan pa k Uhernikovim pridejo miličniki ter Ano in Martina, osumljena umora Jakoba Luzarja, odpeljejo s sabo.

Pripovedi priče in vpletenih se v nadaljevanju izmenjujejo z igranimi prizori iz časa preiskave in sojenja ter bivanja Martina Uhernika v zaporu na Dobu. Igrani prizori so črno-beli, kakršnih je bilo v času, ko se je zgodba dogajala, večina slovenskih televizorjev. Čeprav zgolj ljubiteljska igralca, sta Lukšičeva in Bradač glavni vlogi imenitno odigrala. Mirno lahko zapišemo, da je to prvi celovečerni film, v katerem slišimo pravo in neprisiljeno dolenjsko narečje, ki je, ko se ga silijo govoriti profesionalni igralci, po navadi precej smešno.

Občinstvo je v razprodani dvorani s stoječimi ovacijami pozdravilo ustvarjalce filma Sramota in žrtve montiranega procesa s sredine sedemdesetih let – Martina Uhernika in njegova že zdavnaj odrasla otroka Martina in Marinko.

Sago bodo ponesli po Sloveniji in v Italijo

Novomeški premieri bodo v naslednjih dneh sledile še projekcije po dvoranah na Dolenjskem in v Beli krajini, potem se bo film prestavil v mrežo slovenskih art kinov, spomladi ga bosta predvajali TV Slovenija in italijanska državna televizija RAI, seveda pa bodo ustvarjalci z njim šli tudi na filmske festivale. 

Pravico je Uhernik dočakal po treh desetletjih

Veliko so časopisi pisali o Uhernikovem iskanju pravice in sodnem priznanju resnice, kar pa možu z Gabrske Gore kljub opravičilu takratnega pravosodnega ministra Lovra Šturma in odškodnini ni moglo prinesti pravega zadoščenja. Tudi film mu ne bo mogel povrniti, kar mu je vzela krivična obsodba, a morda bodo zdaj tudi tisti, ki vse do danes niso povsem verjeli v njegovo nedolžnost, ko si bodo ogledali film, drugače gledali nanj, ne bodo šepetali za njegovim hrbtom in mu bodo pogledali v oči.

»Slovenija je zaradi tega primera, zaradi priznanja krivične sodbe in oprostitve majčkeno boljša,« je ob predstavitvi filma Sramota rekel producent Igor Pediček.

Bo zločin ostal v megli skrivnosti?

Le tisti, namesto katerega je moral Uhernik prenašati kazen, kljub vsemu najbrž ne bo dvignil glave in moško priznal, da je to storil. Če bi bil zmožen tega častnega dejanja, bi ga že zdavnaj lahko storil, pa ga ni, in tudi vsi tisti, ki v krajih pod Gorjanci šepetajo njegovo ime, bi ga lahko, če bi zmogli ta pogum, že zdavnaj povedali na glas, pa si ga niso nikoli upali. Potem bi tudi ta, čigar imena si nihče ne upa povedati na glas, lahko dokazal svojo nedolžnost ali pa bi mu morda drugi dokazali krivdo in s tem dokončno oprali ime Martina Uhernika.

A to se ni zgodilo in tako bo zločin, ki se je zgodil 12. avgusta 1974, ostal v megli skrivnosti neraziskan za vedno in bo, če se to ni že zgodilo, pravi krivec to skrivnost odnesel s sabo na oni svet, tja, kamor je nekoč spravil Jakoba Luzarja.