Pred ambulantami se vijejo dolge vrste. Ponekod je čas čakanja daleč nad dovoljeno mejo 90 dni, še več, daleč nad mejo, ki bi bila kakorkoli ustrezna. Vse to dokazuje nujnost sprememb v slovenskem zdravstvu, vse večkrat pa se z vprašanji na to temo srečujejo tudi zastopniki pacientovih pravic.

Katastrofa na revmatologiji

Največje odstopanje od dovoljenih čakalnih dob je pri revmatoloških ambulantah.

Čakalne dobe pri nas so še vedno velika težava, ki je lahko za marsikoga tudi neprehodna prepreka. A zanimiv je pogled na tabele, ki prikazujejo, kje boste čakali najdlje in kje boste za isti pregled na vrsto prišli mnogo hitreje. Daleč najdaljše čakalne dobe med ambulantami imajo revmatološke. V povprečju boste tam na pregled čakali 445 dni in pol. A tu je razlika med tisto z najdaljšo čakalno vrsto, to je ambulanta v UKC Maribor (690 čakalnih dni), in tisto z najkrajšo v SB Novo mesto (248 dni) precejšnja.

V samem vrhu med ambulantami, kjer se je dobro v vrsto postaviti čim hitreje, pa sodijo tudi ambulante za maksilofacialno kirurgijo, urološke ambulante, dermatološke ambulante pa tudi očesne, kardiološke in fizioterapevtske so med njimi. Več podrobnosti je v tabeli.

Najdaljša vrsta za operacijo hrbtenice

Pregledali pa smo tudi čakalne dobe za posamezne storitve, v tabeli pa smo navedli tudi tiste ambulante, kjer se bo vaše čakanje vleklo kot jara kača, in zraven pripisali še tiste, kjer boste prišli na vrsto najhitreje. Razlike v čakalnih dobah so neverjetno velike.

Tako boste na primer za poseg ali operacijo hrbtenice v UKC Ljubljana čakali 910 dni, medtem ko je čakalna doba za ta isti poseg v SB Celje le 13 dni. Za operacijo krčnih žil se v Novem mestu čaka skoraj 700 dni, v Brežicah pa vas sprejmejo takoj.

Če gre verjeti poročilu Nacionalnega inštituta za javno zdravje, od koder smo podatke dobili, je takšnih anomalij v čakalnih dobah še kar nekaj. Za artroplastiko kolena boste tako na primer v bolnišnici na Jesenicah čakali 720 dni, v slovenjegraški bolnišnici pa 126 dni. Glede na vse te razlike v čakalnih dobah je verjetno na mestu vprašanje, ali bi bilo smiselno razmisliti o nekakšni sistemski ureditvi prerazporejanja pacientov po bolnišnicah, kjer so čakalne dobe manjše.

Koliko jih čaka dlje od dovoljenega?

Dopustna meja čakalne dobe znaša 90 dni, a je ta meja marsikje presežena. Graf največje odstopanje od dovoljenega kaže pri revmatoloških ambulantah. Tam je kar 65 odstotkov bolnikov primoranih čakati dlje, kot je dovoljeno. Stanje je katastrofalno tudi v ambulantah za maksilofacialno kirurgijo, kjer kar 44 odstotkov bolnikov čaka dlje kot 90 dni. Tudi v ambulantah za oralno kirurgijo stanje ni ravno rožnato, z dolgimi čakalnimi dobami pa se borijo tudi v uroloških ambulantah, le da je tam odstotek tistih,ki čakajo dlje od dovoljenega, okoli 11 odstotkov.

Opozorilo zastopnice pacientovih pravic

O stanju na področju čakalnih vrst smo povprašali tudi zastopnico pacientovih pravic Mojco Mahkota, ki pravi, da se število pacientov, ki se obračajo nanjo zaradi različnih vprašanj s področja čakalnih dob, povečuje. »Nemalokrat se pacienti znajdejo v situaciji, ko ob sumu na težko diagnozo ali pa že ob znani takšni diagnozi čakajo najprej na nadaljnjo diagnostiko in potem šele na sprejem na zdravljenje po več mesecev. Ali pa ko jim njihovo sicer ne življenjsko ogrožajoče stanje povzroča hude bolečine in morajo v vmesnem času prejemati razne protibolečinske terapije in čakati na zdravljenje v bolniškem staležu,« je za Svet24 zapisala Mahkota.

Zastopnica hkrati opozarja tudi na dejstvo, da so pacienti včasih premalo seznanjeni z možnostmi, da si za posamezne zdravstvene storitve poiščejo drugega izvajalca zdravstvenih storitev, kjer so čakalne dobe sprejemljive in ustrezajo z napotnico predpisani dobi glede na stopnjo nujnosti.

Netočni podatki

Podatki o čakalnih dobah, ki jih najdemo na uradnih spletnih straneh posameznih zdravstvenih ustanov, niso nujno točni.

Podatki o čakalnih dobah, ki jih najdemo na uradnih spletnih straneh posameznih zdravstvenih ustanov, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije, pa niso nujno točni. Na spletni strani cakalnedobe.si, ki je namenjena uporabnikom našega zdravstvenega sistema ravno zaradi frustracij ob predolgih čakalnih dobah, so ugotovili, da so podatki pogosto neažurni ali pa zgolj premalo natančni. Tako glede na njihove izkušnje 90 dni lahko v resnici pomeni »od 0 do 90 dni«.

Krajšanje čakalnih dob

Da so podatki netočni, so ugotovili tudi na ministrstvu za zdravje, ki ga vodi Milojka Kolar Celarc. Lani jeseni so namreč zagnali pilotni projekt za skrajšanje čakalnih vrst, ki je potekal v bolnišnicah Celje, Izola in Valdoltra ter v zdravstvenih domovih Celje, Koper, Izola in Piran.

Milojka Kolar Celarc
Arsen Perić
Ministrstvo Kolar Celarčeve je namenilo 7,9 milijona evrov za programe, ki so bili ocenjeni kot najbolj kritični.

Rezultati so pokazali določene pomanjkljivosti, predvsem na področju vodenja čakalnih seznamov, saj naj bi bile na seznamih tudi osebe, ki se za poseg še niti odločile niso, ali pa za poseg sploh niso sposobne. Popolnoma nepotrebno so torej podaljševale čakalne vrste in posledično čakalne dobe.

Sprejet je bil sklep, da se seznami čakalnih vrst prečistijo (z dodatnim vmesnim preverjanjem čakalnih vrst), s čimer predvidevajo okrog desetodstotno zmanjšanje čakalnih dob do konca letošnjega leta. Poleg tega je predviden prenos primerov dobrih praks iz pilotnega projekta na vse izvajalce koncesijskih zdravstvenih storitev, sprejet pa je bil tudi sklep o odobritvi posebnih sredstev za skrajšanje čakalnih dob.

Gašenje požara

Ministrstvo Kolar Celarčeve je 7,9 milijona evrov namenilo za programe, ki so bili ocenjeni kot najbolj kritični. Tako naj bi z dodeljenimi sredstvi za 90 odstotkov zmanjšali število čakajočih na slikanje srčnih žil, za 46 odstotkov število čakajočih na posege in operacije na arterijah, za 35 odstotkov čakanje na operacije hrbtenice, zmanjšalo pa naj bi se tudi število čakajočih na operacijo ramen, dimeljske kile in kolen.

Zakaj nastajajo čakalne vrste?

Razlogov za dolge čakalne vrste je več. A glavni je predvsem v načinu financiranja dela zdravstvenih ustanov. Koliko česa se bo v Sloveniji zdravilo, se namreč določi vnaprej, in sicer na partnerskih pogajanjih, v katera se vključujejo predstavniki Ministrstva za zdravje RS, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije, Zdravniške zbornice Slovenije, Lekarniške zbornice Slovenije, Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč, Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije.

Torej ne zdravimo toliko, kot je treba, ampak toliko, kot smo se dogovorili, da bomo zdravili. Kar nam ne uspe takoj, pač počaka. Ostali razlogi so po mnenju varuhinje pacientovih pravic Mojce Mahkota še pomanjkanje kadra, pomanjkanje opreme in sredstev, pretirano napotovanje na posamezne specialične preglede ter cene storitev.

Denarja ni, denar je

Denarja za vse programe in za vse potrebe, kot kaže, ni dovolj. A po drugi strani ZZZS ustvarja dobiček, prav tako zavarovalnice, ki ponujajo dodatno zdravstveno zavarovanje. V letu 2014 je ZZZS ustvaril pet milijonov evrov dobička, zavarovalnice so ga ustvarile v letu 2014 kar 70 milijonov evrov.Tako je več kot očitno, da krvavo potrebujemo reformo zdravstvenega sistema. Ta se pripravlja že več let, vsi dosedanji predlogi pa so predvidevali, da bomo morali državljani za zdravstvo plačevati več.