Trdi, da je krščanski demokrat, in ne neoliberalec – država mora poskrbeti za socialno, zdravstveno in pokojninsko varnost državljanov –, vendar Tonin ne izključuje uvajanja tržnih mehanizmov in logike dobička.

tonin
STA
Stranko Nova Slovenija vodi v 21. stoletje, potem ko je bil del ekipe, ki jo je spet popeljala čez parlamentarni prag.

V knjigi ste izpostavili precej kritik na proces uvajanja kapitalizma pri nas. Kako bi ga uvedli vi, če bi imeli to priložnost?

Za vsako spremembo sistema je potreben čas. Spremembe na papirju so hitre, v glavah počasnejše. Ljudje so že v času socializma imeli stik s kapitalizmom prek Celovca in Trsta, kamor so hodili po banane, kavo in kavbojke, zato s prehodom iz enega v drug sistem niso imeli pretiranih težav. Edina stvar, ki bi jo spremenil, je privatizacija nekoč družbenih podjetji. Ta je bila prehitra, saj ljudje niso imeli dobrega znanja in vedenja, kaj s certifikati sploh početi. Nekateri so to zelo dobro unovčili.

Trenutno poteka tretja etapa privatizacije. Kako gledate na ta proces in kako ste zadovoljni s procesom prodaje podjetij, kot je bila dovršena do zdaj?

Pri privatizaciji je bilo veliko stranpoti. Zamišljena je bila sicer dobro, to je, da nekoč družbeno lastnino razdelimo med državljane. Proces privatizacije se je žal v praksi spremenil v tri etape »prihvatizacije«. Prva etapa se je začela v 90. letih, ko so posamezniki, ki so imeli dobro znanje in informacije, zlorabili neznanje in nevednost večine državljanov, ki opogumljeni z izjavami dr. Jožeta Mencingerja, da so certifikati ničvreden papir, niso posvečali pretirane pozornosti takratnemu lastninjenju družbenega premoženja.

Druga etapa se je začela v času gospodarske konjunkture po letu 2004, ko so direktorji velikih podjetij želeli postati tudi njihovi lastniki. Podjetij seveda niso kupovali s svojim denarjem, ampak z denarjem podjetja. Finančna kriza je tovrstno kupovanje podjetij ustavila, vendar hkrati potopila izčrpana podjetja.

Tretja etapa prihvatizacije pa poteka prav danes, ko se denar, v preteklosti naložen v davčnih oazah, znova vrača v Slovenijo. S tem denarjem izbranci s pomočjo novonastavljenih kadrov v DUTB in SDH poceni kupujejo podjetja. Žalostno pri vsej stvari pa je, da tretjo etapo prihvatizacije podpirajo v vladni koaliciji, ki v besedah nasprotuje privatizaciji, v praksi pa v parlamentu ni želela izglasovati niti dopolnila zakona o SDH, ki je zahteval, da se državna podjetja prodajajo zgolj znanim lastnikom, ne pa poštnim nabiralnikom.

Ne izključujete možnosti delavskega soupravljanja. Pri aktualni prodaji državnega lastništva je bil tudi primer Adrie Airways Tehnike, ko so delavci pripravili resno prevzemno ponudbo in zbrali tudi potreben denar, a se je SDH, tedaj še pod Jazbecem, odločil podjetje prodati skladu.

Poštena privatizacija je v svojem bistvu iskanje odgovornih lastnikov. Odgovorni lastniki so seveda lahko zaposleni delavci, mnogokrat mnogo bolj kot lokalni ali tuji podjetniki. Bistvena lastnost odgovornega lastnika je, da si želi zadovoljnih delavcev. Brez njih ni mogoče ustvariti okolja, v katerem bi lahko uspešno razvijali podjetje. Če se podjetje ne razvija, začne zaostajati za konkurenco. Ko zaostane za konkurenco, ne more prodati svojih izdelkov. Brez prodaje izdelkov pa ni dobička. Nihče namreč ne dela za izgubo. Vsakdo, ki zna sešteti ena plus ena, lahko hitro ugotovi, da je za vsakega odgovornega lastnika samoumevno, da bo postoril vse, da bo dobiček vlagal v razvoj, ne pa v jahte in nesmiselne svetovalne pogodbe. Sprevrženo je, da je leva koalicija nastavila vodilne v SDH, ki so Adrio Airways Tehniko namesto delavcem prodali poštnemu nabiralniku.

tonin
STA
"Državljani se morajo počutiti varno, ko zbolijo, ko se upokojijo ali ko izgubijo službo."

Pri svoji kritiki izhajate iz tega, da bi država morala izhajati iz srednjega sloja in okrepiti njegovo kupno moč. Lahko razložite ta svoj pogled?

Noben sistem, ki je zgolj povečeval razlike med ljudmi, ni bil uspešen. Ne samo to, propadli so tudi sistemi, ki ljudem zaradi njihovega političnega, verskega ali rasnega prepričanja niso dovolili uspeti. Moja ekonomska logika je preprosta. Vsi državljani morajo imeti enake startne možnosti. Vsi morajo imeti možnost, da s svojim delom uspejo. Če bodo državljani za svoje delo dostojno plačani, bodo lahko trošili. Ko bodo trošili, bodo slovenska podjetja več proizvajala oziroma prodajala. Če bodo več proizvajala, bodo tudi več zaposlovala. Tako je krog sklenjen. Državljani z dostojnimi plačami poganjajo ekonomijo. Ne bogataši.

Kakšna je pri tem vloga države? Danes imamo velik problem prekarnega dela, če zboliš, izpadeš iz delovnega procesa. Kako naj država z varnostnimi mrežami poskrbi, da bodo imeli vsi enake možnosti, čeprav jih v nekem obdobju prizadene nepredvidljiva nesreča?

Vloga države je, da vzpostavi sisteme, ki bodo državljanom ponujali varnost v najširšem pomenu. Državljani se morajo počutiti varno, ko zbolijo, ko se upokojijo ali ko izgubijo službo. Prav zato moramo naš zdravstveni, pokojninski in delovnopravni sistem reformirati, da bodo ti sistemi vzdržni tudi v zaostrenih demografskih okoliščinah. V prihodnjih letih se bo namreč izjemno povečal delež starejših.

Kakšno reformo pokojninskega sistema predlagate?

Staranje prebivalstva nas sili v reformo pokojninskega sistema.

Državljanom moramo zagotoviti dostojno življenje, ko se upokojijo. Upokojenci si po desetletjih dela zaslužijo, da v miru uživajo sadove svojega dela. Večina pokojnin je prenizkih in ne omogoča normalnega življenja. Pokojnine v zadnjih desetih letih realno padajo. Nova pokojninska reforma je nujna, da ustavimo nadaljnje padanje pokojnin in ljudem zagotovimo dostojne pokojnine, s katerimi bodo lahko preživeli.

S podaljševanjem delovne dobe in starosti ob upokojitvi bo treba bistveno spremeniti tudi pogoje dela za starejše delavce. Če država želi, da ljudje delajo dlje, mora upoštevati, da so ljudje ob koncu svoje delovne kariere iztrošeni, zato bo morala temu prilagoditi tudi delovne pogoje. Pri urejanju trga dela in z davčnimi spodbudami bo morala država omogočiti, da bodo lahko starejši delavci ob koncu kariere delali krajši delovnik, da bodo delodajalci davčno nagrajeni, če bodo starejše delavce premeščali na fizično manj zahtevna delovna mesta.

Ker so naši demografski kazalci skrb vzbujajoči in ker mladi ne zaupajo v obstoječi pokojninski sistem, je vredna razmisleka tudi uvedba novega pokojninskega sistema, v katerem bi imeli vsi prihodnji upokojenci enake državne pokojnine. Iz prvega pokojninskega (državnega) stebra bi vsi upokojenci, ki bi izpolnili pogoje za starostno pokojnino, dobili pokojnino 600 evrov. Posledično to pomeni, da bi se tej pokojnini prilagodilo tudi plačevanje prispevkov za pokojnino. Zaradi tega bi imeli državljani višje neto plače. Seveda pa bi imel vsak državljan potem večjo odgovornost, da bi za višjo pokojnino moral varčevati sam ali s pomočjo pokojninskih skladov.

Kaj pa zdravstvo, bi ta sistem ohranili javen ali bi ga kombinirali s trgom?

Slovenski zdravstveni sistem temelji na javnem zdravstvu. Tako naj ostane tudi v prihodnje. Bistveno pa je treba spremeniti način financiranja in organiziranja javnega zdravstva. V obstoječem zdravstvenem sistemu zaradi čakalnih vrst, korupcije in birokracije umirajo ljudje! Žal imamo zdravstveni sistem, v katerem do zdravstvene obravnave in zdravljenja prej pridejo tisti, ki koga poznajo ali dodatno plačajo.

Imamo veliko odličnih zdravnikov, medicinskih sester in drugega kadra, vendar je večina zdravstvenega osebja izgorelega, odnosi med njimi pa slabi. Vse to vpliva na kvaliteto zdravstvenih storitev. Takšno javno zdravstvo, kot ga imamo danes, ni vzdržno, saj so zdravstvene storitve iz leta v leto slabše, problemi pa vse večji. Slovenija je še vedno prebogata država, da bi ljudje umirali zaradi slabe organizacije zdravstvenega sistema.

Ni treba odkrivati tople vode. Uporabimo lahko rešitve, ki dokazano delujejo v drugih evropskih državah. Monopol Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) na obveznem zavarovanju dolgoročno ne more prinesti nič dobrega. Prinese lahko zgolj nadaljnje propadanje javnega zdravstva. Vzpostaviti moramo sistem financiranja javnega zdravstva, ki bo vse vpletene silil, da bolniku čim hitreje zagotovijo čim boljše zdravljenje.

Kritiki radi povedo, da zasebne zavarovalnice kujejo dobičke iz nečesa tako bazičnega, kot je zdravstveno varstvo ljudi. Se vam ne zdi preudarneje, da imamo pregleden in učinkovit javni sistem zdravstvenega zavarovanja, ki ves denar namenja le temu?

To govorijo predvsem tisti, ki jim ustreza velika zdravstvena vreča, iz katere je mogoče dobro vleči denar. Pri veliki vreči se namreč manj pozna, če dobavitelji kje dobro zaslužijo. Prav zaradi tega, ker zavarovalnice delajo za dobiček, bodo stiskale dobavitelje za cene. Ti so danes namreč največji zaslužkarji na račun našega zdravja.

V knjigi vas precej skrbi nataliteta. Navajate podatek, da je naravni prirastek slovenske družine le 1,5 otroka. Kako bi vi to rešili?

Pri odločanju za otroke mladi izpostavljajo dva temeljna problema – službo in stanovanje. Če rešimo ta dva problema, smo za mlade naredili zelo veliko za več otrok, ne pa še vse. Na koncu je odločitev vedno na paru. Veliko je odvisno tudi od zgleda družin, v katerih so odraščali.

tonin
NSi
Pravi, da je pri odločanju za otroke veliko odvisno tudi od zgleda družin, v katerih so posamezniki odraščali.

Navedli ste tudi rešitev delne otežitve dostopa do splava. Torej, da bi ženske pred odločitvijo imele psihološko oporo. Se vam ne zdi, da bi takšne odločitve bolje preprečevali s pravkar navedenim ter tako parom in samohranilkam razširili odločitev, ki je trenutno omejena na odločanje med revščino in splavom?

Zagotovo bi marsikateri splav preprečili, če bi mladi čutili ekonomsko in socialno varnost. Pomagali bi tudi marsikateri ženski, če bi ji pred odločitvijo za splav ponudili možnost druge opcije: posvojitev ali rejništvo ter navsezadnje spodbudo in oporo, da bo za otroka zmogla poskrbeti.

Slovenska desnica je trenutno zelo razdrobljena na veliko manjših strank. Kdo mislite, da lahko v Sloveniji deluje v vlogi konsolidatorja desnice.

Nova Slovenija – krščanski demokrati.

Rekli ste, da ne boste sodelovali v koaliciji z SDS, dokler je njen predsednik Janez Janša. On nastopa v vlogi velikega konsolidatorja že preteklih 25 let. Ali ga v takšni vlogi še vedno razumete tudi pri NSi?

Janez Janša je predsednik stranke v pomladnem bloku z najdaljšim stažem, zato nosi tudi največjo odgovornost za turbulentno stanje na desnici v zadnjih letih.

Pred tedni ste na izvršnem odboru stranke skoraj soglasno izključili Aleša Hojsa. Po mojih informacijah si je ta pri svoji kandidaturi za predsednika stranke na zadnjem kongresu uspel zagotoviti 25 odstotkov glasov. Bo stranka mirno preživela ta spor?

Ga je že preživela. Nič dramatičnega se ni zgodilo.

Pri obeh referendumih o izenačitvi pravic istospolnih (družinski zakonik in ZZZDR) so se v stranki pojavili glasovi vaših istospolnih članov. Kako poteka to usklajevanje? Člani namreč očitno zahtevajo bolj liberalno usmeritev glede tega vprašanja, a navzven ste vendarle ubrali konzervativno linijo.

Ne poznam nobenega aktivnega javno deklariranega istospolno usmerjenega člana NSi, zato usklajevanja med eno in drugo skupino ni bilo, sta nas pa pri vseh vprašanjih vodili dve misli. Prvič: storimo vse za družine, da bodo otroci odraščali v prisotnosti obeh staršev, in drugič: besede papeža Frančiška glede istospolnih, »kdo sem jaz, da jih sodim«.