Zlatko Burnič

Kočevje ne ve, kaj bi z zvitim lokalnim posebnežem

Milan Glavonjić / Dolenjski list
2. 8. 2016, 07.11
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Z njim se ukvarjajo številne kočevske javne ustanove, društva, podjetja in celo občinski svet. Polne roke dela z njim imajo tudi policija, varnostniki in socialna služba.

Milan Glavonjić
Nekdanji rokometaš Kočevja poleti najraje spi na klopci. Ko temperature padejo, nastopijo težave, take in drugačne. V Avstriji bi ga že zdavnaj zaprli, pravi.

Od novega leta je zanje prava mora lokalni, sicer zelo pretkani posebnež, ki z nočnim početjem vsem naštetim krati spanec, podnevi pa naj bi bil nadloga tudi gostilničarjem, trgovcem, obrtnikom, voznikom …

»Jaz sem Zlatko Burnič, vaš sosed, nekaterim tudi znanec iz sosednje ulice iz otroških let. Ko je po skrbečo mamo pred dvema letoma prišla Matilda, so me zato, ker je bilo stanovanje kadrovsko, napodili ven, na ulico. Pri 10 stopinjah pod ničlo se mi je podrl svet, ostal sem brez postelje, hrane in toplega doma, ki mi ga je nudila mama,« pravi o sebi 48-letni mož, katerega imena si, čeprav je bil skoraj dve uri pribit na steber javne besede, zaradi varovanja osebnih podatkov na seji občinskega sveta ni upal nihče izustiti. Zviti barabin, kakršnega Kočevska menda ne pomni, priznava, da je mati potrpežljivo prenašala njegovo muhasto vedenje, ki ga je pregrevala večletna odvisnost od trdih drog, heroina in kokaina.

V svet drog je stopil, ko se je rojevala slovenska država. »Sem komu od vas, moji someščani, takrat sivil lase? Tega življenja si nisem izbral sam, v njega so me porinili drugi. Pa razumite to ali ne. Bil sem registriran narkoman, kakršnih je v Kočevju okoli 300, mnogi pa se evidenci tudi izogibajo. Včasih sem res kaj ušpičil, praviloma mami, ki se ji je zato trgalo srce,« pravi.

Vsak dan v težavah

 Zlatko je spet v zavetišču za brezdomce
Direktorica Centra za socialno delo Kočevje Katarina Hiti pravi, da osebam, kot je Zlatko, pomagajo z vključevanjem v socialnovarstvene programe in tudi z namestitvijo v zavetišče za brezdomce. Hišnega reda naj bi se Zlatko zdaj držal, saj je bil po našem pogovoru sprejet v zavetišče. Njegova želja pa ostaja odhod v terapevtsko skupnost. 

Zavetje mamine topline je kmalu po deložaciji zamenjal za kočevsko zavetišče za brezdomce. S sotrpinom, ki se je »iztiril« zaradi nenehnega spogledovanja s steklenico žganega, sta si skočila v lase. Ni mogel prenašati, da se je ponečedil mimo WC-školjke, tudi njegovo hrano si je prisvajal. Zato je znorel. Ker je hišni red takšen, da pretepačem takoj pokažejo vrata, sta morala zavetišče oba zapustiti.

»Ob koncu leta 2014 sem si končno priznal: Zlatko, dotaknil si se dna, rabiš skrbnika, ti si narkoman. Eno govoriš, drugo delaš. Pojdi v komuno,« pravi. Pet mesecev je preživel v komunah Kostanjevica pri Novi Gorici in Vremski Britof nedaleč od Divače. Vendar pa so bili triinpolletni visokopražni program zdravljenja ter red in disciplina zanj previsoka ovira na poti do očiščenja. Vzkipljivosti ni mogel krotiti. »Ni bilo zdravnika – verjetno so imeli razlog –, ki bi me hotel vzeti v obravnavo. Šel sem k svojemu zdravniku v Kočevje s priporočilom, naj šest mesecev počakam in šele nato lahko upam na sprejem v skupnost Don Pierino. Seveda sem v nahrbtnik naložil ducat škatel s pomirjevalnimi tabletami, da bi bilo v telesu čim manj opojnih substanc,« se spominja, njegovo pričevanje pa potrdi tudi Zlatkov brat Robert.

Polovico lanskega leta je bežal sam pred seboj, spal je po parkih, na klopeh. Do novembra je nekako zdržal, nato pa so nizke temperature in njegova predrznost v njem »prebudile hudiča«. Števec prekrškov se je začel neusmiljeno vrteti. V štirih mesecih letos so mu varuhi reda po vsej Sloveniji napisali 117 prijav za kršitev javnega reda in miru ter 34 prijav za kazniva dejanja – tudi vdiranja v stanovanja, avtomobile, kraje … Prenočeval je v zapuščenih objektih podjetij in starih stavbah, predprostoru banke, na podstrešjih poslovnih stavb … Ponekod so, da bi mu to preprečili, najemali varnostnike.

»Naj me kdo ustavi«

»V kakšni državi živimo? Je sistem pred mano pokleknil? Nalašč me ne ustavi, da ne tonem globlje! Nihče ne pomaga, obsojajo pa. Sem kočevska črna ovca, za katero se skrivajo lokalni razbojniki vseh barv, tudi trgovci z drogo, ki k nam prihaja od vsepovsod, največ iz Albanije. Za gram kokaina iz prve roke je treba na ulici ali parku odšteti 40 evrov, cenejši je z dodatki glukoze, fruktoze, sladkorja. Moj nasvet mladim: prva doza je ubijalska! Toliko vam je bodo ponudili, da vas omami, naslednjič pa si želite še več. Če bi meni takrat 'stric' dal večji odmerek, bi bruhal, ta pošast bi se mi za vselej uprla,« je prepričan.

Pravi, da se mu je tudi zaradi tega spoznanja »utrgalo«. Maja je spil steklenico žganja in se ne vedoč, kje je, v Ljubljani usedel na vlak za München. Ne spominja se, kaj vse je počel, se pa spomni, da je v Avstriji pri Schladmingu planil na sprevodnika, ko je ta zahteval vozovnico. Da bi se ubranil, je iz žepa potegnil 18 cm dolgo rezilo in zažugal proti njemu. Zato je 40 dni odsedel v preiskovalnem zaporu, kjer mu je sodnica dejala, da bi za prekrške, ki jih je zgrešil v Sloveniji, v Avstriji že najmanj sedem let sedel za zapahi.

»Vse, kar sem počel, obžalujem. Priznam, da ne znam prositi in vljudno vprašati za pijačo, cigarete, hrano, denar. Nastopam ustrahovalno, a si tega ne želim. Agresivnost je v meni sprožil samoohranitveni nagon, boj za preživetje, še najbolj za streho nad glavo, kakršnokoli, kjerkoli,« nekdanji postavni rokometaš Kočevja razkriva svoj karakter. Kot pravi, bi se z 290 evri socialne pomoči – čeprav je pripravljen tudi delati, na to ne računa, saj je v kočevskem okolju stigmatiziran – že nekako znašel. Zaveda se, da pot očiščenja od popolne zasvojenosti pelje skozi dvorišče Don Pierinove skupnosti, a le z njegovo voljo. In si želi, to je večkrat ponovil, da bi tako zbežal iz Kočevja, s ceste droge, ki ga nenehno rine, da je z vsemi v prekrških.