Kot smo pisali že včeraj, bo danes, zaradi novih okoliščin, brigadir Tone Krkovič moral vnovič pojasnjevati okoliščine sestrelitve letala, v katerem je bil Toni Mrlak. Njegova žena Emilija je namreč sodišču posredovala dodatno dokumentacijo, ki dokazuje, da je bil umorjeni sodelavec slovenske vojske, takratne teritorialne obrambe.
Kacin se je zavil v molk
Na konferenci so prikazali film, ki govori o okoliščinah smrti in vključuje številne do zdaj redko videne posnetke in izjave prič ter politikov iz različnih časovnih obdobij, ki kažejo, da so nekateri spreminjali svoja stališča, spet drugi pa povsem izgubili spomin o svojih ukazih in početju. Tako je na primer prikazan posnetek, na katerem sta skupaj Toni Mrlak in Jelko Kacin, ki pa o dogodkih danes več ne želi govoriti. Udeležil pa se je celo dogodka ob odprtju spomenika, namenjenega Mrlaku leta 1994. Pri tem se postavlja kar nekaj vprašanj. Zakaj se je Kacin družil z nekom, ki naj bi bil po navedbah Krkoviča pripadnik agresorske nasprotne strani in zakaj o dogodkih ne želi več govoriti? Zakaj so postavili spomenik nekomu, ki naj bi bil agresor?
Janšev izgubljeni spomin
Janša, v Odmevih 1992: »Šele potem ko so bile uporabljene rakete, je eden dol padel. Na žalost je bil v tem helikopterju Slovenec, s katerim smo imeli prej kontakte, in je bilo dogovorjeno, da bo prestopil.« Janša, pred sodiščem, 29. 3. 2016 »Že nekaj let se pojavljajo te nebuloze v zvezi s sestrelitvijo tega helikopterja. Naj povem, da jaz kot minister za obrambo do te akcije in še leto kasneje nisem slišal, da bi gospod Mrlak želel prestopiti.«
Napade bi lahko ukazalo samo predsedstvo
Janša je v preteklosti trdil, da naj bi Kučan podpisal dokument, s katerim je odobril napade. Toda kot je poudaril Šurc, tega dokumenta ni videl nihče. Ker pa je bil samo Kučan pristojen za odreditev takšnih ukazov, pomeni, da je bila sestrelitev nezakonita. Da je bil samo on oziroma predsedstvo države odgovorno za takšen ukaz, je zatrdil tudi Bavčar.
Janša izgubil spomin
Čeprav je Janša aprila letos v državnem zboru dejal, da Toni Mrlak ni želel prestopiti na slovensko stran in da je spomenik postavljen »tistemu, ki je pilotiral sovražni helikopter, ki je bil sestreljen,« je leta 1992 govoril povsem drugače. Takrat je dejal, da so imeli kontakte in dogovor, da bo prestopil, in je celo obžaloval sestrelitev z besedami: »Na žalost je bil v tem helikopterju Slovenec.« Podpisal pa je tudi dokumente, ki dokazujejo njegovo sodelovanje s slovenskimi oblastmi. Kako je možno, da je Janša toliko let kasneje na to pozabil? Krkovič pa je celo dejal, da je bila zgodba o sodelovanju naknadno izpisana in izmišljena, čeprav dokumenti, tudi z Janševim podpisom, in številna pričevanja govorijo drugače.
Ukaz za sestrelitev podal Krkovič
Kot je pojasnil Šurc, mu je vir dejal, da je ukaz za sestrelitev neoboroženega helikopterja dal Krkovič, česar slednji ne zanika. To pa naj bi storil zaradi bojazni pred napadom. Na konferenci so bili navzoči tudi nekateri drugi veterani slovenske osamosvojitve, ki so dejali, da so tovrstne ukaze zavračali. Med njimi je bil Avgust Cvetežar, ki ni želel izvesti napada, ker bi zahteval nedolžne žrtve. Zato je tovrstne ukaze zavračal tudi Miha Butara, takratni načelnik MSNZ. Kot je dejal, so se namreč zavedali nedolžnih civilnih žrtev, ki bi jih tovrstni napad povzročil med civilnim prebivalstvom.
Iz obrazložitve odločbe o podeljeni pokojnini in invalidnini Ministrstva za delo in družino
Navedena dokazila govorijo, da si je pokojni Mrlak prizadeval za prestop v TO RS in da so ga tedanje oblasti RS imele za svojega človeka … status aktivne vojaške osebe je obdržal ravno zaradi tega, da bi v okviru tedanje JLA aktivno deloval za državo Slovenijo in teritorialno obrambo.
Nesmiseln napad s helikopterji
Postavljeno je bilo tudi vprašanje, zakaj bi jugoslovanska vojska napadla s helikopterji, če je imela mnogo bolj učinkovita in sodobna vojaška letala. Napadli pa bi lahko tudi iz kasarn, ki so jih imeli takrat po celotni državi. Veterani so poudarili tudi, da slovenska vojska ni imela celovite protiletalske oborožitve, zato so varovali samo posamezne predele. Tako na primer niso mogli zaščititi niti napadenega letališča Brnik. Vse to še toliko bolj pod vprašaj postavlja odločitev, da so sestrelili helikopter, ki pa za povrhu niti ni bil oborožen. Povsem jasno pa je tudi, da Slovenija vojaško ne bi mogla premagati ene najmočnejših vojska na svetu tistega časa, kot to želijo danes prikazati nekateri.
Na koncu se poraja vprašanje, kako je mogoče, da kar 25 let organi pregona niso mislili, da je takšno zadevo vredno raziskati na sodišču. So osamosvojiteljski miti, s katerimi nekateri že vrsto let kujejo svoj politični kapital, res vredni več od resnice in pravice?
