Resnici na ljubo je treba povedati, da so zaposleni na tem oddelku tako prestrašeni, da si ne upajo povedati sploh ničesar. V službi za stike z javnostjo UKC Ljubljana so nam napisali le, da dokler postopek na sodišču še traja, ne morejo dajati izjav. Tudi sestra Dursuma Musić, ki je po pripovedovanju njenih kolegic in kolegov zaradi obtožbe Petre Šanc »čisto iz sebe«, ne daje izjav. Neuradno smo izvedeli, da naj bi ji bilo to prepovedano.

Ivan Radan
Milka Krapež
Sojenje Ivanu Radanu se nadaljuje danes, ko naj bi znova pričali zaposleni na Nevrološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Delovno mesto, ki ga sploh ni!

Sestra Šančeva je med drugim izjavila, da je o dogodku (gre namreč za to, da naj bi dr. Radan bolniku A. L. predpisal prevelik odmerek propofola) poročala glavni sestri nevrološke klinike Heleni Tušar. Malce podrobnejša raziskava pa nam je pokazala zanimiva dejstva: delovnega mesta glavne medicinske sestre SPS (pomeni strokovno-poslovne skupnosti) nevrološke klinike v statutu UKC Ljubljana sploh ni, kar je ugotovila tudi komisija upravnega nadzora, ki jo je v UKC Ljubljana poslalo ministrstvo za zdravje. Proti koncu lanskega poletja je poročilo te komisije postalo javni dokument, vendar pa vse od tedaj do danes gospa Tušarjeva še vedno zaseda delovno mesto, ki ga v resnici sploh ni. Kar najbrž vsakemu nekaj pove o tem, kako UKC Ljubljana realizira zahteve ministrstva, ki so bile zapisane v poročilu o upravnem nadzoru. Poleg tega pa tudi, kako ministrstvo nadzoruje izvedbo svojih lastnih zahtev v naši največji bolnišnici.

Po pravilih bi morala Petra Šanc dogodek javiti »svoji« glavni sestri, torej Dursumi Musić, česar pa ni storila (kakor je sama povedala na sodišču), s čimer je kršila pravila. Dogodek naj bi kot nenavaden opisala samo nadzorni sestri Alenki Zidar Zupan. Iz tega pa izhaja, da je sestra Dursuma za dogodek izvedela šele precej kasneje.

Kdo lahko predpisuje zdravila?

Naslednja čudna zgodba je, da je sestra Šančeva, kakor smo nedavno poročali, očitno ocenjevala delo zdravnika, za kar sploh ni pristojna, ker za to nima ustreznega znanja. Kot je izjavila, naj bi Radan bolniku po nepotrebnem predpisal propofol. Le kako je lahko to ocenila? Zdravila so namreč v pristojnosti zdravnikov in farmacevtov. Pravilnik o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil v humani medicini v 22. členu jasno opredeljuje, da jih lahko predpisuje (in s tem tudi določa količino zdravila, ki naj bi jo dobil bolnik) le zdravnik. Medicinske sestre so tako kot vsi drugi državljani, ki niso zdravniki (pri izdajanju zdravil pa farmacevti), laična (širša) javnost. Vse ocene medicinske sestre o tem, katero zdravilo oziroma koliko nekega zdravila naj bi zdravnik predpisal bolniku, so torej popolnoma brezpredmetne.

Proti pravilom je tudi, da bi medicinska sestra (iz istih, zgoraj omenjenih razlogov) na svojo lastno pobudo ustavila dajanje nekega zdravila, zaustavila dotok, izključila črpalko ali karkoli že, kar je predpisal zdravnik. Bolnišnica, kjer bi se to dogajalo, bi sodila med nevarne za bolnike. Predvidevamo lahko, da bi sestro, ki bi storila nekaj takega, doletela kazen. Edino razumljivo bi bilo, če bi to storila pod pritiskom.

22. člen pravilnika o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil v humani medicini pravi, da zdravila lahko predpisuje in določa njihovo količino le zdravnik. 

Na pravila se v UKC Ljubljana požvižgajo

Vsak državljan se upravičeno sprašuje, kako varna je neka klinika, če se na njej dogajajo take stvari. Vprašati pa se je treba tudi, kako je ta klinika oziroma UKC Ljubljana lahko dobil certifikat DNV, ki v primeru, kot je bil z Radanom, zahteva točno določene postopke, na katere se v UKC Ljubljana (vsaj v tem primeru) požvižgajo. Zdajšnja predstojnica omenjenega kliničnega oddelka dr. Janja Pretnar Oblak je sicer v parlamentu zatrdila, da so naredili vzročno-posledično analizo, a je niso ne takrat ne nikoli kasneje. Ta se počasi razkriva pred očmi vse javnosti na ljubljanskem sodišču. Če bi bila narejena, se stvari morda ne bi odvijale, kakor se. Kot je povedala dr. Bojana Žvan, bi po istih pravilih morali opraviti tudi pogovor v timu, kar se prav tako ni zgodilo. Domnevamo lahko, da če bi v UKC Ljubljana delali po svojih lastnih pravilih, afere Radan sploh ne bi bilo. Presenetljivo je torej, da je ta bolnišnica dobila mednarodni certifikat za kakovost, kar organizacijo DNV, ki take certifikate podeljuje, prav tako postavlja pod vprašaj. Oziroma merila, po katerih takšne certifikate podeljuje. Ali morda tudi ljudje, ki so ocenjevali kakovost in varnost v UKC Ljubljana, niso imeli na voljo vseh dokumentov? Glede na vse povedano na sodišču obstaja tudi ta možnost.