Velika noč velja za najpomembnejši krščanski praznik, ko kristjani praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Večina jih ima v petek zapovedan strogi post, v soboto pa odnašajo k blagoslovitvi (žegnu) jedi, ki jih jedo v nedeljo dopoldne. A nekateri, predvsem moški na podeželju, tovrstnemu prazniku dodajo še običaj, ki ni več tako razširjen.
SPREMENJEN NAČRT
Možje iz Grajenščaka in Krčevine pri Vurbergu v župniji Vurberk, sicer v Mestni občini Ptuj, že več desetletij farane, ki namesto v farno cerkev velikonočne jedi prinašajo na blagoslovitev h kapelicam na več lokacijah, »pospremijo« z močnim pokanjem. Branko Mahorič, eden od pobudnikov za ohranitev te tradicije, ki jo je »podedoval« po očetu, pravi, da še ni bilo leta, da se ne bi zbrali in pokali. »Po navadi pokamo na vsaj treh mestih. Domačega župnika spremljamo pri Gajzerjevi kapeli v Jiršovcih ter Plančevi kapeli v Krčevini, pa tudi na Gomili pri Čehovem križu. V nedeljo zjutraj smo z železom, kot imenujemo napravo za pokanje, ki je sicer podobna možnarju, pokali v času jutranje maše ob vurberški cerkvi,« je pojasnil Mahorič in razložil še sobotno dogajanje: »Tokrat smo traso nekoliko spremenili in s pokanjem 'počastili' prijatelja Maksa Gajška. Seveda smo se med potjo večkrat ustavili in tako je za nas minilo letošnje popoldne na veliko soboto.« Gajšek, tudi sam del ekipe pokačev, je pristopil in dodal: »Pokanje je naporno. Treba se bo okrepčati.« In res, za prijetnejše razpoloženje med pokanjem poskrbijo številni domačini. V Krčevini pri Vurbergu, denimo, je Zdenka Kopše postregla še z langoši, najbolj razširjenim hitrim prigrizkom v Prekmurju. »Sem rojena Prekmurka, tukaj v Krčevini pri Vurbergu pa sem že osem let. Veseli me, da moški ohranjajo tradicijo s pokanjem, z možem pa sva se odločila, da jih tudi pogostiva,« je razložila Kopšetova. Že kakšen kilometer naprej je sledila naslednja »postaja«. »Velika noč nama veliko pomeni, pokanje pa ima tudi pomembno simboliko v tem prazniku,« je dejala Danica Furlholz ter postregla s pijačo in hrano.
VČASIH ŠE KRES
»Fantje« so svoje poslanstvo opravili brez težav, a Mahorič poudarja: »Treba je biti vseskozi previden, saj se lahko v nasprotnem primeru zgodi kaj nepredvidenega. Večina fantov se tega zaveda.« Pred leti so dan zaključili še s prižigom kresa, a so ta običaj v zadnjih letih povsem opustili. »Spomnim se, da je včasih prišlo po 100 ljudi, zdaj bi jih prišlo zagotovo pol manj. Še vedno pa številni ljudje temu prazniku posvečajo precej pozornosti in se nam radi pridružijo,« je dodal Mahorič.
Z UŠESNIMI ČEPI
»Že vse otroštvo sem prisoten ob pokanju in dobro se zavedam posledic, ki bi lahko sledile najmanjši napaki. Postal sem bolj ozaveščen in uporabljam ušesne čepe. Če se spomnim, mi je včasih, pred leti, več dni po pokanju zvonilo v ušesih,« je dejal Jože Preložnik, ki se spominja, da so nekoč pokali tudi z 200-litrskimi sodi. A to je bilo pogosteje v času prvomajskih praznikov.
RAZBIL VERIGO SMRTI
V soboto pokanja ni bilo konec. Možje so se v nedeljo zjutraj, še pred 7. uro, zbrali na vurberškem gradu, v neposredni bližini farne cerkve, ki je posvečena devici Mariji. V okviru svečane maše so pripravili procesijo okrog cerkve, večina fantov, ki jim je uspelo vstati dovolj zgodaj, je ves čas, ko so farani hodili mimo cerkve, s tako imenovani železom močno pokala. Kakšen simbol ima pokanje za veliko noč, pa je pojasnil vurberški župnik dr. Avguštin Lah: »Jezus je vstal od mrtvih in razbil tako imenovane verige smrti. Simbolično je pokalo tudi skalovje, zato je kar prav, da imamo v župniji take, ki pokajo ob slovesni procesiji.«
