Slovenija

Skoraj slepa slikarka Rezka Arnuš: 'Brati ne morem več, slikam še vedno'

Neva Železnik/revija Zarja
18. 2. 2016, 10.59
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

»Najsrečnejša sem, če mi mož takoj po zajtrku in jutranji kavici reče, naj grem slikat, da bo on skuhal kosilo. Pri priči vstanem, da si ne bi premislil, in odhitim v svoj atelje oziroma poletno kuhinjo v klet najine hiše, ki je zjutraj obsijana s soncem. Če ni sonca, si pomagam z dvema močnima reflektorjema, saj samo ob močni svetlobi in pod določenim kotom še nekaj malega vidim,« začne Rezka Arnuš, od leta 2000 invalidska upokojenka, nekoč pa fizioterapevtka v Termah Dolenjske Toplice.

Rezka in Brane Arnuš

Kadar slika, pozabi, da je skoraj slepa, da premore le še štiri odstotke vida. A čeprav iz leta v leto slabše vidi, na Osnovni šoli Dolenjske Toplice vsak ponedeljek že več kot deset let kot izkušena fizioterapevtka vodi vadbo za ženske. Tja jo vedno pripelje mož, nazaj pa z avtom kakšna od tridesetih vadečih, pravzaprav vedno tiste, ki tako kot ona pojejo v pevskem zboru. Naša sogovornica je članica Likovnega kulturnega društva Mavrica Novo mesto ter Likovnega društva Artoteka iz Bele krajine, ki ima sedež v Črnomlju, zadnja leta pa je tudi članica slepih in slabovidnih slikarjev pri Zvezi društev slepih Slovenije.

Leta 2013 je 36 slepih slikarjev iz Anglije, Finske, Estonije, Izraela, Italije in Slovenije razstavljalo v Firencah, Anconi, Grossetu in Massi Marittimi. »Bila sem presenečena in počaščena, da je prvo nagrado dobila moja abstraktna slika z naslovom Vrnitev lastovke.« Doslej je imela 14 samostojnih in več kot 200 skupinskih razstav ter prejela že več kot 30 nagrad in priznanj doma in v tujini. »V glavnem dobivam priznanja med videčimi slikarji, in to mi daje upanje, da bom lahko slikala do konca svojih dni, čeprav bom videla le sonce in sence.«

»Slikam tisto krajino, ki me je zaznamovala in jo nosim v spominu. Videti je namreč ne morem več. Žar tistih lepih barv pa imam še vedno v srcu.«

Bela palica v kotu. Poleg tega poje  v mešanem pevskem zboru, z možem Branetom pa z največjim veseljem kolesarita po Sloveniji in tujini na posebnem dvokolesu. Je tudi mama dveh sinov in babica treh vnukov. Svoje vnuke, ki so njeni sončki, zelo rada upodablja na platnih, pa tudi na novoletnih čestitkah. »Bela palica, ki jo uporabljajo slepi pri hoji zunaj doma, me že čaka v kotu predsobe. Vem, da bo enkrat postala moja sopotnica. Ne bojim se z njo ven na cesto, strah pa me je, da ne bi mogla več slikati. Že sedaj mi pri slikanju pomaga mož.« Tako ji že nekaj let nanaša na platno barvno podlago, ki jo še sama zmeša. Ko je slika končana, se na platno tudi podpiše namesto nje. Sama se ne more več. Sicer pa najraje slika otroke, belokranjsko motiviko, njihove stare običaje in navade, ženske, tudi akte in seveda naravo. Njene slike niso čisti realizem, ampak jih poznavalci označujejo s pojmom slikarski simbolizem.

Slikanje na stranskem tiru. Rodila se je v vasici Božakovo blizu Metlike v Beli krajini, v številni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskovala v rojstni vasi na Božakovem, nato pa še v Metliki. »Že zgodaj v otroštvu so odrasli opazili, da dobro rišem. Želela sem si več risati, a pravega časa za likovno učenje in ustvarjanje nisem imela.« Spominja se, da je kot študentka narisala nekaj risb z oljnatimi barvami na lesonit, pozneje je na prvo mesto postavila družino in službo. Tako so njene barvice, ki ji jih je iz Italije prinesel brat Jože, čakale do upokojitve. »On je vedel, da sanjarim o tem, da bi bila slikarka.« 

Težave z vidom. Pravzaprav ima težave z vidom že od najstniških let. »Imam poškodovan vidni živec in očesno ozadje.« Na srečo se je bolezen za skoraj tri desetletja potuhnila oziroma se ji je vid zelo počasi slabšal. Tako je končala srednjo zdravstveno šolo v Novem mestu, saj je sprva hotela postati medicinska sestra. Potem je diplomirala še na višji šoli za zdravstvene delavce, smer fizioterapija, in se zaposlila v Termah Dolenjske Toplice. Eno leto je stanovala v zdravilišču, v samskih sobah za zaposlene. Potem je spoznala moža Braneta, učitelja športne vzgoje na Osnovni šoli Vavta vas, sicer pa domačina iz Dolenjskih Toplic. Poročila sta se leta 1975. Ko ji je vid močno opešal, ko ni več mogla pisati in brati, so jo invalidsko upokojili. »Težko sem pustila službo, saj sem imela svoje delo zelo rada.«

Čas za sanje. Nekaj let je zbirala pogum. Potem se je vpisala v Likovno kulturno društvo Mavrica v Novem mestu, tega je kot mentor vodil Marijan Maznik, likovni pedagog. »Sistematično sem začela osvajati slikanje in različne tehnike. Znanje risanja in slikanja sem pridobivala tudi na tečajih, delavnicah in kolonijah pod vodstvom akademskih slikarjev. Največ pa mi pomaga in svetuje akademski slikar, mentor in domačin Jože Kumer.« Vključila se je tudi v likovno sekcijo Kulturno-umetniškega društva Dolenjske Toplice. »Slikati sem začela z akvarelom, pastelom, oljem, sedaj pa najraje slikam v akrilni tehniki na platno večje velikosti.« Slika tudi v mešani tehniki ali na akrilno podlago riše z ogljem. Čeprav že 40 let živi v Dolenjskih Toplicah, je še vedno Belokranjka po srcu ter zelo rada in s posebnim veseljem riše belokranjske podobe. »Slikam tisto krajino, ki me je zaznamovala in jo nosim v spominu. Videti je namreč ne morem več. Žar tistih lepih barv pa imam še vedno v srcu.«

Kolesarjenje. Z možem rada vrtnarita, saj se zavedata, da vse, kar pojemo, vpliva na naše zdravje. Kmetujeta brez kemije. »Zelo rada s polno košaro najine zelenjave sedeva na kolo in jo odpeljeva k sinu, njegovi ženi in najinim trem vnukom v Novo mesto.« Mimogrede mi še povesta, da je njun starejši sin Marko, danes profesor geografije in zgodovine na gimnaziji Novo mesto, ko je bil še samski, kolesaril iz Dolenjskih Toplic v Turčijo. Prekolesaril je še Madžarsko, Bolgarijo, Romunijo in Makedonijo. Vsak dan je naredil 150 kilometrov. Nazaj pa je prišel z letalom. Še sedaj je vsak dan na kolesu. Tudi pozimi se vozi z njim. »Včasih z možem kar tako sedeva na kolo in se odpeljeva v Kostanjevico na Krki na kavo.« Vsako leto prekolesarita vsaj 2500 kilometrov. Med drugim sta prekolesarila tudi vse večje hrvaške otoke. »Tudi mlajši sin Miha, ki se ukvarja z ozvočenjem, je navdušen kolesar.« Rezka namigne, da imata sinova šport v krvi po očetu.

Za konec. »Priznam, da marsikdaj obupujem, ker se bojim, da zaradi slabega vida ne delam dobro, pa me mož, prijatelji in moji mentorji opogumljajo ter mi pravijo, da so moje slike lepe, barvno močne in vsebinsko zanimive. Zato vztrajam. Vztrajam tudi zato, ker me slikarstvo dela živo, srečno in zadovoljno,« prizna Rezka Arnuš, pogumna ženska in dobra, samosvoja ter vsekakor zelo zanimiva slikarka, čeprav skoraj slepa.