Slovenija

Resnica o propadu Peka

Dejan Ogrinec
11. 2. 2016, 08.07
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Naši sogovorniki so mnenja, da niti ne gre za krajo, ampak dolgo verigo nesposobnosti.

Dejan Ogrinec/revija Zarja
Peko

V luknjo pod gorami, v katero se je nekoč zaljubil baron Born, oživil dolino z industrijo, jo dvignil med najnaprednejše okoliše tedanjega časa v Evropi (za delavce elektrika, plačana kosila, lastne trgovine) in pritegnil vanjo tudi druge industrialce in vlagatelje, je prišel tudi Tržačan Peter Kozina. Ime Peko je naredil za eno najboljših blagovnih znamk čevljarske industrije Jugoslavije, poskrbel za enega od stebrov zaposlovanja in obstoja mesta Tržič, a njegov duh je očitno propadel že zdavnaj. Zgodba, ki je prizadela mnoge, nekatere zelo čustveno, večino pa ekonomsko, seveda nima preprostega ozadja. Naši sogovorniki so mnenja, da niti ne gre za krajo, ampak dolgo verigo nesposobnosti.

Peter Kozina. Pravi začetek Peka je leto 1910, ko je Peter Kozina z družabniki ustanovil podjetje Peter Kozina & CO, in ne 1903, kot se napačno misli. Leta 1911 je zaposlil 200 delavcev iz okolice, a problem je imel z mojstri in strokovnjaki, teh je bilo največ med Nemci in Čehi. Ko jih je nanovačil dovolj, je leta 1912 začel proizvodnjo. Med prvo svetovno vojno je Kozinovo podjetje dobilo veliko naročil za vojaško obutev in zaslužil je toliko, da je leta 1917 izplačal vse družabnike in postal edini lastnik ter tovarno preimenoval v Peko. Po prvi svetovni vojni je odprl okoli 50 prodajaln. Za zaposlene v tovarni je na Pristavi postavil veliko stanovanjsko zgradbo, v tovarni pa uredil obrate z ugodnimi delovnimi razmerami za zaposlene. Po vojni je bil največji proizvajalec čevljev v Kraljevini SHS, a ko je konec leta 1920 regent Aleksander Karađorđević obiskal Tržič, je obiskal tudi Peko, in takrat ga je država prisilila v podpis zanj zelo škodljive pogodbe. Vedel je, da je posel tvegan, a je moral sprejeti naročilo za 100.000 parov vojaških čevljev. Posel ni bil izpeljan in se je zaradi njega pravdal do smrti, saj je moral odpovedati druge stranke. S posojili je v 20. letih prejšnjega stoletja vložil veliko v modernizacijo tovarne in vzpostavitev lastne trgovske mreže, a se je ujel v zanko terminske neusklajenosti in obveznosti. Ko so leta 1928 podjetje prevzeli upniki (bankirji), je sicer ostal na vodilnem položaju, banke upnice pa so ustanovile sanacijsko družbo Peko. Peter Kozina je umrl leta 1930, razlog je še danes neznan. Grob ima na Žalah v Ljubljani. Bil je samozavesten, dober govorec, eden najbolj delavnih slovenskih podjetnikov, pravi njegova preučevalka Marjana Hanc iz Kranja. 

Eden od tistih, ki je dvigoval prah že v Peku, nekdanji komercialni direktor, je zdaj postal direktor v Alpini Žiri, čeprav v Peku ni pokazal nobenih rezultatov. Zanimivo, da ekipa, ki je pet let vodila podjetje Polzela (neuspešno), zdaj vodi Alpino za 85.000 evrov na mesec. Poznavalci že napovedujejo propad Alpine v petih letih! 

Socializem. V 30. letih sta podjetji večkrat menjali lastnike. Banke se niso mogle dogovoriti, kaj storiti. Na koncu je odkup pripadel komanditni družbi Knez. Leta 1947 je v procesu nacionalizacije nastalo podjetje Triglav, to je bilo neposreden dedič Peka, Petra Kozine & CO. ter pridruženih podjetij Trio in Cvekarna Retnje, leta 1953 pa so mu vrnili ime Peko. Tudi povojni navidezen razcvet tovarne Peko ima ogromno črnih madežev. Pravzaprav se je z nacionalizacijo začelo njegovo počasno umiranje na obroke. Za začetek so bili najboljši čevljarski mojstri, ki so bili njegovo srce, prisilno poslani v Žiri ustanovit tovarno Alpina, v matični pa so zaposlovali vse po vrsti. Najbolj je zacvetela uprava, ta je s stranskimi obrati na vrhuncu socialističnega samoupravljanja obsegala 70 odstotkov zaposlenih podjetja. Zaposleni v tem sektorju so, večinoma v lenarjenju in brezdelju, izžemali garače v proizvodnji do onemoglosti. Nenehne kraje (materiala in drugih sredstev) so bile vsakdanje, in vse bolj se je neznanje odražalo v slabi kakovosti in nekonkurenčnosti. Po osamosvojitvi Slovenije je z izgubo jugoslovanskega trga postajalo jasno, da tako uničeno podjetje prostega trga ne bo preživelo. Edina možnost za razvoj bi bili denacionalizacija in dokapitalizacija z zasebnim kapitalom. A se to ni zgodilo. Ohranitev državnega lastništva je s subvencijami samo še podaljšala agonijo, kajti namen podpore ni bilo ohranjanje delovnih mest, temveč izčrpavanje podjetja. V tem času so profitirali tisti, ki jih je politika delegirala med vodilne. Podjetje je uničilo nesposobno, socialistično vodenje, krivci za to pa so znani, je v svojem blogu zapisal tržiški kronik Salberger. In kdo so? 

Razpad – začetek. Leta 1977 je Peko na svojem vrhuncu zaposloval kar 5288 ljudi, proizvedel 3,7 milijona parov čevljev in bil med vodilnimi na svetu. Med uspešnimi vodilnimi izstopa Janez Bedina, katerega vodenje sta odlikovali visoka prodaja v Rusijo in odlična poslovna poteza, ko je odprl trgovino v Nemčiji. Delovala je uspešno, a so jo nasledniki v novi Sloveniji prodali zaposlenim v Nemčiji. Politično ga je zamenjal Tomaž Lovše, po besedah mnogih eden prvih »jastrebov« Peka. Zvrstilo se je več poskusov sanacije, toda obseg proizvodnje in število zaposlenih sta se vztrajno manjšala. Toda še leta 2011 je Marta Gorjup Brejc, ki je tri mandate vodila reševanje tega podjetja, trdila, da zapušča vzorno urejeno, nezadolženo, z nepremičninami bogato veliko podjetje, z razvejeno lastno maloprodajno mrežo. A Peko, katerega dejavnost je temeljila na izdelavi visokokakovostnih čevljev z usnjenimi podplati, se v resnici že takrat ni uspel kosati s poceni čevlji z vzhoda in je vsako leto ustvarjal večjo izgubo. Dobro poučeni in strokovno podkovani so nam zaupali, da je proizvodna cena v Bosni za okoli trikrat manjša kot pri nas: deset centov na minuto. Danes v Evropi razen redkih izjem vsa čevljarska industrija proizvaja le še južno in vzhodno od Hrvaške. »Marta (Gorjup Brejc) je sicer začela dobro, potem pa je vse spustila z vajeti in začela skrbeti za svoj žep,« nam je dejal naš vir. 

Sredina. Od leta 2011 so se na vrhu Peka zamenjale tri uprave, vsaka na svoj način so poskušale obrniti negativne poslovne trende in obdržati blagovno znamko. Pripravljeni so bili številni načrti prestrukturiranja in izvedene mnoge racionalizacije, a se je zgodilo samo to, da se je v petih letih število Pekovih zaposlenih (v Sloveniji) zmanjšalo na 156. Uprava Peka pod vodstvom Janeza Sajovica je ugotovila, da potrebuje podjetje za sanacijo 12 milijonov evrov, od države pa jih je dobilo le šest za reprogramiranje kreditov. Stekli so tudi postopki za prodajo državnega deleža v Peku. Interesentov zanj, zlasti za njegovo razvejeno trgovsko mrežo v državah nekdanje Jugoslavije, takrat ni manjkalo. Marca 2013 je državna komisija za prodajo kot najboljšega ponudnika izbrala podjetje Osimpex, vendar pa je to zaradi dodatnih pogojev maja 2013 od nakupa Peka odstopilo. »Sajovic je prodajal nepremičnine dvomljivemu kupcu, ki ni plačal kupnine. Zanimivo, da je podjetje Osimpex že nekaj dni po neuspešnem nakupu šlo v stečaj in dobro vprašanje je, zakaj ga je direktor Sajovic takrat tako čustveno forsiral,« nas je opomnil eden od sogovornikov. 

V Peku so zaposleni velik del odgovornosti za stečaj podjetja pripisali NLB, ampak to ne bo držalo. Težava so bili v resnici od države postavljeni direktorji in nadzorni svet, z znanjem iz financ (domnevamo), brez strokovnosti (iz čevljarstva) in nobene uspešnosti pri prodaji, ki pa je alfa in omega vsega. Nič čudnega, da niso prepričali bank. 

Nadaljevanje. Zaradi dolgotrajnih postopkov je Peku medtem že zmanjkalo tudi denarja za redno proizvodnjo, in odtlej ta zaradi likvidnostnih težav ni bila več optimalna. Podjetje je bilo tako vse od pomladi 2013 v agoniji. Z drugačnim pristopom ga je poskušal rešiti tudi Slavko Despotović, ki je vodenje prevzel junija 2013. V dolgotrajnih pogovorih z bankami je sredstva za nakup materiala za proizvodnjo iskal v prodaji poslovno nepotrebnih nepremičnin in tudi trgovin. Vse do lanskega poletja mu z bankami ni uspelo najti skupnega jezika, zato je bila proizvodnja motena že od lanskega februarja. Ko so Despotovića odstavili, je menil, da je še imel možnosti, da bi prepričal banke, in da je bil odpoklic preuranjen. Na njegovo mesto je začasno kot prvi mož prišel Andrej Šuštaršič, predsednik nadzornega sveta. »Težava Despotovića je bila, da je vsake tri dni spreminjal svoje cilje in odločitve. To ne gre,« trdijo dobro poučeni. 

Razpad – finale. Novi nadzorni svet (NS) je tedaj na čelo Peka postavil novega moža, Matjaža Delopsta, ki je bil kot bivši direktor Alpine dobro seznanjen z delovanjem obutvene branže. Tudi njemu kljub povsem spremenjenemu načrtu finančnega in poslovnega prestrukturiranja ni uspelo prepričati bank in posledično lastnikov, ki bi morali prispevati novo finančno injekcijo. Nadaljevanje poznamo: 18. januarja je bil vložen predlog za stečaj, 21. januarja se je začel postopek, do črnega petka, ko je stečajna upraviteljica napovedala, da nadaljevanje proizvodnje ni mogoče. Delo je izgubilo zadnjih 156 delavcev. »Škoda, da Matjaž Delopst ni prišel prej. Vsaj tri generacije vodilnega kadra prej. Bil je prvi iz stroke, človek na mestu, pozitivec, z zdravo kmečko pametjo. V Peko pa je prišel, ker ni hotel podpisati, da bi v Alpino Žiri prišli najnovejši 'strokovnjaki', in je od tam odfrčal.«

Dejan Ogrinec/revija Zarja
Peko

Razpoloženje. Občina in župan si zdaj medijsko umivata roke s skupno 21 tisočaki, ki so jih, sicer pohvalno, po 250 evrov na osebo razdelili med delavce Peka (samo tistim iz občine Tržič), ki plač, itak nizkih, niso dobili že od novembra. »Jap. Dobili smo enkratno denarno pomoč, ko smo bili že tri mesece brez plače, in odvezo. Ter pozabo,« je žalostno rekla ena od delavk. A Tržičani pozabljajo, da se je pod neko nekoč precej osovraženo vlado Peku odpisal dolg in da je upravno stavbo s 4500 m2 zemljišča država brezplačno prenesla v last občine. Ta jo je v letih 2009/10 prodala za 510.000 evrov Kranjski investicijski družbi za postavitev trgovine Hofer. Zdaj, ko je priložnost, da se bivšim delavcem in družinam nekaj povrne, tega denarja ni, je namignil eden od poznavalcev.
»Težava je seveda nov bazen, poslovna napaka, ki pobere okoli 80.000 evrov na leto samo za vzdrževanje, njegova osnovna končna cena, ki jo skrivajo pred javnostjo, svetniki in revizijo, pa se vrti med štirimi in sedmimi milijoni evrov,« nam je namignil drugi, bivši župan pa dodal: »Peko smo reševali že pred 15 leti in ga rešili, ko so v rit brcnili kriminalca Lovšeta. Peko je pod Brejčevo zadihal in postal uspešen, po njeni zamenjavi pa spet – adijo! To desetletno uničevanje občine in mesta bo pustilo stoletne posledice!« A tudi njega je gospa iz Peka takoj popravila: »Žal se tudi vi motite. Tudi pod Brejčevo Peko ni bil uspešen. Boljši rezultati so bili navidezni le na račun prodaje nepremičnin in prenašanja zaposlenih med družbami. Bilo je polno organizacijskih sprememb, s tem pa zakrivanje slabih rezultatov in nadaljnje izčrpavanje. Ona je kriva za odhod visoko strokovnega kadra iz PGP d.o.o. in s tem ponovnega izčrpavanja uspešne družbe, ki je od leta 1999 pa do 2006 resnično poslovala odlično pod vodstvom mladega, sposobnega direktorja Igorja Zupana! A uspešne je treba pač pospraviti!« S tem je namignila na še eno »čudno« poslovno zgodbo iz mesta.

PGP. Podjetje PGP sta v 90. letih prejšnjega stoletja ustanovila nekdanji TOZD Poliuretan in TOZD Gumarna podjetja Peko Tržič. PGP izdeluje podplate iz poliuretana, gume, termoplastov. Ustanovljen je bil z negativnim kapitalom, kar pomeni, da so nanj zvalili vse poslovne in druge minuse Peka. Že leta 1998 se je PGP spopadel s prisilno poravnavo, s poplačilom vseh terjatev upnikom jo je zaključil v dveh letih, tretje leto je že ustvarjal dobiček. V najboljših letih je izdeloval več kot 30.000 parov podplatov na dan. Kupci so bili ves čas vodilni z evropskega tržišča: Ara, Gabor, Mephisto, Lugina, švedski in vrsta italijanskih čevljarjev. Podjetje, s tako širino jih je v Evropi manj kot prstov na eni roki, je delovalo dobro, tudi ko so italijanska, portugalska, španska po letu 2008 propadala.

Peko uničuje PGP. Mati (Peko) je od leta 2002, ko je postala več kot 90-odstotni lastnik PGP, začelo močno izčrpavati svojo hčer. Prišlo je tako daleč, da so bile bilance PGP prikazane slabše, kot so bile v resnici. Nikjer ni zapisano, a vodilni vedo, da se je plačevala predraga najemnina za objekte, da je PGP kupoval zaščitna sredstva, pisarniški material, plačeval elektriko, čiščenje tudi za matični Peko. In to dolga leta. Pa se je kljub temu in slabemu vodenju v določenih obdobjih vedno obdržal nad gladino. »Če bi bil kateri od direktorjev Peka pameten in resen ekonomist, bi uvidel, da bi moral v PGP vlagati, ne pa ga izčrpavati. Z vlaganjem v PGP bi lahko število delavcev ostalo enako, kot je bilo pred stečajem, saj ima potencial. Peko ga nima. To je jasno vsem poznavalcem branže,« je izjavil eden tistih, ki so PGP postavili na noge in ga je zaradi omenjenih malverzacij zapustil. »Žalostno je, da so zaposleni v PGP zelo sposobni, preprosto bi ga bilo pripeljati na ustrezno raven, samo da se jim pomaga na začetku. Lahko bi delali z 250 zaposlenimi, saj gre danes za enega večjih proizvajalcev na svetu,« je še dodal. 

»Vedno kratko potegne delavec,« pravi predsednica Pekovega sindikata Sandra Lang, ki je v Peku delala skoraj 35 let. Zdaj jih čaka zavod za zaposlovanje. »Večinoma smo starejši, stari okoli 50 in več let. Tako rekoč vse življenje smo pustili tukaj in zdi se mi, da smo samo še trajno nezaposljivi,« je ocenila.

Molk. »Najbolj sem jezen na zaposlene. Vsa leta so bili tiho. Imajo predstavnike v NS (nadzorni svet) in sindikat, ki je tistim, ki so se izpostavili in prijavili kršitve (kraje, slabo delo, napačne strokovne odločitve), obrnil hrbet, namesto da bi jih (za)varoval. Pogumne so postavili na cesto in karavana je šla naprej. V NS sta ves čas sedela dva iz sindikata. Nista obveščala javnosti in delavcev. Raje sta molčala. Naj zdaj sindikat recimo vsaj izpelje delavski zadružni odkup, če že,« nam je dejal nekdo precej jezen, ki ima za seboj dekade vodenja v čevljarski industriji, in resno dodal: »Peka se v resnici takega, kot je, žal ne izplača reševati. Morda bi bila rešitev zadruga iz več manjših družinskih podjetij, podobno kot recimo J. Gros (Migi) in M. Slapar (Proalp), a vprašanje. Trg je neizprosen za nova podjetja. Peko bi nekoč potreboval samo enega pravega, ki bi znal prodajati, čeprav se sliši (pre)enostavno. In ne gre toliko za krajo, kot za šalabajzerstvo pri vodilnih!« 

Zaključek. Velik krivec je država. Kot lastnik in sponzor, ki politično in po prijateljski liniji v nadzorne svete postavlja finančnike in ne stroke. Morali bi imeti posebne ekipe strokovnjakov za branže, kjer je država lastnica, za vsako branžo posebej. Finančniki, ki sanjajo svoje sanje, predložijo sanjske poslovne načrte in sanjarijo naprej. Ko propade eno, pa se znajdejo v novem podjetju.

Opomba uredništva: Vse izjave v navednicah so nam dali resnični ljudje, a zaradi varnosti in majhnosti Tržiča naj njihova imena ostanejo znana le nam.