Če bi v Sloveniji izbirali osebo, ki misli in dela dobro, bi prav v vrhu nedvomno našli Sonjo Mojzer iz Maribora. Slovenski javnosti je znana kot predavateljica slovenskega in nemškega jezika, prevajalka, radijska voditeljica, ljubiteljska slikarka, avtorica besedil za glasbenike ter povezovalka in organizatorica prireditev.
Ker igra tudi harmoniko in kitaro ter poje, je na vprašanje, a je kaj, česar se ji ni uspelo naučiti, odgovori: »Ja, hiš pa res ne bi znala zidati.« Rojena Novomeščanka in mamica dveh otrok, ki svoja predavanja vedno začne ter zaključi s stavkom, »dobro je delati dobro, zato ker se ti vrne«, je avtorica knjige z naslovom Moja diagnoza: rak, v kateri opisuje izkušnje v boju s to boleznijo. Ljudem priporoča alternativne možnosti zdravljenja, ki jih je sama preizkusila, zato jim pripisuje zasluge. In danes lahko reče: »Zdrava sem.«
»Treba se je gibati in biti srečen ter nasmejan. Z ljudmi se moramo pogovarjati in jih imeti radi.«
O svoji bolezni pravi, da se ji je pripetilo nekaj, kar je mislila, da se njej nikoli ne bo. »Dobila sem diagnozo, ki se imenuje rak. Na listu papirja je pisalo karcinom. Prvi hip se nisem zavedala. Nekaj ur sem sedela in nisem se mogla premakniti. Nisem vedela, kaj me čaka in kakšen naj bo moj prvi korak. Tudi solz nisem skrivala. Bila sem zelo šokirana,« razloži. Kljub doktorjevemu priporočilu, da so odloči za zdravljenje s kemoterapijo, je prepričana, da ji je nekdo »poslal« 70-letnega gospoda, ki je pred leti zbolel za rakom na jetrih in se je odločil za zdravljenje v mehiški alternativni kliniki ter ozdravel. »Od takrat brezplačno pomaga ljudem in jim svetuje, da obstajajo tudi druge možnosti, lahko v kombinaciji s kemoterapijo. Ko sem ga spoznala, sem tudi sama sprejela alternativno obliko in se tako izognila bolnišnici, ki je ne maram. Vesela sem, da sem ohranila svoj videz, saj se navzven nisem spremenila. Priznam pa, da sem za 360 stopinj svoje življenje in vse obrnila na glavo. Zamenjala sem prehrano. Bila sem strašno disciplinirana, imela sem voljo, moč in cilj. Pred seboj sem imela samo svoji hčerki in takrat še ne rojeno vnukinjo. Rekla sem si, nekdo jo mora učiti slovenščino, ker s starši živi daleč proč v tujini,« razlaga Mojzerjeva.
Priznava, da je bilo njeno prvo vprašanje ob diagnozi, koliko časa še ima, kaj vse je morebiti zamudila in podobno, zato je v roke vzela Brojsovo knjigo Rak in levkemija ter upoštevala njegove nasvete. »S svojo knjigo želim pomagati ljudem, ki so zaslepljeni, ker ne vedo, kako nevarna je tako imenovana hitra hrana, ali nikotin, alkohol in kako nevarno je 'sedenje' doma. Treba se je gibati in biti srečen ter nasmejan. Z ljudmi se moramo pogovarjati in jih imeti radi. In, kar je najpomembneje, nikoli ne smejo izgubiti upanja in imeti morajo jasen cilj, zato jim želim pomagati najti pot za pogum. S pisanjem jim poklanjam sebe in svoje življenje. Vedeti moramo, da nam življenje ponudi roko, le sprejeti jo moramo,« je sklenila Mojzerjeva.
