Slovenija

Občutek krivde

A.E.S.
4. 8. 2014, 11.29
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Vedno bolj mi postaja jasno, kaj je tisto, kar me v življenju najbolj zavira. Kaj je tisti usodni obrat v podzavesti, ki povzroči, da se v trenutku iz odrasle ženske spremenim v majhno, jezno, zbegano deklico.

Boštjan Pucelj

Globalno gledano je človek zoprna, večno nezadovoljna žival, ki se pogosto hrani s tujimi pomanjkljivostmi. Kako spretno artikuliramo z raznoraznimi milimi, posmehljivimi, grobimi ali enostavno šaljivimi očitki, ki pa kot po čudežu v večini primerov padejo točno na ciljano točko, kjer pri sogovorniku pritisnejo na določeno misel, čustvo ali spomin, ki sproži občutek krivde.

 Nesmiselno je kazati s prstom, češ, to ste mi privzgojili. Vsi ga imamo privzgojenega. Je naša tradicija. Sredstvo, ki si ga je nekoč gotovo izmislil neki veleum, ki je človeško naravo poznal tako dobro, da mu je bilo jasno, da za dosego ponižnosti in ubogljivosti ni boljšega načina, kot človeku vcepiti občutek krivde ter ga prepričati, da je velik grešnik. V resnici pa ni prav NIČ narobe, dokler se uspeš pomiriti sam s svojo vestjo, pa naj bo še tako nekonvencionalno, čudaško ali nenavadno. Vsakdo v sebi nosi svoj moralni kodeks, ki se imenuje vest. Tej ne ubeži prav nihče.

Vprašam se: ali je vredno? In kako je, ko veš, da si nekoga prisilil v določeno obnašanje? Ali si globoko v sebi zares zadovoljen? Ali te ne gloda črv dvoma, kako bi bilo, če ne bi bilo?

Na smolo moje bližnje okolice sama v teh primerih ne znam več reagirati ponižno. Nič me ne razkuri bolj od očitkov. Namesto da bi se počutila samo krivo, ob tem zadnje čase obvezno občutim jezo. Jezo in odpor do okolja, ki na tak način funkcionira. Vem, da velikokrat ni zlonamerno, pa vendar. Ne morem si več zatiskati oči in se pretvarjati, da ne razumem mehanizmov take komunikacije, ki jo lahko kar poimenujem. Manipulacija.

Ne zanikam, da sem se kdaj gotovo tudi sama obnašala natanko po tem vzorcu in da mi podzavestno včasih še vedno uspe izreči očitek, ki ima točno ta namen – v bližnjem vzbuditi obžalovanje. Vendar pa se pri tem močno držim nazaj in, preden me jezik prehiti, rajši temeljito premislim, kaj, vraga, si sploh želim od človeka, kateremu je bil očitek namenjen. 

Očitek je namreč lahko sredstvo za uveljavljanje svoje volje. Za kreiranje občutka lastne nezmotljivosti in večvrednosti. Za doseganje vsakodnevnih malih »zmag« pri odnosih, v katerih naj ne bi bilo prostora za »majhne vojne«. Potuhnjeno, sladko in na videz nedolžno poudarjanje človeške nepopolnosti. Zakrivanje lastnih in iskanje tujih napak. Sredstvo, s katerim nekoga prisiliš, da pod vplivom vzbujenega občutka spreminja mnenja in dejanja, ali izsiliš nekaj, česar sicer ne bi naredil.

Zavedam se, da me okolica zaradi mojih izbruhov jeze marsikdaj ne razume. Zdim se jim sebična. Pa ni tako. Vse preveč čutim ljudi okrog sebe in njihova pričakovanja, uperjena v mojo smer. Vse preveč me ganejo njihovi očitki. Vendar pa verjamem, da je pot samo ena. In sicer – obrniti se navznoter in se razumeti brez dopuščanja tujih vdorov, ki bi z očitki spreminjali tisto, kar je v meni pristnega. Postaviti si ostre meje. Meje, ki jasno povedo, česa ne dopuščam. In mi hkrati, če jih strogo upoštevam tudi sama, zavežejo jezik, če si pozneje želim nekaj očitati.