Slovenija

Družina Fabjan združena v svoji hiši lepote

Agata Rakovec Kurent
19. 7. 2014, 17.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Zakonca Marjan in Zora Fabjan sta na noge postavila uspešno podjetje in v svojih ambulantah ljudem vračata mladost, v družinskem poslu pa sodelujejo tudi njuni trije otroci in dve snahi.

Mankica Kranjec

Ker delajo na različnih koncih Slovenije, jih je skorajda nemogoče ujeti skupaj v objektiv, a je to, da delajo povezani, pravzaprav velika sreča, pravi Zora Fabjan.
"Da bom zdravnik, sem se odločil v šestem razredu osnovne šole, ko mi je za rakom na maternici umrla stara mama, pri kateri sva s sestro preživela vse poletne počitnice, tam v hribih nad Idrijo. Zelo sva bila navezana nanjo in njena smrt naju je zelo prizadela. Da je prezgodaj umrla, je bila deloma tudi njena krivda. V tistih časih ženske skoraj niso hodile h ginekologu in je dobila karcinom. Takrat sem rekel, da bom zdravnik in bom za paciente skrbel tako, da ne bodo umirali,« pripoveduje dr. Marjan Fabjan v svoji ordinaciji za Bežigradom. Če ne bi bil zdravnik, pravi, bi bil arhitekt, saj ga je zanimalo tudi oblikovanje. »Na medicini je z oblikovanjem povezana le plastična in estetska kirurgija, in tako se je kombinacija mojih zanimanj pravzaprav izkazala za zelo uspešno.«
Danes je središče njihovega dela v vasici Kolomban nad Ankaranom, od koder se ponuja čudovit pogled na Tržaški zaliv. Tam imajo kliniko in dom, lokacija pa je odlična tudi zaradi bližine Italije. »Kriza se v Sloveniji pozna zlasti pri večjih posegih, pri operacijah. Tudi zato smo se z ordinacijo na Primorskem odločili za prodor na italijanski trg. Italijanski trg je ogromen, petdesetmilijonski, nas pa je le dva milijona. Italijani se tudi pogosteje odločajo za estetske operacije, sploh moških je bistveno več. O operacijah govorijo na glas. Pri nas 90 odstotkov ljudi lepotno operacijo skriva, tam pa 90 odstotkov žensk s seboj na operacijo pripelje še prijateljico,« razlaga Marjan Fabjan, ki je pred 22 leti začel tako rekoč iz nič in odprl zasebno ambulanto s koncesijo v Kranju.

Mankica Kranjec

LJUBEZEN IZ PORODNIŠNICE
Dobro se zaveda, da je velik del zgodbe o uspehu napisala tudi njegova žena, dr. Zora Fabjan, ki mu kot anesteziologinja pomaga pri operacijah, skrbi pa tudi za manjše estetske posege. Njuna ljubezenska zgodba je skorajda filmska. Spoznala sta se že v porodnišnici, čeprav ju tam niso uradno predstavili. »Z ženo sva rojena istega dne, istega leta in v isti porodnišnici. Poznava se tako rekoč od rojstva, čeprav sva se uradno seznanila šele na fakulteti. Toda žena v šali vedno pravi, da se tudi v porodnišnici nisva spoznala, ker sem bil jaz na patološkem oddelku,« se nasmehne Marjan Fabjan, čigar vsi trije otroci so izbrali podobno poklicno pot kot onadva z ženo in so zaposleni v domačem podjetju.
Njegov direktor je skoraj 40-letni Gašper, ki je študiral menedžment, srednji sin Matic je tako kot oče rekonstrukcijski in plastični kirurg, najmlajša Živa pa prav zdaj opravlja specializacijo iz plastične kirurgije na medicinski fakulteti v Beogradu. V družinskem podjetju delata tudi obe snahi – Gašperjeva žena Valerija je kozmetičarka, Matičeva Tina pa zobozdravnica.
»Študij medicine je pri nas prezahteven, da bi ga izpeljal brez lastne močne vizije in želje. Nehaš že v prvem in drugem letniku,« mi Marjan Fabjan odvrne na vprašanje, ali sta z ženo otroke kaj prepričevala, naj stopajo po njunih stopinjah, njegova žena pa dodaja: »Najini otroci niso bili super odličnjaki in morali smo poiskati pot, kako jih spraviti na študij medicine. Tako sta oba študirala v tujini. Danes pa se pri nas zaradi visoke omejitve vpisa med zdravniki in študenti medicine rojevajo sami znanstveniki, zelo studiozni ljudje, ki pa s pacientom pogosto ne znajo najti človeškega stika. In to je zelo žalostno. Naš Matic je fantastičen kirurg in velika škoda bi bila, če ne bi opravljal tega poklica, ker je v njem odličen. Naša Živa se ravno pripravlja na zaključne izpite na specializaciji in čez kako let bo tudi ona že kirurginja.«

Dr. Matic Fabjan o delu v družinskem podjetju: »Je prijetno in zabavno, a vsekakor tudi naporno, saj si za vse odgovoren sam in moraš poznati vsa področja, od strokovnega do podjetniškega. Na nas, naslednikih, je tudi velika in zahtevna naloga: podjetje smo prevzeli od svojih staršev, ki so ustvarili priznano znamko, zdaj pa jo moramo s svojim predanim in kakovostnim delom ohranjati ter jo seveda še nadgraditi. Če vse skupaj primerjamo z delom v javni ustanovi, je prednost predvsem v času, ki si ga organiziraš po svoje, slabost pa v tem, da moraš biti za svoje paciente dosegljiv 24 ur na dan, ker te nihče ne nadomešča.«

VSI POTREBUJEJO SVOJ MIR 

»Med mojimi otroki in drugimi zaposlenimi seveda je razlika. Po eni strani je lažje, po drugi pa težje. Dobro je, da se lahko znotraj družine odkrito pogovorimo, se spremo, si vse povemo v obraz in se nato seveda tudi pobotamo, kot je pač v navadi v družinah. Slabo pa je, da imajo moji otroci pred mano manj rešpekta kot kak tujec. Ta ve, da bo, če ga bo lomil, izgubil službo, otroci pa ga včasih lahko bistveno bolj lomijo, ker natanko vedo, na katere finte me lahko vržejo. Pozitivno je gotovo tudi, da delamo zase in ambulanto zapuščam svojim. Znanje predajam svojim otrokom kot nekakšno investicijo. Imam tudi že vnuke, stari so deset let. Z ženo sva bila ravno na dopustu, ampak niso bili zraven, ker so imeli še šolo,« pripoveduje Marjan, Zora pa pristavi: »Jasno je, da poleg dela v ambulanti doma držim še tri vogale hiše. Otroci so se osamosvojili, imajo svoje družine, vendar delamo v istem podjetju, kar je pravzaprav velika sreča – sreča, da smo tako povezani, da si otroci želijo delati skupaj z nama.«
V družini skupaj delajo, živijo pa vsak zase: »To se mi zdi nujno. Vsak ima svojo družino in potrebuje svoj mir. Sožitje generacij se sicer lepo sliši, toda večina ljudi, ki v Sloveniji živi pri starših, to počne po sili razmer in ne zato, ker bi si tega želeli. Daleč zunaj povprečja smo že, ker delamo skupaj,« razmišlja Marjan. Družina tudi redko dopustuje skupaj: ko sta na dopustu starejša dva, skrbi za paciente Matic, nato pa se na dopust z družino odpravi on.

ZGODBE, NAPISANE V 22 LETIH
Slovenski pacienti se ne razlikujejo od drugih, je prepričan Marjan Fabjan. Obiščejo jih tisti, ki niso zadovoljni s svojo samopodobo. Dekleta, stara malce čez dvajset let, si po navadi želijo polnejših ustnic ali izrazitejših dojk. Gospe v petdesetih letih doživljajo krizo srednjih let, ko otroci zapuščajo dom. Ko iščejo novo identiteto, se mnoge poleg novih konjičkov, aktivnosti in morda partnerja odločijo tudi za osvežitev videza. V Plastični kirurgiji Fabjan najpogosteje operirajo dojke, od povečanj in zmanjšanj do dvigov, sledijo korekcije nosu, liposukcije, korekcije ušes ... Za manjše, neinvazivne posege je zadolžena Zora Fabjan: »Teh seveda opravimo bistveno več kot operacij. Veliko delamo z botoksom, hialuronskimi polnili, najnovejša uspešnica pa je sculptra, ki je na slovenskem trgu kakšno leto in se zelo dobro obnese. V nasprotju z drugimi polnili spodbuja nastajanje kolagena in rezultati so vidni več kot dve leti. Pogosti so tudi pilingi, laserski posegi, plazme PRT, polnjenja z lastno maščobo.«
Kdaj za žensko nastopi trenutek, da obišče estetskega kirurga, najbolje ve vsaka zase, pravi Zora: »Za postopek oziroma za vrsto posega se dogovorimo skupaj. Najbolje učinkujejo kombinacije botoksa in polnil. Kako dolgo bo poseg učinkovit, je odvisno od pacienta, v povprečju pa pridejo trikrat v dveh letih. Opravljamo tudi kemične pilinge, ki prav tako spodbujajo nastajanje kolagena in skupaj z botoksom in polnili sodelujejo pri pomlajevanju. Ni dovolj, če odstranimo gube, poskrbeti moramo tudi za osvežitev kože. Za kemični piling je najprimernejša jesen, čas pred poletnim dopustom pa ne, saj bi lahko na koži nastali temni madeži. Pred morjem lahko gube zgladimo s hialuronsko kislino.«

Mankica Kranjec

ŠTIRI ZLATA PRAVILA
Danes strokovnjaki prisegajo na tako imenovano pravilo antiaginga (zaviranje staranja). To pomeni, da je treba posege začeti zgodaj, ko o staranju pravzaprav sploh še ne razmišljamo in posledic staranja še ne občutimo. Zadnje raziskave kažejo, da je naša biološka starost le v desetih odstotkih odvisna od genov, vse drugo pa je povezano z našim načinom življenja. »Pri petdesetih boste videti čisto drugače, če boste vase začeli vlagati pri tridesetih. Ne mislim samo na naše storitve, temveč na splošno na življenjski slog, od nege do pravilne prehrane in ukvarjanja s športom. Antiaging ni le videz kože in obraza, temveč zdravje celotnega telesa. Estetska kirurgija je še vedno medicina. Njen smisel ni le fasada, temveč podoba zdravega, posledično pa seveda tudi mlajšega, energijsko polnega človeka,« je prepričan Marjan Fabjan, ki meni, da se je vredno držati štirih pravil: pravilno se je treba prehranjevati ter poskrbeti za razstrupljanje telesa, telesno aktivnost in možganski trening.

Mankica Kranjec

»Na računalniku imam ameriški program za trening možganov, ki meri moj napredek. Tako si urim pozornost, hitrost reakcije in spomin. Pomembna je tudi telesna drža, ki lahko hitro naredi 20 let razlike – navzgor ali navzdol. Mislimo, da nas stare delajo gubice, pa ni res. Drža, način hoje in oblika postave, vse to pride pred gubicami, kadar ugibamo, koliko je nekdo star,« razmišlja. Ko podvomim, da bi ga ženske lahko pretentale glede svoje starosti, se spomni na dopust v Dominikanski republiki. Med plavanjem je na plaži opazil žensko, o kateri je bil zaradi njene govorice telesa, čudovite postave in vzravnane drže prepričan, da šteje kakšnih 30 let, gospa pa jih je imela 70. Tudi zakonca Fabjan sta zaradi športnega načina življenja v izvrstni formi.
»Moram se truditi za svoj videz, sicer bi bil precej slaba reklama za svoj posel,« se smeji Marjan. »Vsako jutro vadim pilates, redno izvajam detoksikacijo ali razstrupljanje organizma, saj smo vsi že precej zastrupljeni – zastrupljena je hrana, ki jo uživamo. Telovadba in pravilna prehrana sta temelja, s katerima lahko vsak poskrbi zase. Še vedno je premalo zavedanja, da ni zdravnik tisti, ki mora skrbeti za nas. Noben zdravnik ne more nadomestiti tistega, kar lahko naredimo zase sami. Zdravniki le gasimo požar. Sami pa moramo skrbeti zase: da ne zbolimo in da se organizem ne stara prehitro.«