Slovenija

Alma: Dajmo mladim priložnost in zaupanje!

Alma E. Simič
16. 4. 2014, 12.04
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Prejšnji teden sem pisala o kontroli in zaupanju v zasebnem življenju, danes pa bi s to temo rada nadaljevala, premaknila pa bi se na širše področje. Velikokrat razmišljam o odnosih učitelj – učenec in delodajalec – delavec. Zdi se mi, da v tem času tudi na teh relacijah prihaja do patološke kontrole in nezaupanja.

Svojo misel bom začela s študentom (učencem, vajencem), ki se priučuje določene stroke, obrti ali poklica. Glede na moja opažanja in izkušnje se dogaja naslednje. V fazi zdrave radovednosti učenca, ko ta še z velikim veseljem vpija vse informacije, ki so mu na razpolago, kar se tiče izbrane stroke, ga pri tem vse prepogosto omejujejo in zavirajo. Namesto da bi učitelj delil vse svoje znanje, s katerim razpolaga (če naleti na zanimanje), pogosto informacije posesivno drži zase, kot sveti gral. Neumno se mi zdi, da morajo nadobudni učenci do njih priti po predolgih poteh, z lastnimi izkušnjami, ko pa bi lahko med učenjem znanje pridobili tudi v obliki posredovanih izkušenj učiteljev. Miselnost, jaz sem se moral do vsega dokopati sam, pa naj se še drugi, me žalosti. In tako se pri nas dogaja, da so pri opravljanju praks študentje velikokrat hudo razočarani, saj ne dobijo dovolj uporabnih in vrednih informacij, ki bi jih zadostno vpeljale na začetek delovanja v določeni stroki.

Prepričana sem, da se vam je že kdaj zgodilo, da vam kot novincu na delovnem mestu nihče ni hotel pomagati pri uvajanju in z vami deliti svojih izkušenj.

Podobno lahko vidimo pozneje na delovnih mestih. Za primer bom dala družinska podjetja (obrtniki). Najprej poglejmo človeka, ki iz nič ustanovi podjetje. Jasno nam je, da je navadno za kaj takega potrebno ogromno energije, časa, volje, pogosto tudi strasti, vizij in požrtvovalnosti. Večina lastnikov takih podjetij to po lastni upokojitvi kot dediščino prepusti svojim otrokom. Značilno za naš prostor je, da tudi po upokojitvi z veliko težavo izpustijo vajeti iz rok. Morda so si, medtem ko so njihovi otroci odraščali, mislili nekaj v tem stilu: Mojim otrokom pa tega ne bo treba. Naj imajo lepo otroštvo! In ker jih med odraščanjem niso naučili ne odgovornosti ne delovnih navad in končno niti zares obrti, s katero se ukvarjajo, se vse prevečkrat dogaja, da otroci, ko odrastejo, niso zares sposobni upravljati z družinskim podjetjem. Tako dobimo veliko upokojenih obrtnikov, ki ostanejo »do smrti« privezani na podjetja, ki so jih ustanovili, in zdaj že odrasle, zafrustrirane otroke, ki se sprašujejo, zakaj jim starši ne zaupajo. Kaj ima to opraviti s prej omenjenimi učenci in študenti? Prav tako gre v veliki meri za posesivno zadrževanje informacij in kontrolo na račun pridelanih žuljev v preteklosti. Pa niso le družinska podjetja tista. Podobno se dogaja tudi drugje, le da tam ne gre za družinske odnose. Prepričana sem, da se vam je že kdaj zgodilo, da vam kot novincu na delovnem mestu nihče ni hotel pomagati pri uvajanju in z vami deliti svojih izkušenj.

Boštjan Pucelj

Svet se bo vrtel naprej, tudi ko nas več ne bo.

Kot ste verjetno že razbrali, tokrat govorim o kontroli nad informacijami in nezaupanju do naših potencialnih naslednikov. Človeško je sicer, da je za nas delež, ki ga prispevamo v nekem podjetju ali stroki, neprecenljiv, ker je to NAŠE delo. Dobro pa se je zavedati, da se bo svet vrtel naprej, tudi ko nas več ne bo. Dajmo mladim priložnost in zaupanje!