Kazen preživljate v hišnem zaporu; ljudje tega ne poznamo tako dobro. Kako je to videti?

Tako, da moram biti doma, lahko sem pa tudi v svoji pisarni. Tukaj sem lahko osem ur na dan, vsak delavnik. Ni odhodov na kavo ali recimo v trgovino. Policija sicer nadzira, na vratih se pojavi nenajavljena, niso pa ves čas prisotni.

 

V trgovino ne smete, kdo opravi nakupe namesto vas?

Sem poročen in to so vedeli, zato v trgovino hodi žena. Če ne bi bil poročen, bi lahko šel enkrat na teden za eno uro v najbližjo in točno določeno trgovino.

 

Tri leta ne smete opravljati svojega poklica. Kako se preživljate?

Prej sem bil zaposlen in sem imel hkrati še popoldanski s. p., zdaj pa so se stvari spremenile in delam samo kot s. p. Dovoljeno mi je izvajanje izobraževanj. Trenutno največ izobražujem na področju retorike in javnega nastopanja. Izvajam pa tudi program dobrega življenja, ki predstavlja celosten pogled na izboljšanje bivanja, to je izobraževanje o tem, kaj lahko človek naredi za ugodnejše življenje. Trenutno tudi veliko pišem, pred kratkim pa sem odprl svojo spletno stran www.maticmunc.net

Matic Munc
Krater Media Agency / Grega Wernig
Umor pod K2 Dušana Jelinčiča je nazadnje Matic Munc 'pojedel' v enem zamahu.

 

»Mama in njena družina nista bili koristni za deklico.«

Najbolj ste znani iz primera koroške deklice. Ali menite, da vam je ta primer poklicno škodil?

Ja, vsekakor mi je škodil. Že samo zaradi tega, ker tri leta ne smem opravljati dela psihologa in svetovalca. V javnosti so vtisi zelo deljeni, ampak glede na to, da sem krivdo priznal, je ostal grenak priokus. Primer mi je škodoval tudi zaradi tega, ker sem mu dve leti posvečal veliko časa in energije, hkrati pa se je zmanjšalo zaupanje ljudi. Takoj zatem, ko sem bil priprt, je na primer do mene prišlo 80 odstotkov manj ljudi.

 

Kako vas je sprejela bližnja okolica? Kot heroja, ki je pomagal deklici, ali kako drugače?

Zelo različno. Ljudje so želeli imeti enostavno sliko, zanimalo jih je samo, ali sem kriv ali ne. Tisti, ki so nas poznali od prej, vedo, da smo delali okej, večina pa je razdvojena.

 

Zakaj ste priznali krivdo?

Krivdo sem priznal po pogovoru s svojim odvetnikom, ker ni bilo možnosti, da bi v doglednem času dosegli karkoli pametnega. V vsakem primeru bi bil obsojen. Verjamem tudi, da če bi se proces odvijal na katerem drugem sodišču in ne na slovenjgraškem, bi bil rezultat drugačen in bi se verjetno tudi drugače odločil. A v tem primeru so bile vse možnosti porabljene, poleg tega je bilo videti, da se dve, tri leta ne bi zgodilo nič, potem pa bi bil obsojen. Sploh ne vem, kako bi ves ta čas živel. To je bila zelo težka in pragmatična odločitev. Krivdo sem priznal samo zato, da se je zadeva končala. Proces sicer še teče in glede na to, da se od septembra do januarja ni zgodilo popolnoma nič, domnevam, da bo primer trajal še izjemno dolgo. Po nekaterih napovedih celo do leta 2020.  

 

Deklica je bila leto dni brez mame. Ali ni morda zaradi tega utrpela kakšnih posledic?

Potem ko so se zadeve odvile, nisem nikogar več videl. Družina s strani dekličinega očeta se je pogodila in dogovorila, da ovadijo mene, ter s tem upala na neki odpustek. A žal so bili s tega vidika ogoljufani. Ker nisem v stiku z družino, tudi ne vem, kako je vse skupaj vplivalo na hčerko. Še vedno pa stojim za tem, da mama in njena družina nista bili koristni za tega otroka. Dejstvo je, da deklica še vedno tam živi. Sem pa prepričan, da če bi bila zadeva obratna in bi bil oče na mestu mame, on tega otroka ne bi več videl. V takšnih primerih so očetje velikokrat diskriminirani.

Matic Munc
Krater Media Agency / Grega Wernig

 

»Očetje imajo na slovenskih sodiščih le 5 odstotkov možnosti za uspeh.«

Večinoma imamo predstavo, da zlorabljajo moški – očetje. Kaj pa mame?

Seveda zlorabljajo tudi ženske. Tudi ta trenutek prestajajo dolge zaporne kazni. Seveda jih je veliko manj, a ne moremo reči, da to ni možno. Ženske doumevamo kot nežne, čutne, kot osebe, ki kaj takega ne bi mogle storiti, moške pa kot nasilneže. Žal imajo očetje na slovenskih sodiščih le 5 % možnosti za uspeh.

 

Ste imeli kadarkoli tekom procesa občutek, da so bili dokazi prirejeni, morda celo skriti?

Tega vprašanja mi še nihče nikoli ni postavil. Ravno to je bil tudi razlog za priznanje krivde. A ne gre samo za prirejenost. Na primer tožilstvo je imelo priče. Te priče so dale izjave, ki so bile zapisane in so bile meni v veliko škodo. Na zaslišanju pa ti ljudje teh izjav niso prepoznali. Šokirani so dejali, da teh izjav niso nikoli dali. Tudi sodnica je videla, da je bil zapis lažen. Želeli smo te dokaze izločiti, a sodišče temu ni ugodilo.

 

S kakšno obrazložitvijo pa so zavrnili zahtevo za izločitev teh dokazov?

Obrazložitve ni bilo.

 

Ali ste tekom svojega dela zaznali kakšne pomanjkljivosti ali pa nepravilnosti pri obravnavanju žrtev nasilja?

V vseh letih sem bil priča veliko nepravilnostim. A največ jih je ravno na ravni sodišč. Najbolj brutalni primeri so izvršbe nad otrokom, ko na primer pride po otroka 15 policistov.

 

»Slovenski sodni izvedenci niso dovolj usposobljeni na svoje delo.« 

Sodišče se odloči na podlagi mnenja sodnih izvedencev. Kako opravljajo svoje delo, so dovolj usposobljeni za svoje delo?

Slovenski ne. Tudi tega ni nikoli nihče vprašal. Imamo različne izvedence za različna področja. Za razveze jih je na primer samo 15. Jaz imam od teh petnajstih označene samo tri, ki so vredni zaupanja. Ostali so se izkazali s prirejenimi mnenji.

 

Ali drži, da je večina sodnih izvedencev dobila licence pred 20–30 leti?

Drži. Mislim, da je najstarejša sodna izvedenka že blizu osemdesetih let.

 

Ali se sodni izvedenci tekom dela še kaj dopolnilno izobražujejo?

Njihov odgovor bi verjetno bil, da se trudijo ves čas izobraževati, ampak jaz mislim, da se ne. Prav tako njihovega dela nihče ne preverja. Ministrstvo za pravosodje bo sicer reklo, saj nekateri nimajo več licenc, a dejstvo je, da so to ljudje, ki so licence vrnili sami, ker so bili pritiski preveliki. Kolegica Bašičeva, ki se ukvarja s spolnimi zlorabami, ves čas vabi ljudi iz tujine, a na ta izobraževanja žal nikoli ne pridejo ljudje iz javnega sektorja.

 

Ali sodne izvedence ali pa socialne delavce, ki dnevno delajo z žrtvami nasilja, kdo preverja – kakšna je njihova zgodovina, kaj so počeli v preteklosti – ali je pomembna samo formalna izobrazba?

Ne. Tukaj gre samo za formalno stopnjo izobrazbe. Končaš fakulteto, narediš strokovni izpit, in to je to.

 

Matic Munc
Krater Media Agency / Grega Wernig

 

Ali imajo tudi ljudje ki se ukvarjajo s temi težkimi primeri, kakšno strokovno podporo, glede na to, da gre za čustveno izjemno naporno in odgovorno delo?

Nekateri ja, drugi ne. Vidim kolege, ki izgorevajo, ker je, sploh v teh časih, težkih primerov veliko. Ljudje se lomijo, odhajajo na bolniške in jih naposled zamenjajo.

 

Kaj je spolna zloraba? Kje je meja?

Na najbolj ekstremnem koncu je grozovito posilstvo otroka, za kar bodo vsi rekli, da je zločin. Na drugi strani pa so drugi ekstremi, to so blažja dejanja, ko bi večina rekla: to pa ni nič takega. Eden od takšnih primerov je izpostavljenost pornografiji. Na primer, ko je imel oče na mizi Playboy in ga je mladoletni sin videl, zato je bil oče ovaden. Od tega pa se stvari stopnjujejo, do opazk, dotikanja itd. Del merila je to, kako se oseba počuti ob dejanju, drugi del je pa to, da je človek celovit in je poseg v njegovo spolno identiteto narejen brez privolitve.

 

»Ljudje smo mojstri pozabljanja neprijetnih dogodkov.« 

Kaj storilce pripelje do takšnih dejanj? Je to spolna izprijenost, slabe izkušnje, ki so se jim zgodile in se odražajo na ta način?

Spolna izprijenost, ki je lahko pedofilija, je redka in neozdravljiva. Veliko je tudi takšnih, ki so bili sami žrtve zlorab, a velika večina ni spolnih izprijencev, ampak večinoma tako izražajo nadvlado in moč. Enako je pri posilstvih. Na ta način želijo storilci uveljaviti moč in razvrednotiti, fizično nadvladati osebo.

 

Tudi sami ste bili žrtev zlorabe. Vas je to kdaj pri opravljanju poklica oviralo ali vam je dalo zagon?

Vsekakor me je oviralo pri delu z ljudmi, ki spominjajo na mojega storilca. Čustveni spomin ostane tako močan, da z ljudmi, ki so vizualno podobni mojemu storilcu – moškemu določenih potez, ne morem delati. Ta izkušnja pa s sabo nosi tudi plus. Nikoli namreč nisem bil apatičen do posameznih primerov, saj sem vedel, kaj žrtev prestaja, in sem se maksimalno trudil pomagati.

 

Matic Munc
Krater Media Agency / Grega Wernig
Matic Munc, redni kritik socialne države

Kdo vas je zlorabljal?

Moji starši.

 

Zlorab se ne spominjate dobro, kar je za žrtve pogosta posledica.

Ljudje smo mojstri pozabljanja neprijetnih dogodkov. Počasi se spominjam delčkov. A vseeno to niso povsem jasne slike, kot običajni spomini. Verjetno se bom vse življenje počasi, po delčkih spominjal dogodkov. Na srečo mi je uspelo ločiti svoje izkušnje in poklicno življenje. Lahko bi za vsak majhen dotik rekel, da je zloraba, a sem se naučil ločevati. V primeru koroške deklice je bila moja odločitev vsekakor prava.

 

»Ugledni storilci, ki imajo družbeni oziroma politični vpliv, ne da so blago kaznovani, sploh niso kaznovani.« 

 

Ali ste kdaj zaznali razlike kaznovanosti spolnih zlorab glede na družbeni položaj – bogati, revni?

Ugledni storilci, ki imajo družbeni oziroma politični vpliv, ne da so blago kaznovani, sploh niso kaznovani. Ko pride do tega, uporabijo zveze in jih je treba izpustiti tudi s policije, pa čeprav so bili aretirani, ker so jih ujeli z mladoletnimi osebami. To je povezano tudi z mladoletno prostitucijo, ki je v Sloveniji zelo razširjena. Še več, Slovenija je ena od oaz mladoletne prostitucije. Ugledni storilci prihajajo k nam kot seks turisti in so tudi del naše družbe. Nastopajo v parlamentu in tudi pred mediji.

Matic Munc
Krater Media Agency / Grega Wernig
Matic Munc in novinar Simon Rosc