Nič na njem ne pravi »delničar iz pekla« in na prvi pogled vsekakor ni jasno, zakaj predsedniki mogočnih korporacij pozelenijo, kadar ga zagledajo na skupščini. Tole je razlog: John Chevedden je mali delničar, ki je skoraj brez sredstev, a z nepopisno vztrajnostjo dosegel spremembe, ki dajejo malim delničarjem, kakršen je sam, več besede pri upravljanju podjetja in višajo vrednost delnice, direktorjem pa nižje plače in bolj majave stolčke. Ni čudno, da ti v zvezi z njim najraje uporabljajo izraz podrepna muha«+.

Sedeminšestdesetletni Chevedden ni posebej naklonjen izrazu podrepna muha, sam se raje označuje za delničarskega aktivista. Kaj počne delničarski aktivist? Bori se za pravice in koristi malih delničarjev, tistih, ki imajo premalo delnic, da bi imeli odločilno besedo pri upravljanju podjetja. Upokojeni kalifornijski inženir dokazuje, da ni nujno tako. Chevedden kupi peščico delnic, ravno toliko, da ima pravico sodelovati na skupščini, običajno v vrednosti okrog dva tisoč dolarjev. Potem se poglobi v akte podjetja in na skupščini predlaga spremembe, ki so v prid malim delničarjem. In mora nato seveda prepričati še druge delničarje, da glasujejo zanje. Pogosto izgubi. Ampak včasih, ne tako redko, tudi  zmaga. Težko je natančno izmeriti, sam pa ocenjuje, da so njegovi predlogi delnicam doslej prinesli okrog sto milijonov dolarjev višjo vrednost.

Tehnika podrepne muhe. Delničarji se na različne načine borijo, da bi se slišal njihov glas. Nekateri, kakršen je premožni Carl Icahn, kupijo veliko delnic, nato pa upravo prisilijo, da spremeni strategijo, ali pa so tako zelo nadležni, da podjetje od njih odkupi delnice po znatno višji ceni, samo da se jih znebijo. Zagotovo se obnese, Icahn je tako zaslužil milijarde. Tole je slaba stran, pri tej strategiji je treba že začeti z zelo globokimi žepi.

Drugi tip delničarja je Chevedden, ta tisto, kar mu manjka pri financah, nadomesti z vztrajnostjo, predanim ritjem po dokumentih in golo trmo. Chevedden s svojimi predlogi na skupščinah spreminja podrobnosti, za katere se drugi delničarji ne menijo: kako pogosto volijo direktorje, kdaj jih lahko odpokličejo, kdaj lahko delničarji skličejo skupščino. S tem daje malim delničarjem več moči, vodstvo pa mora delovati bolj pregledno in delničarjem tudi bolj odgovarjati, kar nato izboljša delovanje podjetja in dvigne vrednost delnicam. Tako je že pred leti dosegel, da se delničarji velikega podjetja za distribucijo elektrike na skupščini odločajo o tem, kakšno plačo dobiva gospod direktor. »Say on pay« ali glas pri (direktorski) plači so pozneje v ZDA tudi uzakonili. Zakon zdaj delničarjem daje pravico, da vsaj vsaka tri leta glasujejo o plačah direktorjev. Isti zakon predvideva tudi vračilo menedžerskih nagrad, če se izkaže, da so bili prikazani dobički podjetja zgolj rezultat kreativnega knjigovodstva.

Vodstva podjetij in korporacij se zahtevam po preglednosti in odgovornosti do delničarjev otepajo na vse mogoče načine, tudi tako, da članom vodstva mandati ne potečejo hkrati, temveč so direktorji izvoljeni na različnih skupščinah. Chevedden in somišljeniki pa si prizadevajo, da so volitve vseh direktorjev hkrati. Nekoč je zahteval, da odstopijo tudi tisti člani uprave, ki jim še ni potekel mandat. In ko je odstopilo še več direktorjev, je pribil: »Odstop je prva dobra stvar, ki so jo naredili pri vodenju podjetja.« V nekem drugem podjetju je dosegel, da morajo biti direktorji izvoljeni z absolutno večino, ne le z večino prisotnih na skupščini.

Njegovi naravni zavezniki so sindikati, ki imajo delnice v podjetjih preko upokojenskih skladov. Ti skladi, ki imajo veliko delnic, praviloma na skupščinah ne dajejo predlogov – glasujejo pa. In zadnja leta jim postaja vse bolj jasno, da se jim splača glasovati za Cheveddenove predloge. Že res, da je superbogati Icahn kritiziral njegove metode, češ »da igle ne premaknejo prav veliko«, da ljudi, ki sedijo v upravah podjetij, ne premakneš, »če nimaš veliko kapitala in veliko moči. Enega ali dva svoja kandidata spraviš v upravo. Tako se to dela.« Chevedden je na kritiko blago odvrnil, da je »krasno, kaj vse lahko narediš z denarjem«. Ampak tudi njegova metoda je zelo učinkovita. Rezultate doseže približno v polovici primerov, kar je več kot odlično za malega delničarja s komaj peščico delnic.

Nepovabljen na zabavi. Chevedden ni ne pravnik ne ekonomist. Bil je aeronavtični inženir in pri petinštiridesetih, leta 1991, ko je zaradi konca hladne vojne ta industrija doživela recesijo,je  izgubil službo. Tožil je svoje podjetje in izgubil. Potem je spremenil taktiko boja. Prebral je knjigo Roberta Monksa in Neila Minowa Power and Accountability (Moč in odgovornost) o pravicah delničarjev. Leta 1994 je vložil prvi delničarski predlog.

In izgubil.

Obupal pa ni, poglobil se je v zakone, se pogovarjal s strokovnjaki. Že več kot desetletje tesno sodeluje s Kenom Steinerjem, ki živi na Vzhodni obali ZDA. Še nikoli se nista srečala, a se ves čas posvetujeta in bijeta bitke vsak na svoji obali. Skupaj sta dokazala, da posameznik lahko zmaga v boju proti velikim korporacijam. Njuni nasprotniki pogosto pravijo, da sta tečna kot podrepni muhi, ampak kot je nekdo pripomnil, podrepne muhe prisilijo žival, da se premakne.

Chevedden živi skromno, v najetem stanovanju. Na skupščine pride z javnim prevozom ali peš. V oguljeni aktovki nosi z roko napisane kartice z zapiski. Nekoč je rekel, da se ob prihodu na skupščino počuti, »kot bi nepovabljen vdrl na zabavo«. Velja za enega najvplivnejših delničarskih aktivistov. Vložil je več predlogov in tudi zmagal večkrat kot katerikoli posameznik ali organizacija v zgodovini. Vodstva podjetij so pripravljena narediti marsikaj, da se ga znebijo. Nekateri poskušajo tako, da ga tožijo. On pravi, da so to le poskusi, da bi ga utišali, in ne odneha. Nekdo ga je primerjal s temnopolto aktivistko Roso Parks: »Chevedeen je pravi junak delavskega razreda. Kot Rosa Parks se tudi on ne pusti utišati ali poslati na konec avtobusa. … Če hočemo svoja podjetja rešiti pred kockanjem s krediti ali pred direktorji, ki se obnašajo, kot da so naša podjetja njihovi osebni hranilniki, s svojimi delnicami ne smemo več delati, kot da so stavni lističi, nase moramo gledati kot na lastnike, ki imajo svoje obveznosti.«

Le zakaj ni prej povedal?