Eden takšnih je Jože Kupljen iz Svetinj v Jeruzalemu, sin staršev, ki so imeli le majhen vinograd v Gomili, in vinar, v čigar rujni kapljici ne uživamo le Slovenci, temveč tudi Nemci, ki obiščejo njegovo restavracijo v Mainzu.
V Nemčijo ga je pot zanesla po odsluženem vojaškem roku, od tam pa še marsikam, dokler ni prišel tja, do koder se nikoli ni nadejal priti – do prodaje svojih vin v svoji restavraciji. Ni lahko prodajati slovenskih vin v eni največjih nemških vinskih regij, v kateri ljudje še predobro vedo, kaj pomeni dobro vino, vendar za Jožeta to nikoli ni bila nepremostljiva ovira. Vseskozi razpet med jeruzalemskimi griči, kjer stoji družinsko posestvo, in nemškim Mainzom, v katerem ima restavracijo, je to sprejel kot izziv, zato svojim gostom ponuja tudi druga vina in izbiro o najboljšem prepušča njim.
Pravo vino ne povzroča tegob
V starih obokanih kleteh iz 17. in 18. stoletja vina s tega območja, v katerih želijo ohraniti naravno bogastvo, kakovost in značilnosti, dozorijo do najvišje mogoče kakovosti. Kot pove Jože Kupljen, je bistveno pridelati vino polnega okusa in naravne arome, potem pa čim bolj ohraniti kakovost letnika.
Penina pa se tako vedno prileže. In se je tudi nekoč. »V nekdanji Jugoslaviji so naše in Čušinove penine ponujali v skoraj vseh zagrebških hotelih in še kje, kar je bil svojevrsten uspeh. Žal pa jih ni bilo tudi v Sloveniji in Ljubljani,« se spominja vinar, ki danes pridela tretjino rdečih in dve tretjini belih vin. »Bela so sveža in primerna podnevi, ko pade noč, pa se raje odločimo za temnejša, rdeča vina.« Med njimi sam obožuje modri pinot. Je kot žamet, ga opiše Jože Kupljen, ki je pred leti premogel pogum, da je kljub zmajevanju kolegov na Štajerskem zasadil rdeče sorte grozdja, značilne za Primorsko, začenši z merlotom.
Vinska banka po zgledu švicarske
Največ pa ve o prvi nacionalni vinski banki Slovenije, ustanovljeni pred dvaindvajsetimi leti. Jasno, saj je bila ideja njegova. Kakšna banka je sploh to? Kupec po nasvetu »bankirja« Jožeta izbere vino, za katero predvidi, da bo s staranjem pridobilo kakovost in posledično vrednost, in ga shrani v vinski banki. Ene same steklenice ne more, najmanj šest pa jih lahko, v banki pa smejo počivati deset let, ko postanejo njena last. Vinska banka deluje po principu švicarskih bank, v katerih vlagatelj ne nastopa z imenom in priimkom, temveč sredstva dvigne z geslom.
Ključ od banke ima še zmeraj le Jože, čeprav posle, povezane z njo, vodijo njegov sin Samo in člani njegove družine. »Obiskal me je prijatelj iz ZDA, ki je varčeval kot večina Američanov, a ne v bankah, temveč z vrednostnimi papirji. Ko se je sesula borza, je izgubil velik del denarja. 'No, če bi varčeval v vinski banki, se ti to ne bi zgodilo!' sem mu rekel takrat,« postreže z anekdoto Jože, čeprav tudi naložba v vino ni brez tveganja, saj nihče ne more zagotovo vedeti, ali bo neko vino dobro tudi čez 50 let. Zanj je sicer najbolje, da je shranjeno tam, kjer je nastalo, nikakor pa ne v blokovskih kleteh, saj se lahko pokvari ali nam ga kdo izmakne.
Več vas čaka v najnovejši številki revije Obrazi!
