Metod Trobec si je 30. maja 2006 v zaporu na Dobu sodil sam, obolel za rakom na prostati, dva meseca po tem, ko mu je umrla mati, na katero je bil še posebej navezan.
Kot v knjigi Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere (Koda, 2007) ugotavlja antropologinja Karmen Šterk, je odnos z materjo po sodobnih psihoanalitskih teorijah eden od ključnih dejavnikov geneze serijskega morilca, poleg že pregovornih zlorab v otroštvu. In Metod, dvojček sestre Cirile, je bil že ob rojstvu, 6. junija 1948, v Planini pri Horjulu, dvakrat zaznamovan.
Najprej zato, ker se je rodil neporočeni 25-letnici, ki je imela že dva pankrta na grbi, potem pa še zato, ker je mati med nosečnostjo z dvojčki razmišljala, da bi enega 'utajila'. Izbor je padel na bolehnega fantka, ki pa je pozneje prav zaradi nenehnih zdravstvenih težav in »ker je bil tako osamljen« postal njen najljubši otrok. Trobec v šoli ni blestel, pa tudi pravih prijateljev ni našel. Še najraje se je zamotil s trpinčenjem živali. Pri štirinajstih letih so ga sosedje obtožili, da jim je požgal hlev, kar ga je mučilo vse življenje. Po odsluženem vojaškem roku je pred krivicami pobegnil v Nemčijo, v Stuttgart, kjer je štiri leta delal v tovarni Porsche. Januarja 1974 pa se je vrnil v Slovenijo in začel pisati zgodovino.
Kot je znano, je v najbolj znani slovenski krušni peči do konca sedemdesetih let končalo najmanj pet žensk, starih od 18 do 52 let, ki jih je Trobec med spolnim odnosom zadavil, polil z bencinom in zažgal. V nabito polni sodni dvorani kranjskega temeljnega sodišča so ga 25. novembra 1980 zaradi umorov obsodili na smrt. Takrat 32-letni Trobec, zaposlen kot skladiščnik v Metalki, ni ob smrtni obsodbi niti trznil, ponorel je šele, ko je slišal, da bo moral plačati stroške postopka, kar je leta 1991 v intervjuju za Mladino tudi odkrito priznal.
Med sojenjem se Trobec zločinov ni spomnil, čeprav jih je v preiskavah kontradiktorno priznal, njegov odvetnik Stanislav Klep pa je poskušal dokazati, da je duševni bolnik in da so mu osebnost uničili zdravniki. V 45 strani dolgo pritožbo na odločitev sodišča je Klep leta 1980 med drugim zapisal: »16. novembra letos je največji francoski živeči filozof Luis Althusser zadavil ženo, s katero se je sicer odlično razumel. Blagor njemu, ker ga niso mučili z elektrošoki, je lahko vse priznal.« Leta 1974, ko je bil Trobec prvič obsojen zaradi poskusa goljufije, so ga namreč zaradi nevrotične reakcije zdravili z elektrošoki. Po lastnih besedah mu je takrat 'počil film'.
Višji sodniki so Trobcu zmanjšali kazen na 20 let, med prestajanjem kazni pa je dvakrat poskušal ubiti sojetnika, za kar je bil obsojen na dodatnih 15 let. Veliko prahu je dvignil, ko je zažgal jetniško celico, v zaporu pa je varil tudi alkoholni zvarek, ki ga je poimenoval 'mušica'. Rad je risal kljukaste križe in sojetnike obmetaval z urinom in blatom, paznike pa zmerjal z 'rdečimi kurbami'. Svoboden bi postal leta 2015, vendar si je prej okoli vratu zategnil zanko.
Za Trobcem je ostalo nekaj vicev, pesmi, Svetlana Makarović je o njem spesnila balado, zagrebški postpunkerji pa so svoj bend v osemdesetih letih poimenovali Trobecove krušne peči. V primer Trobec se je poglobil tudi razvpiti filozof Slavoj Žižek in ugotovil, da čeravno njegova početja niso primeri 'značilno' slovenskih zločinov, je njegova osebnost strukturirana na način, ki si ga delijo prav vsi 'značilni' Slovenci in se je izoblikovala pod socializacijsko težo cankarjanskega kompleksa matere. Ker v vlogi 'Zakona' nastopi mati, ne oče, je normalno seksualno razmerje blokirano. »Sleherna tuja ženska deluje kot izdajstvo pravega, incestuoznega objekta. Cankar je to blokado normalnega seksualnega razmerja uprizarjal tako, da je 'scal' v posteljo, tovariš Trobec pa je šel do konca,« pravi Žižek in sklene: »Dejanja tovariša Trobca so natančno druga, temna stran cankarjanske zvestobe materi, žrtvovanje, ki ohranja živo ljubezen do nje – so tisto, o čemer pač sanjari priden Slovenec.«
