Kot med drugim pravijo nekateri izmed njih, zdaj niso časi, ko bi lahko obiskovali trgovine kot nekoč, ampak morajo zaradi situacije premisliti, kje, kaj in koliko bodo kupili.
Mnogi se na sejem odpravijo po najrazličnejše rezervne dele.
V Mariboru so nedelje za mnoge rezervirane za obisk bolšjega sejma, ki je za nekatere ob vse slabšem socialnem položaju v Podravju še edina možnost za nakup različnih dobrin, saj so veliko cenejše kot v trgovinah.
Na Teznu zadnji dan v tednu namreč res dobiš veliko stvari, zato ni težko sklepati, da ga mnogi po krivici imenujejo bolšji sejem. Pod tem imenom namreč razumemo predvsem sejem starin, umetniških del in drugih predmetov, ki imajo zbirateljsko ali nostalgično vrednost, medtem ko na sejemskem prostoru bolj kot ne prevladujejo stvari, ki nimajo s starinami nobene prave povezave.
Naprodaj – seveda brez računa – so tudi stara kolesa in kolesa z motorjem.
Še najbližje starinam so stari gospodinjski aparati, stenske ure ali črno-beli televizorji, a je sejem tudi kraj za tiste, ki iščejo nekoliko cenejšo garderobo.
Kupiti je mogoče oblačila, se ceneje obuti, si kupiti nov ali rabljen telefon, posteljnino, jedilni pribor ... In kdor je že na sejmu, si lahko na koncu kupi še vse sestavine za nedeljsko kosilo. Da, na mariborskem bolšjem sejmu lahko obiskovalec kupi prav vse. Nihče ne sme biti presenečen, če kupec za nameček odide domov z novim hišnim ljubljenčkom, saj je v kakšnem kotu mogoče slišati celo mijavkanje mlade muce ali lajež psa.
Del prodajnih površin zavzemajo prodajalci vrtnin.
Da prodajalci mislijo nadvse resno, se lahko prepričamo že pri vhodu, na katerem so včeraj kljub rahlemu dežju številni vabili, da je ravno pri njih najcenejše in najboljše. Seveda, ko potegneš dan fotoaparat ali drugo snemalno napravo, prodajalci takoj pristopijo k tebi in ti dajo vedeti, kaj na njihovem ozemlju lahko in česa ne smeš početi. A iz pogovora z Demirijem vseeno izvemo, da je blago, ki ga prodaja (jakne, hlače, televizorji, DVD-ji ...), iz Bosne in Italije, medtem ko njegovi sorodniki, ki so razpršeni po več mestih na bolšjem sejmu, prisegajo samo na Italijo.
In obiskovalci? 66-letni Alojz Kramberger iz Lenarta v Slovenskih goricah je na bolšjem sejmu vsako nedeljo, saj, kot pravi, zjutraj ne more spati.
36-letna mamica, Andreja Marin iz Maribora, je s sinčkom Aljažem občasna obiskovalka: »Otrok zgodaj vstaja in včasih si dopoldanske urice krajšava z radovednim ogledovanjem stvari, ki jih prodajajo. Če sem iskrena, ničesar ne kupim, saj je po moje večina stvari brez prave vrednosti. Niti si ne morem predstavljati, kaj vse imajo nekateri ljudje doma.«
A so tudi takšni, ki kupujejo. 57-letni Franc Pulko iz okolice Ptuja, ki je izgubil službo, je povedal, da je sejem zanj tisto, kar je za številne s službami nakupovalno središče Europark. »Denar si služim z občasnimi deli in si res ne morem privoščiti obiska trgovine. Med drugim tukaj najdem in kupim tudi stare avtomobilske dele, saj na nakup novih sploh ne upam pomisliti,« je bil kratek Pulko.
