Galu iz Maribora, ki šteje 8 let in je od rojstva priklenjen na invalidski voziček, je v dveh letih na pobudo njegove mamice Lilijane in v okviru vseslovenske akcije zbiranja zamaškov uspelo zbrati dovolj denarja, da so lahko njegovi starši z nekaj dodatka kupili posebej prirejeno vozilo, v katerem se prevaža v prirejenem počivalniku.

Življenje Lilijane Bukovič, mamice 8-letnega Gala, ki od rojstva boleha za cerebralno epilepsijo in tetraplegijo, je drugačno. A sama pravi, da jima je kljub temu krasno in ga ne bi menjala z nikomer.

»Njegove bolezni izvirajo od njegovega rojstva, ko je bil kar nekaj časa brez kisika, zato smo v naše življenje morali uvesti nekaj sprememb in prilagajanja. Pustila sem službo in se popolnoma posvetila odraščanju svojega otroka,« razlaga Bukovičeva, ki se prepušča toku življenja.

Dodaja, da si z Galom ne ustvarjata posebnih načrtov, ti nastajajo vsak dan posebej glede na njegovo razpoloženje in stanje, ki se lahko spreminja iz minute v minuto. Mladenič namreč ne govori, spušča le glasove, občutek pa imajo, pravi Bukovičeva, da veliko razume.

Četudi je Gal drugačen otrok, ga po njenih besedah ljudje sprejemajo in so jima pogosto pripravljeni pomagati.

»Seveda so tudi izjeme, a brez slabe vesti lahko zatrdim, da za ljudi s posebnimi potrebami zelo slabo poskrbi prav država. Za Gala, ki je tudi slep otrok, dobim pomoč za strežbo in postrežbo, ne pa tudi za to, ker je poškodovan še gibalno. Denarja ni na pretek, saj tudi partner prejema nizek dohodek,« pojasnjuje Bukovičeva, ki pa vseeno ima sanje.

22
G.T.

 

Skupaj z otrokom bi se nekoč želela izseliti iz dvosobnega najemniškega stanovanja v Mariboru na deželo in v hišo, predvsem zato, da bi Gal lahko vsak dan užival v naravi in čistem zraku, kjer je nadvse vesel. Poslušal bi lahko narodno-zabavno glasbo, ki jo ima tako rad, je pa tudi zelo sladkosneden, še pove mamica, zato sta na njegovem jedilniku vsak dan puding in mlečni zdrob.

33
G.T.

 

A Gal je postal še posebej prepoznaven po vseslovenski akciji zbiranja zamaškov, s katero so lahko uresničili želeno in si kupili nov, prilagojen avtomobil, da lahko vanj spravijo tudi voziček. Vsak dan je namreč nekaj časa v mariborskem dnevnem varstvu Vzgojnega centra Dornava, vsak teden obiskujejo najrazličnejše terapije, specialiste v Valdoltri v Ankaranu ali Centru za poklicno rehabilitacijo Soča v Ljubljani in podobno.

44
G.T.

 

»Zaradi njegovih poškodb oziroma telesne hibe nam ga brez težav ni več uspelo namestiti v običajen avtomobil, zato smo se odločili za zbiranje zamaškov. Na srečo smo ugotovili, da so Slovenci pripravljeni pomagati, vendar nam ne bi uspelo brez koordinatorke iste akcije za slepo Mijo iz Hrastnika, ki nam je na podlagi svojih izkušenj priskočila na pomoč in pomagala vzpostaviti mrežo zbirateljskih mest, odvozov, skladiščenja in podobnega. Potrebnih je bilo okoli sto ton zamaškov za takšen avtomobil, ena tona je približno 72 velikih črnih vreč za smeti in je vredna zgolj 300 evrov. Ni bilo lahko in smo hoteli že odnehati, saj smo včasih v enem mesecu zbrali le okoli pet ton, a nismo. Večino denarja za avtomobil smo zbrali v dveh letih, del pa smo prispevali sami,« se spominja Bukovičeva in zaključuje, da si po dveh letih s tem vozilom življenja brez njega ne zna več predstavljati, saj se Gal prevaža v prirejenem počivalniku.