Slovenija

Že imamo zmagovalko talentov?

Mojca Vakselj
3. 5. 2013, 14.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Ana Karneža je najstnica, ki je s svojim nastopom na oddaji Slovenija ima talent v trenutku osvojila gledalce, večina je v njej prepoznala tudi morebitno zmagovalko, zato smo se pred prvim polfinalnim večerom omenjenega šova odločili, da poklepetamo z njo o njenih pričakovanjih, boju z boleznijo in ljubezni do petja.

Mediaspeed
Ana je vsekakor ena izmed favoritinj tekmovanja.

Žirija te je nekako že takoj na začetku označila za morebitno zmagovalko. Kako se ob tem počutiš? To jemlješ kot pritisk ali čast?

Vsekakor je to prijetno slišati in si to jemljem kot veliko čast, saj so oni tisti, ki so pristojni za presojanje o talentih. Kam in do kod me bo pot peljala v tem šovu, pa je predvsem odvisno od mojega petja, nastopa in odločitve gledalcev, tako da si na izjavo žirije ne upam preveč računati in se zanašati na to, čeprav sem zelo vesela, da je takšno njihovo mnenje.

Večina meni, da si morala zbrati ogromno poguma, da si kljub bolezni stopila na oder in navdušila. Kaj je botrovalo tvoji odločitvi za nastop?

Vedno sem se želela ukvarjati s petjem tudi bolj profesionalno, zato sem se odločila, da se prijavim na šov SIT. Ta šov je odprl mnoga vrata že marsikomu, zato sem poskusila tudi jaz. Potrebovala sem kar nekaj poguma, tako kot vsak, ki je stopil na avdicijski oder. Morda me je malo skrbelo, kako bodo ljudje sprejeli mene kot celoto, vendar zaradi tega nisem imela nič več treme in se mi ni zdelo, da sem zaradi bolezni potrebovala toliko več poguma, kakor se to omenja.

Kako bi sicer opisala svoje življenje? Verjetno se ne razlikuje bistveno od življenja ostalih najstnic?

Pri stvareh, ki jih v življenju počnem, se ne razlikujem toliko od drugih. Je pa res, da ne počnem toliko različnih stvari, kot jih lahko počnejo sovrstniki. Zato se toliko bolj posvečam stvarem, ki jih lahko brez težav opravljam in so zame pomembne, to so petje, šola, druženje ...  Dobro se zavedam tudi, da moram že zdaj veliko razmišljati o svoji prihodnosti, če hočem v bodoče nekaj doseči in živeti čim bolj samostojno, kar si zelo želim.

Kako se je po nastopu spremenil odnos do tebe?

Kar se je spremenilo, je to, da me veliko mimoidočih ljudi prepozna in ogovori. Odnos z domačimi in prijatelji pa se zaradi šova SIT ni spremenil.

Kaj meniš, da je tisto, kar ti je pozitivnega prinesla bolezen?

Na to vprašanje težko odgovorim, saj ne vem, kakšna bi bila, če ne bi imela te bolezni. Ne vem, če je bolezen sama po sebi za kogarkoli pozitivna stvar. Z njo sem se morala spoprijeti, sprijazniti in iz položaja, kakršen je, narediti največ, kar je mogoče. To pa pomeni, da se po sprejetju dejstev, ki me omejujejo, na tej točki nisem ustavila – treba je bilo stopiti korak naprej in se zavedati svojih dobrih plati in razvijati prav te (v mislih imam petje, zdrav um, socializacijo). Je pa res, da na bolezen poskušam gledati  pozitivno in lahko tudi priznam, da včasih nanjo povsem pozabim.

Razmišljaš o zmagi na oddaji?

Na odru se ne počutim kot tekmovalka, ampak kot pevka. Če me že sprašujete o razmišljanju o zmagi, vam zaupam, da imam v glavi veliko različnih razpletov – najboljši je seveda zmaga. Niti približno pa ne morem vedeti, kaj se bo zgodilo. Če pridem naprej v naslednji krog, se bom vsekakor zelo  potrudila, in karkoli že bo, nič ne bo prišlo samo od sebe. Čeprav si zmage sicer želim, si same ideje o zmagi nočem preveč  'vsaditi' v glavo, saj je poleg mene še ogromno nadarjenih in dobrih tekmovalcev, katerim prav tako želim vse dobro.