Od kod dobite ideje za teme dokumentarcev?

Velikokrat dobim namige od ljudi, ki so mi blizu. Pri pripravah na snemanje spoznavam različne ljudi in zgodi se, da se iz ene filmske zgodbe rodi še kakšna. Kar nekaj mojih filmov je povezanih z arhitekti, urbanizmom, prostorom. Pravzaprav tudi Nič nas ne sme presenetiti govori o prostorih, pretežno pod zemljo. V zadnjem času so zgodbe o podzemnih skrivnostih Slovenije prihajale na površje, kar nekaj teh objektov so uredili za turistične obiske. Začelo me je zanimati, saj sem poznal urbane legende o skritem podzemlju te ali one stavbe. Vsi ti rovi so pripovedovali o nekem času in od tod ideja, da bi na ta način v nekaj fragmentih orisali zgodovino Slovenije.

amir3
Amir Muratović
»Neverjetno, koliko življenj, časa, energije, dela in denarja je bilo vloženih v razsežne podzemne objekte.«

S filmom nekako preletite zgodovino Slovencev in videti je, da smo se ves čas nekoga ali nečesa bali. Je strah univerzalna človeška lastnost?

Kadar v ljudeh vzbudiš strah, imaš lahko večji nadzor nad njimi, se vam ne zdi? Zato iščemo sovražnika in najdemo ga v drugem, pa naj bo to sosed, nekdo druge narodnosti, drugačne kulture ali veroizpovedi. Zaradi teh drugih postavljamo meje, pregrade, zaklonišča. Morda je to povezano z našimi predniki, ki so se nastanili v ozkih dolinah in so težko pogledali čez. Obenem pa smo ponosni na njih, da so na tem prepišnem delu sveta uspeli ohraniti svoj jezik in kulturo. Po drugi strani je strah tisto, kar nam je kot vrsti pomagalo preživeti. Naša čutila ves čas ohranjajo pozornost in pomagajo, da se pravočasno odzovemo na spremembe okoli nas. Filmarji to izkoriščamo, saj gledalce vsakih nekaj sekund presenečamo z novimi podobami in zvočnimi informacijami. Če gledalce uspemo pritegniti, da začnejo slediti zgodbi in se potopijo v film, lahko vplivamo na njihovo razmišljanje, tako na zavedni kot nezavedni ravni.

amir2
Amir muratović
Z dokumentarcem Nič nas ne sme presenetiti preko mračnih, hladnih zavetišč opozarja na nesmiselnost razpihovanja sovraštva.

Z novim dokumentarcem opozarjate na nesmiselnost razpihovanja sovraštva – zelo aktualna tema, kajne?

Vedno znova pozabljamo, kako malo je potrebno, da množice začnejo slediti neki ideji, nekemu preroku. Včasih začnemo graditi svet okoli tega svojega »prav« in postanemo slepi za logične, znanstvene, zdravorazumske argumente. Življenje postane lažje, kadar verjamemo v eno samo resnico. Ko ne želimo slišati drugega, počasi pozabimo, kaj je dialog, zapiramo se v svoje svetove in svoje domove. V anonimne skupnosti, ki jih povezuje branje novic in komentarjev na zaslonih »pametnih« naprav. Tesnoba pred nepoznano, novo dobo, ki se nam je zgodila pred letom in pol, je ta razmerja le še poglobila. Ko dneve in dneve ne smeš med ljudi, počasi pozabiš, kaj je družba. Ne samo da smo bili omejeni na gibanje znotraj države, spoznavali smo se z administrativnimi občinskimi mejami. Menim, da smo vsi, ki delamo za medije, naredili premalo. V trenutku, ko smo se preveč zagledali v podatke o gledanosti, branosti, poslušanosti, smo dopustili ljudstvu, da oblikuje vsebine. Ravno nasprotno je naloga medija, da oblikuje okus in omiko svoje publike, da jo sicer informira in zabava, a obenem tudi kultivira, izobražuje, razširja obzorja. Zatem smo začeli slediti ideji o uravnoteženosti. S tem smo poglobili idejo o bipolarnem svetu, kjer obstaja samo pro in kontra. Na podajanje novic smo začeli gledati kot na televizijski šov, v katerem poskušamo poiskati čim bolj nasprotujoča si mnenja. In gremo samo še nižje s tem, da je novica to, kar je nekdo zapisal na nekem omrežju ali izrekel v samovšečnem nastopu pred kamerami.

Nekje ste izjavili, da si med ljudmi želite povezovanja, ne razdvajanja. Ker prihajate iz Sarajeva, ste verjetno ta razdvajanja občutili na lastni koži? Je naloga filma, da poskuša povezovati?

V Sarajevu so vse kulture dobrodošle. Razvila sta se spoštovanje in razumevanje med ljudmi, med religijami in generacijami. Ta odprtost se pozna ne le pri gostoljubnosti, ampak tudi v posebnem načinu humorja, samoironije, radovednosti. Sarajevčani so ponosni, da so bili v središču pozornosti, denimo med zimskimi olimpijskimi igrami leta 1984. Že stoletja je to metropola. Zato nihče ni mogel razumeti, da lahko sosed, s katerim si pred mesecem dni pil kavo, strelja s hriba na svoje lastno mesto. Na čelu napadalcev so bili zreli ljudje, profesorji, nekoč ugledni meščani. Lahko se zgodi čez noč, da nas potegne v nenadzorovan tok dogodkov, da se »zgodi narod« in se znajdemo sredi uličnih spopadov. In naloga nas, ki imamo dostop do publike, je, da nenehno opozarjamo na bogastvo in raznolikost sveta, na moč dialoga, na enkratnost vsakogar izmed nas.