V okviru praznovanja tridesete obletnice samostojne Slovenije je Slovenski filmski center izdal zbornik o slovenski kinematografiji z naslovom Zmeraj znova ter predstavil restavrirano različico filma Nasvidenje v naslednji vojni, ki ga je leta 1980 po romanu Vitomila Zupana Menuet za kitaro posnel režiser Živojin Pavlović in ki po mnenju slovenskih filmskih kritikov in publicistov velja za enega najboljših slovenskih filmov.

Direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos je ob tem poudarila, da se »tako kot naš tudi vsi drugi filmski arhivi po svetu soočajo z nezadržnim propadanjem filmskega in drugega avdiovizualnega arhivskega gradiva«, zato je izjemnega pomena, da čim prej sistemsko uredimo področje digitaliziranja in digitalnega restavriranja slovenske filmske dediščine. »Večina slovenske filmske dediščine v svetu digitalne reproduktivne kinematografije širši javnosti ni dostopna, saj so slovenski kinematografi tako rekoč v celoti digitalizirani, le še peščica jih ima v svojih projekcijskih kabinah 35-mm projektorje, le v Kinoteki pa imamo dva, kar so optimalni pogoji za predvajanje filma s 35-mm traku.« Ob tem je poudarila, da je bil film Nasvidenje v naslednji vojni med prvimi slovenskimi igranimi celovečerci, ki je dogajanje med drugo svetovno vojno pri nas prikazal v vsej njegovi kompleksnosti, in bil zato ostro kritiziran in po premieri hitro varno pospravljen pred javnostjo. »Poudarjanje pomena in vrednosti najintimnejše človekove svobode v času, ki tej svobodi ni naklonjen, in globoko humanistično sporočilo, izraženo s silovito umetniško in poetično izpovedjo, sta tisto, kar film Nasvidenje v naslednji vojni tudi več kot 40 let po njegovem nastanku še vedno strmo dvigujeta nad politično prozaičnostjo vsakokratne sedanjosti, pa tudi nad našo specifično ideološko razklanost. To zmorejo samo avtonomna in polnokrvna umetniška dela.«

Urednica zbornika Nika Gričar pa je povedala: »V zborniku ne gre za popis filmov ali filmografijo, temveč za izbor avtorskih premislekov in pogledov na zadnjih 30 let slovenske kinematografije po letu 1991.« Zbornik se tako sprašuje o žanru in resničnosti v slovenskem filmu, orisuje slovenski animirani film, odkriva ženske junakinje in režiserke v igranih celovečernih filmih, ukvarja se z nastajanjem in delovanjem produkcijskega sektorja, sprašuje se o lastni filmski identiteti, ugotavlja dejansko stanje slovenskega filma, podaja pomembnost arthouse filmov in Art kino mreže Slovenije, ponudi nepogrešljive statistične podatke ter kaže, kam smo se kot država vpisali na svetovni filmski zemljevid.