INGA REMETA

»Težko je živeti od projekta do projekta, sploh če imaš družino«

Marjana Vovk
22. 8. 2021, 20.10
Posodobljeno: 23. 8. 2021, 06.47
Deli članek:

V Gledališču Glej je bila Inga Remeta najprej čistilka – že kot srednješolka je tako služila denar, da je lahko hodila v šolo in hkrati pomagala staršem, ki so ostali v Bosni, medtem ko je sama pri trinajstih z bratom »ujela« zadnji konvoj iz obleganega Sarajeva. V Gleju je potem prek dela hostese, pisarniških del in dela producentke prišla do današnjega naziva direktorice. Diplomirana socialna delavka obožuje kulturo in sovraži krivice. Bori se za umetnost in kulturne delavce. Doma pa je mama šestletne Brine.

Peter Giordani
Kot direktorica eksperimentalnega gledališča Glej Inga Remeta nestrpno pričakuje, kaj bo prinesla jesen

Glej je neinstitucionalno gledališče. Kje je njegovo mesto?

Je prostor, v katerem nastajajo stvari, ki drugje ne najdejo svojega mesta, in dopuščamo tudi to, da si ustvarjalci zanje vzamejo čas in da kdaj stvari tudi ne uspejo. Druga stvar pa je, da se čedalje bolj usmerjamo v izobraževanje umetnikov – pa ne mislim na formalno edukacijo. Trudimo se pripeljati vse več strokovnjakov s tega področja in umetnikov iz tujine. Najdemo ljudi, ki bi predvsem mladim umetnikom lahko pomagali, da sprostijo svoj um. Takšna gledališča so nujno potrebna. Po toliko letih dela v nevladnem sektorju bi počasi lahko rekla, da bi morali biti državna institucija, da bi vsaj imeli zagotovljene prihodke in bi se lahko manj vznemirjali iz projekta v projekt, kako zagotoviti denar in vse izvesti. Lažje in lepše je razmišljati o stvareh dolgoročno, to kupčkanje denarja je zelo zelo naporno in izčrpava. Ne le nas, ampak tudi umetnike, s katerimi delamo. Iskreno upam, da bodo v bližnji prihodnosti tudi naši odločevalci začeli razmišljati o potrebah našega sektorja. In da ne bo pomote: ne govorimo o milijonskih zneskih, ampak o rednih, varnih in zasluženih prihodkih, ki zagotavljajo normalno delo.

Ste tudi predsednica društva Asociacija, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju umetnosti in kulture. So nevladne organizacije v krizi še bolj nastradale?

Dejstvo je, da so nevladne organizacije na splošno v zadnjem letu in pol res na udaru. Za naš kulturni sektor konkretno vidimo problem v tem, da se pogodbe za financiranje, ki smo jih do zdaj imeli, letos iztekajo in prihajamo v popolnoma novo finančno in vsebinsko perspektivo. Lagala bi, če bi dejala, da nismo v skrbeh, kako bomo obravnavani. Se nam zdi, da obstaja neka vizija, a ni tako blizu temu, za kar si prizadevamo mi, zato smo v pričakovanju, katere potrebe bo treba zadovoljevati v naslednjem programskem obdobju.

Kakšen je trenutno dialog z državo?

Minimalen. Bom diplomatska in rekla, da dialog je, a zagotovo ne tak, kot bi ga mi pričakovali. Je pa res, da mi »nevladniki« zelo stremimo k pogovorom in razmisleku, a le zato, ker poznamo stvari, primanjkljaje, izzive, in se nam zdi, da lahko skupaj lažje prehodimo te poti ter nekaj ustvarimo. V zadnjem obdobju pogovorov resnično ni, ni dialoških skupin, kar poudarjamo že dolgo časa, tudi odgovori na dopise so zelo skopi. A upamo, da bo bolje.

Ostajate optimistka?

Ja, zdi se mi, da zdaj vsi čakamo, da se še tole čudno obdobje zaključi, pa bomo potem naprej razmišljali. Saj veste, kako je: v kratkem času se lahko naredi ogromno škode, zato je težko mirovati in čakati. Take stvari, kot so se zgodile zdaj, bi lahko kulturo vrnile nekaj let nazaj. In vračanje v prejšnje stanje bo dolgotrajno.

A obstajata pot in rešitev?

Vedno obstajata! V vseh sektorjih, ne le kulturnem, so bili manjši, šibkejši členi zdaj res na hudi preizkušnji, nekateri celo niso uspeli preživeti, drugi bodo morali predrugačiti svoje poslovne modele. Izkušnjo življenja na svobodi moraš imeti, da bi jo lahko razumel – česar odločevalci praviloma nimajo. Resnično je težko živeti od projekta do projekta, sploh ko si ustvariš družino in bi rad imel vsaj neko osnovno varnost in gotovost.

Ste v Gleju razmišljali tudi o kakšnem drugačnem poslovnem načrtu?

Ne, kar se tiče vsebinskih smernic, trdno stojimo za tem, kar počnemo, in v tem duhu delamo naprej. Če stvari ne bodo razumljene, ni problema, nikoli se nismo prilagajali vetru, ki zapiha. Vsi v Gleju, ki več ali manj delujemo po različnih načinih, metodah, dinamiki, smo morali zaradi epidemije malo razmisliti o vsem, a vsebinsko ne odstopamo.

Ste lahko pripravili novo sezono ali še čakate, kaj bo prinesla jesen?

Prej smo ustvarili program in imeli časovnico, kaj, kdaj in kako se bo kaj počelo, zdaj pa imamo časovnice A, B in C – ene so idealne, druge, če se zgodi korona, tretje pa, če se ne uspe zagotoviti zadostnih finančnih sredstev. Smo na različne načine inovativni in absolutno pripravljeni, bomo pa videli, kaj se bo zgodilo.

osebni arhiv
Tudi njena hčerka Brina že obožuje gledališče.

Se vam kdaj zdi, da se zaletavate z glavo ob zid?

Ves čas! V Gleju je zajeten del programa tak, da ko zaznamo neko pomanjkanje na terenu, začnemo zelo hitro delati na tem, a smo včasih prehitri – včasih za naše umetnike, včasih za način dela v Sloveniji … A nikoli ne odnehamo! Ena od pomembnih lastnosti in vodil Gleja je, da če se nekaj odločimo delati, v to res močno verjamemo in trdno stojimo za tem. In skozi čas se tudi te stvari izkažejo za dobre ter imajo svoje konzumente. Zaletavanje z glavo v zid je nekaj, kar ves čas počnemo, a v pozitivnem smislu. Ljudi je treba motivirati, sebe tudi, ves čas moraš biti v nekem procesu tuhtanja ali dela. Saj se pogosto kaj zatakne, a na koncu se izpelje. Kjer je volja, tam je pot.

Kako pa se spočijete, resetirate možgane?

Jaz nimam urejenega urnika, delamo ob vikendih, večerih, ponoči … Moj dan poteka nekako takole: odpeljem hčer v vrtec, potem si vzamem čas zase in tečem na Rožnik, grem v pisarno in delam do petih, poberem hčer iz vrtca, in ko gre ob devetih spat, se znova usedem za računalnik in včasih delam tudi do dveh zjutraj. Imam naporen delovnik, ni vedno preprosto, tudi delo z ljudmi ne, zato včasih potrebuješ odklop. Poleti grem vedno na počitnice in se res umaknem od telefonov in elektronske pošte, se ne javljam in ne odgovarjam. Morda bo kdo rekel, da imamo dolge počitnice, a nihče ne ve, koliko ur dela in angažmaja je vloženih do tiste točke. Izgorelosti je v naših poklicih zelo veliko. Včasih med projektom začutiš, da si izžet, da ne moreš več, a projekt teče in ti greš z njim; ne glede na to, kako težko ti je, ga moraš izpeljati. Šele potem, ko je dokončan, imaš čas, da se sesuješ. Mislim, da smo kar otrdeli in smo vajeni tega. Če se pogovarjate s kakšnimi producenti – mnogo jih je za kakšno leto ali dve pustilo službo in niso delali ničesar, preprosto dobiš odpor do vsega okoli sebe, ker je vsega preveč. Ves čas ustvarjamo, ves čas razmišljamo vnaprej in se borimo, ves čas so neki izzivi, tudi negativni, delamo pri več projektih hkrati ... Res je naporno.

O izgorelosti se zadnje čase veliko govori.

Ljudje si moramo dovoliti, da se na glas pogovarjamo o stvareh, ki nas pestijo. Včasih te je bilo sram priznati, zdaj pa razumemo, da včasih možgani ne zmorejo več. S tem ni nič narobe, narobe je, da tega ne opazimo že prej in ne preprečimo najhujšega. Lastnega zdravja nam nihče ne more nadomestiti. Pogovor je zelo koristen, z njim razčistimo sami pri sebi, kje smo, kaj smo, koliko zmoremo. Ko si priznaš, da ne moreš več, prav takrat zmagaš in greš naprej. A do tega prideš, ko si zrel za to, moraš pa se poslušati – um in telo ti jasno povesta, da si na poti tja, a ju ne znamo več poslušati.

osebni arhiv
Ekipa gledališča Glej, ki je nevladna organizacija, upa, da bodo odločevalci našli posluh tudi za njih.

To je najtežje, sploh v tem hitrem času, ko se samo še ženemo in smo pod pritiskom, da moramo vse narediti, in to perfektno.

Res je. Sploh ker delo v kulturi ne prinaša bogastva. Svobodni umetniki delajo po nekaj različnih – ne le projektov, ampak celo služb hkrati, da bi si lahko zagotovili normalno oziroma običajno življenje. Delaš nekaj, za kar si se šolal in v čemer uživaš, a ti to ne zagotavlja preživetja, zato se moraš dodatno izčrpavati in obremenjevati; če je zraven še družina, je toliko huje. Današnji časi niso lahki. Morda je korona odprla tudi nekaj razmišljanj o smislu, nam odprla oči: da stvari gredo naprej, tudi če mi nismo zraven. Vprašanje pa je, koliko bomo te lekcije tudi sprejeli in si jih zapomnili, ko se bodo razmere normalizirale. Ali bomo šli takoj nazaj po isti poti? Bo pokazal čas.

Ste tudi mamica šestletne Brine. Kako usklajujete družino in službo?

Ne vem, tako kot vsi. Mislim, da mojemu družinskemu življenju nič ne manjka. Ljudje, ki so z mano, vedo, kakšna je dinamika mojega dela. Moja hči obožuje gledališče, zelo rada hodi z mano na predstave, ne le v Glej, in zdaj že malo razume ustroj teatra, zakaj moraš na vajo, kako stvari potekajo ... Kadar sva skupaj, pa preživljava kakovosten čas. Ključna je kakovost, ne količina. Kaj ti pomaga deset ur z otrokom, če mu medtem daš tablico v roke? Bolje je z njim preživeti tri ure in se mu res posvetiti, se z njim igrati, kam iti, se pogovarjati … Za zdaj z Brino zelo dobro gradiva življenje v to smer.