Igralka praznuje abrahama

Polona Juh: »Vsaka guba je prigarana in zato lepa«

Marjana Vovk
2. 6. 2021, 20.15
Deli članek:

»Ob vsakem rojstnem dnevu si rečem: zdaj pa še enkrat toliko, torej sem vedno na polovici svojega življenja,« Polona Juh smeje komentira 50. rojstni dan, ki ga praznuje prav danes. »Ne bi rekla, da je to velika prelomnica, vsaj ne, dokler je človek zdrav in čuti, da je še zmožen aktivno funkcionirati in razmišljati o svetu. Torej me prelomnica morda čaka nekoč drugič.«

Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Polona je želela, da objavimo to črno-belo fotografijo, ker se na njej »vidijo vse moje gubice«.

Igralka pravi, da si je vedno predstavljala, da bo ob takšni obletnici na slavje povabila ogromno prijateljev, kot se to pač spodobi. »Zaradi korone žal tega ne bo, bomo praznovali bolj v ožjem krogu, a mislim, da ne bo nič manj lepo. Z veliko zabavo pa ne vem, kako bo, če jo bomo morda lahko izvedli pozneje; se bom prepustila, kam nas bosta popeljala čas in situacija.«

Darila za dušo

Ko jo povprašamo o darilu, nam zaupa, da si ne želi prav ničesar materialnega, temveč le stvari za svojo dušo. Tako bi za svojo »polstoletnico« raje ona obdarovala druge. »Bolj lepa se mi zdi gesta, da za tako veliko obletnico ti nekaj podariš komu drugemu. Pomembne so vrednote.« So se pa skupaj s še dvema prijateljicama, vrstnicama, odločile, da si podarijo prav posebno duhovno darilo: čas druga z drugo. »Skupaj bomo nekam šle za nekaj dni, še ne vemo, kam, destinacije še nismo izbrale, razmišljale pa smo malo o Italiji. To bo res tisto pravo praznovanje za dušo.«

Letos imajo v Polonini družini sicer same okrogle obletnice: njen partner Saša Tabaković je konec aprila slavil 40 let, še pred tem pa jih je njun sin Bela dopolnil deset. »Ja, neko srečno naključje trojčka, očitno,« se smeji Polona. »Skupaj jih imamo 100! Res lepa številka in upam, hrepenim, da bi prinesla lepše obdobje. Za vse, ne le za nas.«

Osebni arhiv
Z igralcem Sašo Tabakovićem sta par že več kot petnajst let.

Vloge za ženke

S staranjem se igralka, ki se nam je nepozabno vtisnila v spomin v filmu Pod njenim oknom, ne obremenjuje. »Kar zadeva videz, pravim, da je vsaka guba prigarana in je zato lepa. Zato nisem nikoli razmišljala o kakšnih lepotnih operacijah,« zatrjuje. Tudi je ne skrbi, da bi bilo za zrele igralke v gledališču manj vlog. »V današnjem času se je gledališče razprostrlo v vse možne smeri, tako da je v njem vse mogoče. Pri štiridesetih sem igrala Ofelijo in se sekirala, zakaj ne dajo te vloge kakšni mlajši, pri tridesetih sem igrala Julijo, imeli smo na primer Tri sestre s tremi igralkami tik pred upokojitvijo in podobno. Kar zadeva leta, so se možnosti za igralke kar razširile, čeprav je bila skozi zgodovino literatura res pisana neenakopravno in so protagonisti v glavnem moški. Zdaj je sicer veliko sodobne literature, kjer so ženske v glavnih vlogah, a glede na to, da vsa sedišča v teatru še vedno v glavnem zasedajo ljudje, ki niso feministi po duši oziroma ne zaznavajo problema neenakopravnosti, smo še vedno eno stopnico zadaj. Jaz sem sicer prvakinja in moram vsako leto odigrati glavno vlogo, imajo pa težave tiste, ki niso prvakinje, na njih se ne ozira in so ves čas v podrejenem položaju, ker igralci ne izbiramo, ampak smo izbrani.« Prizna še, da bi si po 28 letih zaposlitve v ljubljanski Drami in ob takšnem jubileju želela, da bi ji v gledališču nekdo končno prišel nasproti in jo enkrat v življenju vprašal, kaj bi si želela igrati ona. »A do tega ne pride. Manjka nam duha, empatije, povsod, tudi v umetniških sferah. V zadnjem času doživljam neko praznino, covid je namreč pri ljudeh marsikaj razkril – karakter, stališča, agresijo, nesolidarnost … To je skregano s celotnim prostorom – političnim in družbenim, civilizacijsko smo se vrnili zelo nazaj, čeprav smo mislili, da smo že precej naprej,« zveni razočarano.

Prihodnost gledališča

Čeprav so v Drami delali ves čas epidemije, gledališče prek spleta ni tisto pravo, se zaveda Polona, pa čeprav ob tem pozdravlja sodelovanje različnih umetnikov (gledališčnikov, filmarjev, arhitektov ..). »A zdaj smo lahko zares videli, da je naša umetnost res namenjena človeku, gledalcu, ne samemu sebi, to ni l'art pour l'artizem, niti slučajno! Gledališče ne more obstajati brez gledalcev, zato si vsi želimo, da bi se vrnili, a razumem, da nekateri trenutno še niso za gledališče, ker moraš imeti teste ali ker se še bojijo. Ljudje so utrujeni od tega težkega leta in verjetno vsi čakajo na jesen, na neko prihodnost, da bo bolje. Rešitev vidim, da se igralci cepimo v čim večjem številu, to si želim tudi za čim večje število ljudi, ker gre tu za solidarnost, da bi se izognili virusu, ga ošibili in tako stopili v normalo. A ne morem prerokovati in glede na to, da ljudje v glavnem gledamo bolj nase kot na drugega, ne upam napovedati, kaj bo.«