V predstavi Škorpijon igrate zelo negativen lik. Kako se lotite take vloge, ki vam ni blizu niti simpatična?

K vsaki vlogi pristopam nevedno, nedolžno. Najprej spoznavam besedilo, iščem misli lika, čustvovanje in občutje telesnosti lika. Pa tisto, kar je skrito v liku in meni, predvsem pa medsebojne odnose z ostalimi dramskimi osebami in tu je soigra bistvena. Besedilo je podlaga, saj lik te besede izgovarja, in tu je navadno veliko dela, saj replike prihajajo v določeni situaciji, ki nekaj razkriva ali prikriva. Besede prihajajo tudi iz preteklega življenja lika. Vsega tega ni v besedilu, lahko samo slutimo, zakaj je lik tak, kot je. Pomagam si s fantazijo, opazovanjem ljudi, branjem, življenjskimi izkušnjami, intuicijo. Tudi z odprtostjo za sugestije sodelavcev, predvsem pa z opuščanjem predsodkov do lika. Škorpijonka je zagrenjena, globoko ranjena, poškodovana oseba. Če bi svoje moči uporabila za celjenje lastnih ran in razvijanje svojih dobrih plati, bi naredila zase, za svojce in družbo veliko dobrega. A žal je ozkogleda, prežeta s strahovi, je patološka osebnost, brez občutka za druge ljudi. Igralsko nekaj novega zame in to mi je bilo všeč. 

Vas je bilo ob oblikovanju te vloge strah, kaj boste našli v sebi?

Ne. Jasno mi je, da imamo ljudje v sebi demone, sence, rane, jaz nisem nobena izjema. Za fiktivno kreacijo so te temne plati dobrodošle, v življenju pa je dobro z njimi opraviti in se odločiti za širjenje ljubezni, ne sovraštva.  

Kako ta predstava nastavlja ogledalo današnji družbi?

Imamo štiri like, ki so predstavniki družbenih skupin, ki jih lahko prepoznamo. Tu je provincialni par, ki živi zelo izolirano, z vsemi strahovi in predsodki: gospodovalna, fašistoidna žena in konformistični mož ter njuna hči – ki ima sicer željo po drugačnem svetu, umetniškem ustvarjanju, a je v kali zatrta in brez lastne moči, pravzaprav samo beži od težav. In tu je še tujec, ki se bori za lastno preživetje. Po mojem občinstvo prepoznava družinske vzorce in se jim tudi smeji. Smeha je konec, ko prepozna tudi patološke in družbene vzorce. Morda se zgrozi, zamisli, uvidi. Osebno sicer mislim, da liki odslikavajo le del družbe in del vsake osebnosti, saj je dramsko besedilo pisano tako, da izpostavlja ksenofobijo in sovraštvo kot osnovno temo. 

sasa3
Saša Kovačič
Februarja je Saša izdala novo pesniško zbirko Zastali čas.

Česa je vas strah?

Odgovorila bom skozi spoznanje, ki ga nosi naša uprizoritev: bojte se zatrtih, nesrečnih, zaplankanih in egocentričnih patoloških ljudi.  

»Živimo v času, ko so besede strupene,« pravi avtorica drame V. Olmi. Se strinjate s citatom?

V vsakem času so lahko besede strupene ali zdravilne, vsak človek je sam odgovoren za svoje besede. Družbeno gledano, se je v današnjem času s širjenem populističnega in sovražnega govora ter z nižanjem spoštljivega pogovora razvila nekultura. Nekultura je hitro postala sprejemljiva, celo domača in normalna, še več – smatra se kot odraz demokracije. V resnici je škodljiva anomalija, ki ni za nikogar dobra. Besede naj bi služile pogovoru in ne govoru enega. Sovražne besede ubijajo enako kot orožje.     

Besede lahko tudi zdravijo, pomirjajo, blagodejno vplivajo na ljudi – kar se zagotovo zavedate kot pesnica. Kaj vam pomeni poezija na splošno? In kaj vam pomeni, da lahko svojo poezijo delite med ljudi?

Veliko. Poezija mi pomeni veliko, saj je odsev mojega notranjega življenja, in če jo ljudje sprejmejo, občutim neko novo skupnost, povezanost. Upanje za bolj iskren, poglobljen svet duhovnosti in boljših medčloveških odnosov.

Pred kratkim ste izdali pesniško zbirko Zastali čas. Čas zdaj teče drugače, kot je pred epidemijo?

Zdi se, kot bi želeli nadoknaditi zastoj, a ta zastoj je bil – vsaj zame – čas za poglobitev, vrnitev v dušo, k smislu.   

Ste tudi profesorica na AGRFT. Kakšne so nove generacije bodočih igralcev?

So delavni, iskreni, občutljivi, povezani med seboj. Včasih tudi ustvarjalno dvomijo, dvomijo tudi, kako bo. Prepričana sem, da bodo znali ohraniti vero vase, radost do tega, kar delajo. Verjamem vanje in jim želim, da živijo ustvarjalno, polno življenje.    

sasa1
Mediaspeed
Saša Pavček je igralka, pesnica, esejistka in profesorica na AGRFT, ki je prejela številne nagrade, med njimi tudi Borštnikov prstan (2017).