Matjaževa sestra je igralka Nina Ivanišin, njegova življenjska sopotnica pa igralka Maruša Majer, obe sta članici SNG Drama Ljubljana.

Matjaž Ivanišin v svojih filmih rad hodi po meji med dokumentarnim in igranim. V svoje dokumentarce, na primer Playing Men, vnaša igrane prizore, do zdaj edini igrani film Oroslan pa daje občutek dokumentarca. Za oba je prejel številne nagrade tako doma kot v tujini.

Zakaj ste se odločili za dokumentaristiko?

Bolj kot zgolj za dokumentaristiko sem se odločil za film. Prvič sem se z njim začel spogledovati na začetku srednje šole, ko sem doma v omari odkril osemmilimetrsko kamero, projektor, fotografije, pribor za razvijanje fotografij … Moj oče je namreč nekaj časa delal kot snemalec na televiziji, s skupino prijateljev je ustvarjal amaterske filme in fotografiral. Vsa ta tehnika je bila torej doma in na voljo. Ko sem na njegovih primerih začel opazovati, kako lahko gledaš svet okoli sebe s pomočjo fotografije ali filma, sem želel tudi sam poskusiti. To je bil moj začetek.

Torej imate umetniške gene v družini. Tudi vaša sestra Nina Ivanišin je igralka.

Tako se je zgodilo. Tudi mama, ki je po izobrazbi psihologinja, se je v mladosti aktivno ukvarjala s plesom.

Sta z Nino kdaj sodelovala?

Za zdaj še ne.

Koliko je v Sloveniji cenjen dokumentarni film?

Rekel bi, da si postopoma utira pot in je vedno bolj prepoznaven. Prihajajo dokumentarni filmi, ki so opaženi doma in v tujini, filmi, ki si najdejo svoje mesto in so tudi gledani. Je pa tudi ogromno težav, sploh pri distribuciji, saj je tem filmom zelo težko zagotoviti prostor, da so sploh vidni.

ivanisin2
Sašo Švigelj
»Pri nas posnamemo zgolj štiri celovečerne filme na leto in od vseh pričakujemo oskarja in rekordni obisk v kinu.«

A dokumentarni film je odraz trenutka v družbi, času.

Seveda. Je hkrati zgodba in dokument trenutka. V naravi filmskega medija je, da beleži določen trenutek in ga ohrani. To velja tako za dokumentarni kot igrani film. Nekdo je rekel, da je pravzaprav vse igrani film, da tudi v dokumentarnem filmu ljudje nastopajo in igrajo sami sebe. Nekdo drug pa dodal, da je ravno obratno, torej vse dokumentarno, da je vsak igralec v posnetem trenutku hkrati tudi on sam, ne zgolj fikcijski lik, ki ga igra.

Kaj pa vi mislite o tem?

Da se oboje ves čas prepleta, sobiva, ni zgolj eno ali drugo. Zato v svojih filmih velikokrat hodim po meji med dokumentarnim in igranim.

Vi ste znani prav po tem. Vaš dokumentarec Playing Men je delno igrani, igrani Oroslan pa daje občutek dokumentarca. Zakaj to poigravanje z žanri?

Gre za način pripovedi. Vedno znova sem presenečen in navdušen, kako so resnične stvari okoli mene bistveno bolj zanimive, smešne, tragične, presunljive in tako dalje. Mnogo bolj, kot bi si jih lahko izmislil. Poskušam jih organizirati v pripoved in tako igranemu filmu dodajam dokumentarne elemente in obratno.

Menda je težje delati dokumentarni kot igrani film.

Ne bi rekel, da je težje, raje bi rekel, da je precej drugače. Pri igranem filmu je možno stvari v veliki meri pripraviti vnaprej, pri dokumentarnem pa se pogosto podajamo na pot zgolj s slutnjo, da se film nekje skriva, in nikoli ne vemo, kam nas bo ta pot peljala, na kakšen način se nam bo zgodba razkrivala – v pripravah, med snemanjem, v montaži. Na vsakem koraku se kažejo mnogotere možnosti pripovedi.

Če rečemo dokumentarec, imamo v glavi nekaj spontanega, a to verjetno ni res? Verjetno ima svojo vnaprej določeno strukturo ali vsaj oporne točke?

To je zelo odvisno od načina snemanja, pristopa, ideje. Imamo dokumentarne filme, kjer se posname ogromna količina materiala in dokumentarist šele v montaži išče zgodbo, strukturo, počasi kleše iz te gmote in se zgodba na neki način rojeva komaj v montaži. Imamo pa tudi filme, kjer je struktura trdno začrtana že vnaprej. Ampak v obeh primerih so oporne točke bistvenega pomena. Oporne točke so fokus, oporne točke so smer. Brez njih ne bi vedel ne kaj snemati in ne kdaj snemati. Rekel bi, da se možnosti spontanega delovanja začnejo odkrivati šele s pomočjo jasnih opornih točk.

ivanisin1
Sašo Švigelj
S filmom se je začel spogledovati, ko je kot srednješolec v omari odkril očetovo 8-milimetrsko kamero.

V vsakem primeru pa je potrebna dobra raziskava teme še pred začetkom snemanja.

Spet odvisno od situacije in teme. Raziskava pomeni čas, ki ga preživiš s temo, z ljudmi, pomeni spoznavanje s situacijami, protagonisti, da se vzpostavi potrebno zaupanje in lahko kasneje s kamero prideš veliko bliže človeku. V nekaterih primerih pa to preprosto ni mogoče in je treba odreagirati zelo hitro in ni časa za raziskavo ter spoznavne procese. Takrat je treba zelo hitro ugotoviti, na kakšen način bi se dale stvari zabeležiti. Meni je važno predvsem, da imam pred snemanjem vzpostavljeno jedro, razloge, zakaj to delam, in kaj pravzaprav počnem, potem pa razmišljam, kako.

Morda bi morala povedati, da so tudi pri dokumentarnem filmu številni žanri, čeprav jih le redko omenjamo.

V dokumentarnem filmu je možnih veliko načinov reprezentacije. To je zelo pestra panoga, čeprav ljudje večinoma pod tem pojmom razumejo le en določen tip razlagalnega dokumentarnega filma, ki so ga vajeni s televizije.

Kot rečeno, je zadnjih nekaj let dokumentarni film tako v svetu kot pri nas bolj opažen, a še vedno imamo do njega v primerjavi z igranim filmom malce podcenjevalen donos. Zakaj?

Če je tako, morda to izvira iz tega, da dokumentarni film ni bil toliko prisoten ali izpostavljen kot igrani film. Včasih podcenjevanje izvira tudi iz nevednosti. Dokumentarni film je že po svoji naravi nekoliko bolj na obrobju, nastaja v daljšem časovnem obdobju in večinoma v tišini. Nikakor pa ne gre za tekmovanje med igranim in dokumentarnim, potrebujemo oba. In oba potrebujemo v dobri formi. Verjamem, da bodo ob dobrih dokumentarnih filmih tudi igrani filmi boljši. Na koncu je življenje tisto, ki piše najbolj nenavadne in zanimive zgodbe. 

Ste tudi režiserji dokumentarnih filmov manj cenjeni kot režiserji igranih?

Manj cenjeni s čigave strani? Film pri nas nasploh ni najbolj cenjena panoga. Naj gre za igranega ali dokumentarnega.

Kaj pa odnos publike do slovenskega filma nasploh?

Ne vem. Bi morali vprašati gledalce, kakšen je njihov odnos danes. Pred leti se je zakoreninilo mišljenje, da je slovenski film slab, in je to obveljalo za filme vsepovprek. Velikokrat so ljudje govorili o filmih na slabšalen način, ne da bi jih sploh videli. Ne pravim, da so bili vsi filmi izjemni, med njimi so bili tudi slabi. To je povsem pričakovano. In vsak film tudi ne bo nujno za vsakogar. Nekomu bo bližje, drugemu ne, z nekom bo spregovoril, z drugim sploh ne. Če eden ali dva filma nekomu nista blizu, to še ni katastrofa. Pri nas posnamemo zgolj štiri celovečerne filme na leto in od vseh pričakujemo oskarja, zlato palmo in rekordni obisk v kinu. Se strinjam, cilji morajo biti visoki. A to bi moralo veljati tudi v pogojih dela in zagotavljanju sredstev. Glede na število posnetih filmov in naše finančne okvire dosegajo naši filmi zelo dobre, marsikatero leto celo izjemne rezultate.

Preteklo leto filmu ni bilo naklonjeno. Zaustavljena je bila produkcija, poleg tega pa tudi že obljubljena finančna sredstva. Kakšna je trenutna situacija filma pri nas?

Težko je na ta način delovati, s takšnimi pavzami, birokratskimi ovirami, blokadami, negotovostjo. Nastajajo problemi, ki se kopičijo in vlečejo naprej in se bodo odražali še čez kakšno leto ali dve. Naš film se konstantno lomi in začenja z ničle. Morali bi mu zagotoviti stabilnost, če želimo dolgoročen razvoj. Če se danes določen avtor izkaže s svojim kratkim ali prvim celovečernim filmom, bi mu moral sistem pomagati ustvarjati pogoje, da se bo lahko razvijal in delal naprej. Stvari bi se morale urediti na sistemski ravni, da bomo lahko morda nekoč začeli govoriti o prepoznavni slovenski kinematografiji.

ivanisin4
Mediaspeed
Njegova partnerica je igralka Maruša Majer, letos bosta prvič postala starša.

Vidite luč na koncu tunela?

Za zdaj je to precej težko. Toliko je že bilo obljub, da marsikdo reče, da ne bo verjel, dokler ne bo videl na lastne oči. Obljubljena sredstva, ki naj bi pripadala slovenskemu filmu v prihodnje in so bila potrjena na parlamentarnih odborih za kulturo, bi lahko pripomogla tudi k raznovrstnosti filmov, da bi lahko istočasno razvijali otroške, mladinske, avtorske, žanrske, animirane, eksperimentalne, dokumentarne in druge filme. A kot rečeno, dokler bodo samo besede ...

Kaj pa počnete, ko ne delate filmov?

Nič posebnega. Rad hodim – si obujem čevlje in grem.

Kam?

Kamorkoli, ni nujno, da je kak cilj. Hoja je cilj. Tudi pri dokumentarnem filmu gre za podobno stvar – ne veš točno, kam te bo pot pripeljala. To ni avtocesta od Maribora do Ljubljane, ampak obstaja cel kup stranpoti, včasih tudi enosmernih in slepih. In to je najlepše pri dokumentarnem filmu.

Lahko živite samo od filma?

Kot zunanji sodelavec predavam tudi na AGRFT v Ljubljani. Za zdaj preživim.

Kakšne so mlade generacije filmarjev?

Vsaka nova generacija išče svoj prostor, ima svoj pogled in vzpostavlja svoj odnos ter preizprašuje starejšo generacijo, postavlja stvari pod vprašaj, kar je tudi prav. Upam, da se v neurejenih razmerah na področju filma ne bodo prehitro utrudili. Zmeraj in vedno znova pa verjamem v kreativnost.