Bert Sotlar se je rodil na današnji dan leta 1921 v Kočevju kot četrti od devetih otrok v revni rudarski družini. Z igro se je menda prvič srečal v gimnaziji, kjer je sodeloval v gledališki skupini, in takrat je v njem začela tleti želja po nastopanju.

Ravno ko bi se moral vpisati na fakulteto (menda je nihal med študijem igre in medicine, kamor ga je usmerjal bolj praktični oče, ki se mu je zdel zdravniški poklic bolj gotov), se je začela druga svetovna vojna in Bert se je znašel na nemškem vagonu na poti proti taborišču. Na srečo mu je uspelo z vlaka pobegniti in pridružil se je partizanom.

SODELOVANJE S ŠTIGLICEM

NE SPREGLEJTE!

Danes bo na spletni platformi Baza slovenskih filmov med 18. in 24. uro brezplačno na ogled komična drama Ne joči, Peter.

Po vojni se je vpisal na igralsko akademijo v Ljubljani in se po študiju leta 1947 zaposlil v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, kjer je tudi začel svojo filmsko pot (Mati Katina, Zgodba o tovarni, Jezero). Po treh letih se je vrnil v Ljubljano in bil do upokojitve leta 1975 član ljubljanske Drame. V Sloveniji ga je na filmu prvi zasedel France Štiglic v Svet na Kajžarju (1952). Sotlar je kasneje s Štiglicem sodeloval tudi pri Tistega lepega dne (1962), v katerem s pretanjenim občutkom za nianse človeškega značaja in za komično odigra vdovca Štefuca, dobrohotnega, a trmastega očeta, ki v času fašistične tiranije na Primorskem išče novo soprogo oziroma mater svojim hčeram. Štiglic pa ga je zasedel tudi v verjetno še danes najbolj poznani vlogi partizanskega minerja Lovra, ki mora s tovarišem Danetom (Lojze Rozman) na osvobojeno ozemlje prepeljati tri otroke, med njimi Petra, ki je komaj prerastel plenice. Govorimo seveda o nepozabni grenko-sladki partizanski klasiki Ne joči, Peter (1964).

bert6
Mediaspeed
Igralčeva vdova, balerina Lidija Sotlar (1929-2018).

IMPRESIVNA ZBIRKA

V svoji karieri je Bert, ki je bil poročen z balerino Lidijo Sotlar, izoblikoval več kot 60 vlog v gledališču, več kot 40 pomembnejših vlog v slovenskih, jugoslovanskih in tujih filmih in prav toliko v televizijskih dramah in nadaljevankah. Za svoje delo je leta 1974 prejel Prešernovo nagrado, leta 1982 pa še Borštnikov prstan. Med njegovimi bolj poznanimi filmi so še To so gadi, Veselo gostivanje, Cvetje v jeseni, Srečno, Kekec!, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Tri četrtine sonca, Ne obračaj se, sinko, Deseti brat, Kozara … Nastopil je tudi v serijah Bratovščina Sinjega galeba, Erazem in potepuh, Mali oglasi, Geniji in genijalci. »Bert Sotlar je zaščitna znamka slovenskega filma, igralski velikan,« je o njem v enem od intervjujev izjavil igralec Vlado Novak.